Prevodni normativni model in njegova uporaba
Johann Wolfgang Goethe si je v svetovni književnosti pridobil trajno literarno veljavo, ki sega v današnji čas; to mu je omogočila »izrazita modernost … njegove estetike in poetike«, kot pravi Vevar. Avtor analizira elemente te estetike in poetike predvsem na podlagi nemške literarne zgodovine; ti so omogočili Goethejevo recepcijo v vseh literarnih obdobjih od druge polovice 18. stoletja do danes, ki se je v valovih gibala od apoteoze in ikonizacije do dekonstrukcije, instrumentalizacije in kanonizacije. Zanimanje za Goetheja v Nemčiji so zbujali tako njegova dramatika kot romani in poezija, predvsem Faust; tak ali drugačen odziv pa je doživel malone pri slehernem pomembnem nemškem književniku in filozofu zadnjih dveh stoletij.
Goethejeva zgodnja dela odlikuje subjektivistični kult svobodnega genija in panteistična filozofija narave, s katero je izenačen tudi vsenavzočni Bog. Umetnost je zanj izvirno ustvarjanje po naravnih zakonih, ne pa posnemanje narave; umetnik se giblje med empirično izkušnjo, njeno refleksijo in fantazijo, ki je edina sposobna izraziti bistvo stvari oz. bistvo genialne umetnosti. Z izravnavanjem nasprotij in dinamičnim preobražanjem polov in protipolov umetnik dosega totaliteto in harmonično strukturo umetnine, ko posamičnost in celota medsebojno prehajata druga v drugo. Tako se dialektično premakne od začetnega subjektivizma do objektivizma zrele umetnosti: »od subjekta na objekt, od umetnika na predmet«, kot pravi Vevar. S prevodnega vidika je v tej Goethejevi umetniški strukturi posebej pomembno razumevanje simbola, polisemije (večpomenskosti) in metaforike ter odnos med ahistoričnim in univerzalnim; seveda je praktično prevajanje Goethejeve poezije dodatno oteženo še z značilnostmi njegove poetike, predvsem z dialektično povezanostjo ritma, metra in rime. Dodati je treba, da Vevar pri Goetheju ugotavlja še vrsto drugih elementov, ki so pomembni tako za avtorsko poetiko kot potrebni upoštevanja pri prevajalcih Goethejevih del; vseh v tej oceni razumljivo ne moremo povzeti.
Kot rečeno, je Goethe z vsemi svojimi deli postal trajen izziv za prevajalce po vsem svetu. Štefan Vevar je zato poskušal izdelati znanstvenokritični aparat, ki bo zmogel analizirati in ovrednotiti prevodno delo, v našem primeru zlasti prevod Fausta – s tem pa se samopotrditi kot ustrezen analitični model sodobnega prevodoslovja. Aparat je izdelal na podlagi teorij številnih avtorjev, zlasti Lotmana, Zime, Levýja, Vermeerja; pri tem je bil do vsake teorije primerno kritičen, če je zaznal njeno šibko ali danes že preseženo točko. V temelj tega razpravljanja segajo vprašanja o prevedljivosti in neprevedljivosti, potujevanju in posvajanju, preskriptivizmu in deskriptivizmu, orientaciji po izhodiščnem in orientaciji po ciljnem besedilu, komunikaciji in delovanju, dobesedni zvestobi in funkcionalni svobodi.
Vevar zasnuje normativni model proučevanja prevoda na univerzalni dinamični ekvivalenci prevodnega procesa: prevod je hierarhično strukturirana ekvivalentna celota na treh ravneh semantičnih, estetskih in pragmatičnih elementov. To celoto je mogoče razbirati s pomočjo devetih principov normativnega modela, ki jih je avtor, kot rečeno, prvič zasnoval že pred dobrimi desetimi leti, zdaj pa jih aplicira predvsem na kompleksno ustvarjalnost Johanna Wolfganga Goetheja. To so: diferencirano ohranjanje semantične kategorije, ohranitev literarnosti, ohranjanje slogovno-estetske kategorije, neprepoznavnost prevoda kot takega, konvencionalnost, gospodarnost, razumljivost, dedukcija, pragmatična relativizacija. Če kateri koli izmed teh principov v prevodu ni ekvivalentno zadovoljiv, je ekvivalenca prevoda nezadostna. Pomembno je zlasti upoštevanje zadnjega principa, ki sodi v prevodno pragmatiko, tj. »komplementarno nadgradnjo tekstualnega sporočila s kompleksom zunajtekstualnih adaptacij v ciljnojezičnem prevodnem kompleksu«; sem sodijo sam prevajalec, založnik, bralec, literarna tradicija in kulturni kontekst.
Na osnovi postavljenega teoretičnega modela je Vevar lahko v zadnjem delu svoje obsežne monografije temeljito razčlenil prvi in drugi del Fausta na vzorcih desetih izbranih odlomkov. Gre za prevode Boža Voduška, Janka Modra in Erike Vouk, ki so nastali po drugi svetovni vojni. Ugotavljal je različna odstopanja od izvirnika pri tem ali onem principu, na semantični, estetski ali pragmatični ravni. Pri tem je ugotovil, da vsi trije prevodi pretirano ohranjajo metrično shemo in rimo, medtem ko je Goethe oboje uporabljal bolj pragmatično. Obenem z verzom se pogosto preveč dobesedno držijo tudi pomena izvirnika, njegove dobesednosti, kar povzroča težave tako pri razumljivosti kot gospodarnosti prevoda. Modrov prevod odlikuje širina slogovnega izbora v slovenskem jeziku, kar je načeloma skladno z Goethejevim univerzalizmom oz. ahistorizmom, v konkretnih primerih pa preveč eklektično in poenostavljeno v primerjavi z Goethejevo globinsko poetiko. Voduškov prevod je vezan na jezikovni položaj slovenščine sredi 20. stoletja; pri tem v korist pretežno uglajenega verza zanemarja pomenske odtenke izvirnika in zahaja v vsebinske odmike in premike, čeprav ohranja kontekstualno ustreznost Fausta. Erika Vouk s svojim Faustom daje »močnejši vtis harmonične skladnosti poetičnega jezika« ob koncu 20. stoletja – kljub podobnim pomanjkljivostim v prenašanju pomenske in zvočne celote izvirnika kot pri Modru in Vodušku –, tako da je njen prevod najmodernejši med tremi analiziranimi.
Vevarjev Fenomen Goethe je pomembno delo slovenske translatološke vede, saj prvo pri nas predstavlja izdelano uporabo teorije v praksi. Knjiga ne povzema in predstavlja tujih prevodoslovnih teorij, kar so počeli vsi doslejšnji avtorji s tega področja, temveč konstruira lasten avtorski prevodoslovni model, ki ga učinkovito aplicira na leposlovnem delu. Ob analizi različnih prevodov avtor pogosto reprezentira tudi svoj, lasten prevod, ki najbolje zadosti zahtevam normativnega modela. Ker je bila razprava napisana kot doktorsko delo (v nemščini), ima nekaj značilnosti znanstvenega besedila, ki bi se v knjižni objavi dale odpraviti (npr. dvojno navajanje številnih citatov, v nemščini in slovenščini). Sicer pa je v celoti dokaj brezhibno, zelo inventivno branje, ki bo v prid ne le strogo specializirani vedi, temveč tudi literarni teoriji in zgodovini nasploh. Izšlo je v času, ko – kakor kaže – tudi pri nas nezadržno narašča zanimanje za Goetheja, tako za njegova dela kot za vedenje o njem in njegovem položaju v svetovni književnosti, pa tudi za prevajanje še neznanega Goetheja.
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013