Prostor pesniške drugačnosti
Kristina Hočevar: Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda. ŠKUC, Ljubljana 2012, 104 str., 18 €
20. 05. 2013
Potem ko so Repki, prejšnja zbirka Kristine Hočevar, med drugim tudi z razkrivanjem družbenih predsodkov razgaljali specifiko nekega kompleksnega ljubezenskega odnosa, se Kristina Hočevar v novi, peti zbirki posveča natančnejšemu raziskovanju lastne identitete, ki ni več nujno določena (zgolj) z dvojino, temveč s prebojem v svoj lastni, novi prostor.
Z Repki je Kristina Hočevar našla svoj pesniški slog, ki je tudi v novi zbirki nepretenciozno zajet v nize pesniških fragmentov in se danim problemskim vozliščem odlično poda. Kritika – in z njo preseganje ustaljenih družbenih in pesniških vzorcev – je tako prisotna že na formalni ravni, ki s fragmentarnostjo prevprašuje predvsem zaupanje v identiteto kot zaključeno celoto. Kristina Hočevar s posebno pesniško tenkočutnostjo kritizira večino vnaprej določenih koordinat identitete, naj gre za njene družbene ali intimne vidike. Tako je zbirka Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda pravzaprav tematska in formalna radikalizacija omenjenih poudarkov, ki izziva tako samo sebe kot bralca.
Poleg odmika od dvojine je govorka poezije Kristine Hočevar v novi zbirki naredila še ostrejši rez s tistim kontekstom, ki je njo in posameznika nasploh doslej določal ali po svoje izoblikoval. Skozi vso zbirko se zapleta in razpleta vprašanje identitete in njenih robov, na katerih se stika s svetom (Drugega, ki se ga trudi razumeti), ne nazadnje s posebnim poudarkom na mejah, ki jih ustvarjamo sami – na to napeljuje že kreda iz naslova, ki je v zbirki večkrat uporabljena za zarisovanje krogov simbolične pripadnosti (»stopiš v svoj obroč in zmeraj se konča, kjer nehaš delati kroge.«). In ker postajajo vsi ti robovi čedalje bolj določeni z govorico, se govorka sprašuje, »kje se neham razpolavljati jaz« in »kje se potem, ko se besede razdelijo, množijo; kje se jaz / neham«. Odgovor je bržkone skrit nekje v bogatih alikvotih pogosto čudnih in samosvojih verzov zbirke.
Toda ker je izstop pravzaprav še najbolj samozadostna gesta, se poezija te zbirke s tem šele začenja: »šla sem pravočasno, ampak sem verjetno ostala.« Izločenost je v mnogih pesmih prisotna kot nekaj, kar je govorka sicer vsaj delno že sprejela – saj v njih nikakor ne gre za popreproščeno lamentacijo ali obnavljanje že znanih vzorcev marginalizacije –, a ostaja kot utesnjujoči podton, nekaj, kar je v vsakem trenutku pripravljeno z bolečino ponovno opozoriti nase. Pri tej negaciji gre namreč za proces brisanja in radiranja – »radiram njune starše«, pravi govorka v neki pesmi kot odgovor na nestrpnost in vseprisotni provincializem. In to, ne nazadnje, velja za ves tisti svet oz. kontekst, ki ga govorka pušča za sabo, ko išče nove možnosti preseganja in načine drugačnega utemeljevanja identitete onkraj žaljivih stereotipov in umetnih antagonizmov.
»Drugačnost te poetike, sintakse in metaforike kaže na transformativni potencial, s katerim poezija Kristine Hočevar izstopa iz togih jezikovnih in družbenih okvirov, s tem pa ustvarja prostor svojega obstoja.«
Ti pomisleki so v zbirki ponekod izraženi zelo neposredno, spet drugje pa kot skriti epicentri nalomljene sintakse. Ko denimo govori o golobih (pogost motiv prvega cikla), reče, »ni jim jasno, da jih zavračam, ko maham s palico po koritu, ni jim // jasno, ko ubijem njihova mala jajca«, vendar je njen poskus radikalne odtujitve končno problematiziran z ugotovitvijo prepustnosti vsake meje, češ, »ni jim jasno, da jih nočem, nočem / jih udomačenih.« Tu gre slejkoprej za »edino življenje, ki vsak dan zanesljivo moti in hkrati opominja, / da sem«. Prav tisto torej, kar je za druge utemeljujoča danost, govorko vedno znova tragično vrača v kontekst skupnega nezadostnega – to, da se sama v njem sploh ne more definirati in tudi noče udomačiti, daje tej poeziji glavni zagon.
Pesmi, ki se te tematike lotijo na najbolj neprizanesljiv način, so sugestivne, včasih v svoji navidezni distanciranosti celo ganljive, predvsem pa izvirne. Vanje je namreč vraščena neka drugačnost, ki pa pravzaprav ni tako pogosto neposredno tematizirana, prej nakazana v drugačnosti svoje poetike, sintakse ali metaforike. To vsekakor kaže na transformativni potencial, s katerim poezija Kristine Hočevar izstopa iz togih jezikovnih in družbenih okvirov, s tem pa prostor svojega obstoja šele ustvarja. To je očitno denimo v kratki pesmi, ki se zaključi z afirmacijo identitete, vendar takšne, ki nima svojega mesta v realnosti, in je zajeto v vprašanju: »kje sem, kar pišem?« Ta pesem, kot tudi mnoge druge v zbirki, vsebuje implicitni odgovor, da je mesto njene identitete pravzaprav lahko le jezik, v njem pa je treba odkriti svoj glas in postati slišen. K sreči se poezija Kristine Hočevar v zbirki Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda le redko posveča neposrednemu budniškemu angažmaju, ki je, kot prikaz prejšnje teze, prisoten na bolj subtilen način: »otrokom, udrtim v zidove doma, povem za njihov glas,« pravi v neki pesmi, saj ji prav pogled na otroke vrne nekaj zaupanja v družbene spremembe.
Toda govorka te poezije nikakor ne zapade v nereflektirano poudarjanje neke relativne drugačnosti, ki bi temeljila na nenehnem vračanju k svojemu nasprotju, temveč problematizira tudi lastno pozicijo – ne nazadnje se mora zgroziti ob izzvani zlobnosti lastnih misli o še tako sovražnem svetu, po drugi strani pa se je nehala truditi, da bi na svojo stran pridobila še koga: »včasih si ljudi hotela pripeljati v rž, zdaj pa se izmenjuješ le s tistimi, / ki so že v njej.« Če lahko to beremo kot opis kroga skupnosti, pripadnosti – »včasih igrate v istem filmu« –, potem na koncu pesmi ne more biti dvoma o njuni nezadostnosti – »srp ga z ržjo vred preseka« –, s čimer je tudi govorka ponovno izločena celo iz lastne skupnosti.
Eden najboljših ciklov zbirke ima bizaren naslov Punčke, ne pingvini, večje od tebe. Kristina Hočevar z vztrajnim ponavljanjem vseh oblik besede »punčka« (nekoliko manj »fantek«) razkriva dialektiko družbenih in intimnih odnosov, ki jo sestavljajo različne oscilacije (tako rekoč hkratnosti domnevnih nasprotij) in je izražena s pesniško zlorabo jezikovnih posebnosti: »odideš fantek, punčka pride. pride punčka, punčka odideš. odideš punčka, / pride punčka. // prideš punčka, odide punčka. prideš punčka, odideš punčka.« V zbirki se subvertiranje (družbenega) spola večkrat pojavi, vendar vedno na subtilen in pesniško prepričljiv način, predvsem pa s sredstvi, ki si jih je poetika Kristine Hočevar sama ustvarila – in to je treba šteti za njen največji uspeh.
Z zbirko Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda je Kristina Hočevar ustvarila avtorsko prepričljivo poetiko, ki kot celota uspe ustvariti svoj lastni jezik, v katerem se tudi identiteta njene govorke lahko vsaj poskusi naseliti. Nekaterim poudarjeno abstraktnim pesniškim fragmentom je zaradi nalomljene, večplastne in samosvoje sintakse sicer težko slediti: eliptični verzi so pogosto postavljeni tako, da s hkratnim obstojem nasprotujočih si pomenov presegajo njihove družbeno pogojene antagonizme; motivi so prepleteni brez opazne logike; povedi se začenjajo z dvopičjem; glavni stavki manjkajo; ciklična ponavljanja neopazno spreminjajo svoj predznak itn. A prav s tem je Kristini Hočevar uspelo ustvariti resnično pesniško drugačnost, ki od bralca upravičeno zahteva, da se znebi stereotipov. To je za implicitno družbeno kritiko nesporen uspeh, četudi na ravni posamezne pesmi ne deluje vedno enako prepričljivo. Zato moram reči, da me je marsikatera pesem sprva odbila, a se mi je nato pogosto zazdelo, da morebitne napake ob sprejetju idiosinkratičnosti te poetike naenkrat sploh niso več napake. Kar šteje, je slejkoprej zbirka kot celota, ki (čeprav poskuša neko realnost pustiti za sabo) uspe tematizirati in prikazati tudi tiste stvari, ki nas vse – ne glede na pripadnost tej ali oni skupini – povezujejo: »razdelimo si besede in kar boli.« Učinek mogoče res ni več tako razorožujoč, je pa zato bolj globok in dolgotrajen.
Pogledi, let. 4, št. 9, 8. maj 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
