Samo povprečnež?
Miha Stopar: Herman Vitežnik. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2013, 286 str., 24 €
23. 12. 2013
Miha Stopar (1983) je matematik in programer, vendar njegov prvenec, roman Herman Vitežnik, razkriva tudi nadarjenega pripovednika, ki zelo dobro obvladuje jezikovno orodje. Pred nami je prvoosebna pripoved tridesetletnega Vipavca o njegovem otroštvu in mladosti, nekakšen bildungsroman od zelenca do odraslega, pa tudi širša freska življenja ljudi od starih jugoslovanskih do novih slovenskih časov sredi majhnega primorskega mesta.
Herman Vitežnik je značajsko tih, zadržan in razmišljujoč, zato je idealen za opazovalca in pripovedovalca, ker tako dogajanje vidi ostreje, kot če bi se sam zavzeto udeleževal zanimivih prigod. Kakor priznava, se mu zato sicer res nikoli niso dogajale prav posebne reči, s katerimi bi nas lahko osupnil; pa vendar ima nekaj, kar ga ločuje od večine ljudi, nekaj, po čemer se odlikuje in kar ga, paradoksalno, dela posebnega: to je distanca do samega sebe (npr.: »Skoraj bi se mi milo storilo, ko ne bi bil zadnje čase postal tako vzvišen.«), s katero zmore prav objektivno prepoznati svojo povprečnost, videti, da v življenju še ni ničesar naredil in v ničemer ne blesti. V času srednje šole je imel vsaj en nenavaden hobi, boks, s katerim se je ukvarjal doma kot samouk, ker se je rad čutil močnega, utrjenega in pripravljenega. Ko pa boks opusti (in o njem le še piše članke), spozna, da ni za nič posebno nadarjen. S to skromno diagnozo pa ni zadovoljen, zato večkrat premleva, zakaj bi človek tako rad izstopal iz množice, zakaj se hoče dvigniti nad soljudi in se imeti za boljšega od njih. Človeku ni treba, da bi bil vsemogočni bog, razmišlja Herman, zadošča mu moč nad drugimi ljudmi. Ta volja do moči, o kateri bere v filozofskih knjigah in jo hkrati vsak dan izkuša, je osrednja nit romana. Proti koncu pripovedi zazveni v še posebej ostrih, ironičnih in angažiranih tonih v dveh intervjujih, ki jih Herman kot bolj ali manj samooklicani novinar naredi z dvema »slavnima« osebama, zvezdo resničnostnih šovov Sašo Kamenikom in vipavskim županom Kosmačem, ki se rad primerja z Winstonom Churchillom. Intervjuja z neposrednimi vprašanji njuno slavo, sposobnost in pomembnost postavita pod velik vprašaj. Herman se v tej luči izkaže za prav hvalevrednega junaka, pa ne zato, ker razkrinkava lažno pomembnost drugih, ampak zato, ker je sam tako drugačen od njih. Je kontrapunkt prevladujoči logiki, da je vsak bebec lahko slaven, internetni modi, ki slavi povprečnost, vulgarnim resničnostnim šovom in podobnim škodljivim pojavom, ki povprečneže spreminjajo v topoumne nečimrneže.
Čeprav je Herman vase zaprt človek, nikoli ne lebdi zunaj časa in prostora, ampak je vedno del svojega okolja. V pripoved skrbno vtke veliko živega govora, od dijaških zafrkavanj do sosedskih opravljan in čenčanj. Tako skozi njegovo zgodbo spoznamo še kopico drugih zanimivih, človeško prepričljivih značajev: na primer vzkipljivega očeta, ki nenehno žali ženo, s katero se potem tudi ločita; zrelo, vulgarno zapeljivko Lindo, s katero se povsem nedolžni Herman erotično zaplete; ali norca Košmrlja, ki na spletu ustvarja nekakšen slovenski wikileaks in k sodelovanju pritegne tudi Hermana.
»Pripovedovalec skozi vsebinsko razgibano in jezikovno korektno pripoved subtilno razkriva etično podstat, svoj značilno kritični odnos do sveta.«
Pripovedovalec skozi vsebinsko razgibano in jezikovno korektno pripoved (v njej dosledno uporablja predpreteklik, še druge redkejše knjižne oblike in svojo mater povrh nagovarja kar z »mati«) subtilno razkriva etično podstat, svoj značilno kritični odnos do sveta. Čeprav je treniral boks, človeka ne bi mogel nikdar udariti v glavo; in da bi svojo moč razkazoval sredi šolskega hodnika, ker ga je nekdo izzval, bi bilo zanj »višek cenenosti«. Seveda je bil tudi on kdaj objesten, pijan in neotesan, se kot suženj presežkov testosterona spravil nad šibkejšega. Vendar se svojim izgredom čudi in jih preraste. Takole v njegov umirjeni tok občasno vdira jeza, povezana z njegovim čutom za pravičnost: »Bili smo neumni in hudobije se še nismo naučili prikrivati in potlačiti, a nekateri se tega, jebemti, ne naučijo vse življenje.« Človek je voljan moči, a najprej mora obvladati samega sebe.
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
