Priročnik za bleferje ali zagovor branja?
Naravna selekcija je običajno zvesta principu, ki na površje civiliziranega intelektualnega in socialnega diskurza naplavi literarne klasike in uspešnice. A obenem se soočamo z dejstvom, da si niti profesorji niti kritiki niso več enotni, kaj od knjižnih novosti bi lahko bilo pomembno za naš kulturni in duhovni razvoj, in so vsakršna ugibanja o t. i. potencialnih kanonskih delih zaradi pomanjkanja časovne distance povsem nazavezujoča. In čeprav je ravno kanon, ta reprezentativna paradigma literarnega diskurza, v pisnih kulturah eno glavnih sredstev družbene kohezivnosti, ki zagotavlja, da se na izbrana dela sklicujemo in jih vključujemo v dinamiko novih literarnih repertoarjev še stoletja po času njihovega nastanka, mnogi ne preberejo niti tega. Pa se je pojavil rešenik – pa tudi kakšen plagiatorski apostol tipa Henry Hitchings, ki si je v knjigi z nespodobno podobnim naslovom How to Really Talk about Books You Haven’t Read že v uvodu brezobzirno drznil navajati (sicer Bayardov) primer iz romana D. Lodgea, kjer se odvije igra resnice o neprebranih knjigah – v podobi francoskega univerzitetnega profesorja Pierra Bayarda in jih odvezal strahu in sramu pred razkritjem njihovega filistrstva.
Njegova v številne jezike prevedena knjiga je nemudoma postala prodajna uspešnica v Evropi – če gre verjeti avtorju, vse to na rovaš slabe vesti nebralcev, vsaj delno pa zagotovo tudi zaradi avtorjevega »škandaloznega« uvodnega razodetja, da nerad bere, da mu za kaj takega primanjkuje časa, da pa pogostoma predava in razglablja o neprebranem. Z osrednjo tezo, da je podrobno branje knjig navadna izguba časa, in predlogom za vpeljavo predmeta, pri katerem bi se študenti naučili »umetnosti nebranja knjig« in razvijali sposobnosti razpravljanja o neprebranem (srhljivo, a po besedah besede Nede Pagon je to že uveljavljena praksa med študenti primerjalne književnosti), je izzval številne kritike, nekateri recenzenti pa so knjigo diskvalificirali celo ne da bi jo prebrali. To je bilo kajpak krivično do simpatično šegavih in prefinjeno ironičnih Bayardovih izvajanj, ko pa je bil njegov namen vendar spodbuditi ljudi k sproščenemu, svobodnemu, nezavezujočemu branju. Prikrita subverzivnost se sramežljivo razkrije v trenutku bralčevega razsvetljenja o fikcijski naravi pripovedovalca, ki se ponaša z nebranjem, in njegovega zavedanja dejstva, da je knjigo pravzaprav napisal izkušeni bralec.
Bayard v prvem delu knjige razpravlja o številnih metodah nebranja in med neprebrane knjige uvršča tiste, ki jih ne poznamo oziroma jih nismo niti odprli, take, ki smo jih zgolj prelistali, tiste, za katere smo slišali, in one, ki smo jih pozabili; drugi del posveti razčlenjevanju konkretnih okoliščin, v katerih se lahko znajdemo in moramo govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali, v tretjem sklopu pa so nanizana preprosta priporočila in nasveti za nebralce, ki se znajdejo v družabnih zadregah. Kako gre že tisto znano, a vendarle vedno znova osupljivo reklo, da v knjigotrštvu prevladujejo dejavnosti, ki cvetijo brez potrebe, da bi kdo sploh bral? Seveda, vse se da, saj je za književno družabno življenje dovolj, da se iz enciklopedičnih gesel, intervjujev, posameznih pripomb in mnenj oz. s knjižnih ovitkov naučimo imena avtorjev in naslove knjig, presežek je najbrž že, če si s pomočjo ilustracij in oblike črk na naslovnici o knjigi ustvarimo tudi mnenje.
Pa vendarle: čeprav Bayard sklepa, da prav vsaka knjiga temelji na določenem konceptu, iz katerega lahko sklepamo o njeni vsebini, ne da bi jo prebrali, se zdi pomembnejše njegovo izpostavljanje razumevanja mesta, pozicije posamezne knjige v kolektivni knjižnici kot ključnega. S sintagmo skupinska knjižnica označuje izbor knjig, o katerih (v nasprotju z našim vtisom, da govorimo o knjigi sami) govori večina izjav o neki knjigi in od katerih je v določenem trenutku odvisna naša kultura. Gre torej za imaginativni gozd knjig, s katerimi je določena knjiga povezana, in najpomembneša je bralčeva sposobnost umestitve knjige v določen literarni prostor, kontekst. »Namesto katere koli posamezne knjige bi morale biti žarišče kultiviranega posameznika pravzaprav te povezave in soodnosnosti,« trdi Bayard ko dokazuje, da je kultura predvsem stvar orientacije. »Kultiviran nisi zato, ker si določeno knjigo prebral, temveč ker se znajdeš med knjigami celega sistema, kar pomeni, da moraš vedeti za obstoj takega sistema in biti sposoben poiskati vsako posamezno knjigo v odnosu do drugih,« še zapiše.
Avtorjeva teorija je osnovana na predpostavki, da kulturna pismenost vsebuje dvojno sposobnost: umeščanja knjig v skupinsko knjižnico in umeščanja samega sebe v posamezno knjigo. Tu se Bayard opre na pojem notranja knjižnica, ki je subjektivni del skupinske knjižnice, torej niz knjig, ki bralca močneje zaznamujejo, niz, okoli katerega se izoblikuje »človekova osebnost« in ki nato vpliva na oblikovanje posameznikovega odnosa do knjig. Ta knjižnica je torej del naše identitete, saj nismo le preprosta zatočišča svojih notranjih knjižnic, temveč skupek nakopičenih knjig. In v tej raznolikosti najbrž tiči edinstvenost vsakega bralca, ki odseva iz posebne narave njegove osebne knjižnice.
Ker po vsaki prebrani knjigi v našem spominu ostanejo le okruški, ki se nalagajo v intimne knjižnice in pridejo na površje le v širšem kontekstu, je toliko bolj pomemben posameznosti presegajoči sistem. Ob tem pa naj merilo našega branja ne bo število prebranih knjig, temveč občutja, ki so jih pustile v nas.
Pogledi, št. 19, 28. september 2011