»Podoba, ki jo lahko naredi samo en človek, se ne dotakne nikogar.«
Salomon ibn Gabirol: Krona kraljestva. Prevod in spremna beseda Gorazd Kocijančič. KUD Logos (Knjižna zbirka Poezije), Ljubljana 2010, 151 str., 25 €
27. 09. 2011
»Ibn Gabirolova Krona kraljestva po splošnem soglasju velja za največjo hebrejsko religiozno pesnitev srednjega veka in eno najpomembnejših del hebrejske literature od dokončanja Stare zaveze.« Tako piše na hrbtni strani ovitka te knjige. Nekaj za liberalen in eksotičen literarni okus ali za konservativne filosemitske ezoterike?
»Ibn Gabirolova Krona kraljestva po splošnem soglasju velja za največjo hebrejsko religiozno pesnitev srednjega veka in eno najpomembnejših del hebrejske literature od dokončanja Stare zaveze.«
Salomon ibn Gabirol. Eksotično ime. Eksotična poezija? Zagotovo. Gre za poezijo, od katere nas loči dvojni prepad. Prvi je časoven, kajti malone tisočletje nas loči od tega andaluzijskega slavca, »Bogu posvečenega minezengerja«, ki je – kakor o njem v neki pesmi pravi Heinrich Heine – »pel / v temoti gotske / srednjeveške noči«. Drugi prepad je kulturen. Čeprav bi morali Avicebrona – tako so Ibn Gabirola krstili sholastiki, na katere je precej vplival – vsaj po geografskih merilih sprejeti v literarni kanon evropskega pesništva, je že samo dejstvo, da je bil v hebrejščini in arabščini pišoči sefardski Jud, ki se je rodil, živel in umrl v al-Andalusu, kot so tedaj Arabci imenovali svoje ozemlje na Iberskem polotoku, zadosten razlog, da ga je tradicionalna puritanska literarna zgodovina omenjala samo v opombah pod črto. (Kaj ima Evropa z islamom in judovstvom, bi nemara kdo porekel? Brez skrbi – veliko.)
Čeprav lahko Ibn Gabirolovo Krono kraljestva (v izvirniku Keter malhut) literarnozgodovinsko korektno označimo za največji dosežek »zlate dobe« hispanohebrejske poezije, se utegne zgoditi, da jo bo ljubitelj(ica) sodobne poezije, ki ni vajen(a) »sprehodov« v predmoderno pesništvo, kaj hitro odložil(a). »Prečudovita so Tvoja dela, to moja duša dobro ve. / Tvoja, o GOSPOD, veličina je in moč, lepota, sila, veličastvo.« Že ti prvi stihi bodo takoj razdelili bralce na tiste, ki bodo v pesnitvi prepoznali enolično in duhamorno psalmodijo, dišečo po zatohlih sinagogah, in tiste, ki bodo v njej občutili mogočno biblično valovanje, ki pljuska v zidovje srca; na tiste, ki bodo v njej razbirali nabožno didaktiko, ki ji gre za bolj ali manj posrečeno harmoniziranje novoplatonističnih in judaističnih ideologemov, in tiste, ki jih bodo litanijska uveriženja Božjih pridevkov vpeljevala v nedostopno brezno religiozne izkušnje; na tiste, ki bodo zadnji del pesnitve mirno označili kot »obrazec za splošno spoved«, in spet tiste, ki bodo v njej našli najiskrenejše vpitje k Bogu iz globočin, ki je nad vsako subjektivnostjo in objektivnostjo. Ali–ali. Predmoderna religiozna poezija ne prepričuje nikogar, temveč samo odkriva, zrcali to, kar je vselej že v nas. Kakor v evangeljskih prilikah, tako tudi v takšni tradicionalni poeziji vsak odkriva tisto, kar je vselej že sam položil vanjo.
Kot v spremni besedi opozarja prevajalec Gorazd Kocijančič, je Keter malhut pesnitev, ki izpričuje predmoderno, srednjeveško zlitost religije, filozofije in literature. (Morda je to edini podatek, s katerim mora biti oborožen sodobni bralec, preden se loti branja.) Zato tudi ne gre za fikcijo v sodobnem pomenu, namreč kot umetniško konstruiranje kvazirealnosti, ki bi bila zaradi intenziviranja resničnosti realnejša od realnega. Ibn Gabirolova mojstrovina, tako kot večina vrhunske predmoderne književnosti, ubira drugačno pot, ki je za današnjega bralca velik izziv. Če bo ta v njej iskal jezikovno drznost, ob kateri bi si lahko obetal estetsko naslado, kot je zvečine vajen ravnati, bo prejkone razočaran. Ibn Gabirol je namreč tiste vrste pesnik, ki bi z odobravanjem pozdravil trditev, ki jo v usta Averroesu polaga Borges v sloviti zbirki zgodb Alef: »Podoba, ki jo lahko naredi samo en človek, se ne dotakne nikogar.« Toda zidu med pesnitvijo in sodobnim sladokuscem beletrije ne gradijo le »starosvetne metafore«, temveč je tu tudi dejstvo, da je besedilo postalo del uradnih molitvenih »bukvic«: razen v antologijah judovskega pesništva najdemo Keter malhut tudi v številnih molitvenikih za jom kipur, »dan sprave«, največji judovski praznik. Gre torej za miselno poezijo, ki je hkrati molitev: misel–pesem–molitev.
Zadnji del pesnitve, ki ga vpeljuje vzklik elohaj, »moj Bog«, je pesniško najmočnejši – tako je, kot da bi imeli pred sabo nekakšen povzetek Psalterja. Tu je v prvoosebni perspektivi upesnjena »tragičnost« človeške narave, njena neizkoreninjena zloba: »Če je [človek] sit, / postane zloben, / če je lačen, / že greši za skorjo kruha.« Spokorno tonaliteto ves čas uravnava jobovsko vprašanje, zakaj Bog dopušča trpljenje. V temelju sta možna dva odgovora. Prvi je ničejanski, ki je tipičen odgovor modernega praktičnega ateizma: Bog, ki dopušča vojne, naravne nesreče, bolezni, skratka, vsakršno trpljenje, je pošast, monstrum, in ker je to v nasprotju z zahodno koncepcijo Božanstva kot v vseh ozirih popolnega bitja, od tod izhaja, da Boga sploh ni. Ta odgovor je seveda metafizičen prav toliko, kolikor se uklanja zdravorazumski logiki, klenemu »kmečkemu« razumu, ki zahteva jasen in razločen ter, kajpada, takojšen odgovor na vse tisto, kar mu ne »paše«. Drugi odgovor je protiracionalističen, mističen in zato na neki način nemetafizičen. Avicebron ga v dvogovoru s svojim Adonajem, Gospodom, pesniško upoveduje takole: »Vem, da si me preizkušal v moje dobro / in me ponižal v zvestobi; / da bi izkazal dobro mi v prihodnosti, / si dal prestati mi te težke preizkušnje.« V skladu s tem uvidom je smisel trpljenja sicer nadracionalen, vendar je z izkušenjsko – ne z abstraktno, dogmatsko – vero v absolutno dobrotnost Božanstva mogoče uzreti smer odpiranja tega smisla, ki kaže najprej in predvsem h globinskemu samospoznanju. To je bilo tudi poglavitno vodilo ibn Gabirolove filozofije. In to je pot in cilj vsakršne filozofije, ki hoče biti temeljita.
Od tod je mogoče videti, zakaj je ta poezija, ki pripada nekemu partikularnemu religioznemu svetu, judovstvu, v resnici univerzalna, zavezujoča. Odpira najbolj temeljna in najkonkretnejša bivanjska vprašanja. Čeprav se vprašanje »Zakaj trpim?«, kolikor ga pogosto postavljamo kar tako, na splošno, sliši patetično, se njegova navidezna moralistična vznesenost in concreto brž razblini takrat, ko nas trpljenje zadene v našem najintimnejšem vsakdanjem bivanju. Na tej ravni gre za vprašanje, ki ga ni mogoče potlačiti in ki neizprosno grize v meso in dušo s svojimi različicami: »Zakaj jaz?«, »Zakaj prav jaz?«, »Pa zakaj ravno zdaj?«, »Če bi bil kje kakšen Bog, potem ...« Gabirolova pesnitev je brezčasno aktualna zato, ker kaže, da je vsakršen odgovor na vprašanje o smislu trpljenja določen z vnaprejšnjim odgovorom na še bolj temeljna vprašanja: »Kaj je človek?« oziroma »Kdo sem jaz?« in, v tej zvezi, »Kdo je (moj) Bog/bog?«. To niso teoretična, ideološka, abstraktna metafizična vprašanja, kot smo danes navajeni misliti – no, res je, da to lahko vselej postanejo, vendar šele za katedrom –, ampak konkretna vprašanja, ki z vso silovitostjo planejo nad nas v trenutku, ko trpljenje, stiska, bolečina, simptom strgajo z nas ovoj, kokon komoditete, v katerega se dan za dnem brezskrbno zapredamo, in nas razgalijo kot Adama in Evo.
Je poezija, ki nas oblači v svilo, in je poezija, ki nam nadene raševino. Vsi pa smo radi »komod«. Katero bomo izbrali?
Naj na koncu opozorim še na prevod. Izvirnik je jezikovna mojstrovina, ki posega po številnih pesniških strategijah, značilnih zlasti za semitske jezike, kot so na primer paralelizem členov, paronomazije, aliteracije itn., vendar pod vplivom tedanje arabske lirike za razliko od bibličnega pesništva rabi tudi rimo. Prevajalec se je modro odločil, da rim ne bo prevajal z rimami, kot je pri nas praksa, ampak s prostimi verzi. Tako je dosegel največjo možno zvestobo izvirniku, ne da bi pri tem žrtvoval pesniškost izraza. Takšno prevajanje tradicionalne rimane poezije se spretno ogne največji nevarnosti, ki preti tradicionalnim prepesnitvam, namreč nenaravnosti in izumetničenosti. Kocijančič je to prevajalsko strategijo, ki je danes tako ali tako najpogostejša, uporabil tudi v svojem prevodu Rilkeja (Časoslov, Mladinska knjiga, 2008). Prevajanje tradicionalne rimane poezije s prostimi verzi je v večjih evropskih jezikih nekaj povsem navadnega, pri nas pa je izjemna redkost. Čas bi že bil, da bi dobili takšne alternativne prevode še drugih pesniških velikanov.
Pogledi, št. 18, 14. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Leposlovje:
|
27.09.2011 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
