Skica velikega projekta
Izven meja Pasolinijeve rodne Italije namreč prav na račun njegovih filmskih del, ki seveda najlažje in posledično v največjem številu prestopajo meje različnih jezikov in kultur, vse prepogosto pozabljamo, da Pasolini ni zgolj (kot tudi ne predvsem) cineast, pač pa resnično vsestranska in kompleksna osebnost, katere ustvarjalni duh je z nič manjšo intenzivnostjo, strastjo in prodornostjo segel tudi na številna druga področja umetniškega izraza. Tako je za časa svojega življenja izdal kar sedem pesniških zbirk, med katerimi prav posebno mesto zavzemajo njegove zgodnje pesmi v furlanščini, ki jo je imel za svojo marilenghe, materni jezik, in s katerimi se je boril za uradno priznanje tega manjšinskega jezika (kar se je zgodilo šele leta 1999). S svojimi romani, v katerih je poskušal zajeti realnost tedanje italijanske družbe ter pri tem opozoriti na porajajoče se antagonizme in anomalije znotraj nje, se je uveljavil kot eden vodilnih italijanskih pripovednikov 20. stoletja.
V drugi polovici šestdesetih let je odločno zakorakal tudi na področje gledališča – čeprav ga je imel za anahronistično formo (tako kot nenazadnje tudi mit, h kateremu se je prav tako rad zatekal), pa je hkrati menil, da mu prav ta anahronizem daje aktualnost – in med drugim ustvaril niz meščanskih tragedij. Spregledati pa ne smemo niti njegove bogate publicistične dejavnosti, ki sega od obsežnih knjižnih izdaj, v katerih je obravnaval teme s področja umetnosti, politike in družbe, do posameznih časopisnih in revijalnih člankov in kolumn, v katerih je prek svojih ostrih in jedkih komentarjev sledil predvsem dogajanju v tedanji italijanski družbi. Vse to Piera Paola Pasolinija (1922–1975) vzpostavlja kot eno ključnih intelektualnih figur v italijanski družbi druge polovice 20. stoletja, kot osupljivo vsestranskega ustvarjalca in impozantnega intelektualca, ki je v italijanskem družbenopolitičnem in kulturnem življenju pustil neizbrisen pečat.
Svojevrstno zgodbo o Pasolinijevem kompleksnem, pogosto pa tudi burnem in kontroverznem razmerju z italijansko družbeno realnostjo nam pripoveduje tudi njegov četrti roman Nafta, ki smo ga dobili v slovenskem prevodu. V tem romanu, na katerem je Pasolini delal zadnja tri leta svojega življenja in ki naj bi predstavljal nesporni vrhunec njegovega pripovedništva, je hotel zajeti zadnjih dvajset let življenja italijanske družbe, torej obdobje od petdesetih do sedemdesetih let, ko je ta na valu silovitega ekonomskega razvoja doživljala morda najbolj dramatične spremembe v vsej svoji sodobni zgodovini in ko se je iz primarno ruralne začela spreminjati v izrazito meščansko družbo, temelječo na »domišljavem neokapitalizmu«, kot ga je imenoval Pasolini.
Pasolinijeva ambicioznost pri zasnovi tega projekta pravzaprav ne preseneča. Takrat se je namreč odločil, da bo (vsaj začasno) prekinil s svojo filmsko prakso – s perspektive njegovega filmskega razvoja je bil to nekako pričakovan in logičen korak, saj se je prav takrat tudi odrekel svoji filmski Trilogiji življenja in s svojim zadnjim celovečercem, filmom Salò ali 120 dni Sodome (1975), lastno filmsko vizijo pripeljal do nespornega vrhunca, a hkrati tudi v nekakšno slepo ulico, iz katere ni bilo poti naprej – in vse svoje sile usmeril v pripovedništvo. Z Nafto se Pasolini namreč ni želel »zgolj« vrniti k formi romana, temveč ustvariti kapitalno pripovedno delo, roman, ki mu je nameraval posvetiti »morda celo preostanek svojega življenja« in z njim ustvariti »nekakšen povzetek vseh svojih izkušenj, vseh svojih spominov«, kakor je zapisal januarja leta 1975.
Pasolini je torej vedel, da hoče ustvariti svoj najambicioznejši pripovedni projekt do takrat, vedel je celo, da ga bo pisal več let in da bo imel »vsaj dva tisoč strani«, vseeno pa je nato do njegove vsebine oziroma vsaj osrednje pripovedne linije prišel skorajda naključno. Povedal je namreč, da je nekega dne med branjem komunističnega dnevnika Unità njegov pogled »po naključju ošinil besedo ‘nafta’ […] in zgolj to, da sem si besedo ‘nafta’ zamišljal kot naslov knjige, me je potlej spodbudilo k razmisleku o fabuli te knjige«.
To, da je Pasolini v časopisu uzrl besedo nafta, je bilo morda res naključje, nikakor pa ni bilo naključje, da mu je ta skoraj v trenutku ponudila rešitev na ravni zgodbe za njegov veliki pripovedni projekt. To je bilo namreč obdobje, ko je bila v Italiji domača naftna družba Eni in z njo njen tedanji direktor Enrico Mattei v središču turbulentnega družbenopolitičnega dogajanja, ko je bila nafta eden najpomembnejših igralcev na mednarodnem področju delitve dela in ekonomske moči. Obdobje, ko je Italija prav preko družbe Eni in direktorja Matteija, torej preko nafte, poskušala ubežati podobi ruralne dežele, uveljaviti svoj porajajoči se meščanski razred in se tudi na mednarodnem prizorišču uveljaviti kot pomemben akter. A vse to dogajanje in porajanje je sprožalo tudi nove antagonizme, napetosti in anomalije v tedanji italijanski družbi. In prav to celoto, zanos in optimizem na eni strani, na drugi pa krivice in slabosti, to »vsoto« neke dobe, njeno celovito realnost, je želel Pasolini zajeti v svojem delu.
V tem pogledu Pasolinijevo Nafto mnogi primerjajo z Dantejevo Božansko komedijo. Tako kot Božanska komedija je namreč tudi Nafta vseobsegajoče delo, povzetek neke dobe, ki prek kriznih trenutkov analizira zlo v družbi in človekovo sprijenost. Ta kriza pa je vseobsegajoča, saj zajema tako družbenopolitično in kulturno kot tudi človekovo intimno življenje. A če je Pasolinijeva Nafta po modelu, morda celo duhu, ki jo preveva, res blizu Dantejevi Božanski komediji, pa si njuni strukturi ne bi mogli biti bolj različni. V nasprotju s formalno strogo in natančno strukturirano Božansko komedijo je Nafta kaotično, skorajda bi lahko rekli amorfno besedilo (kakršna je nenazadnje tudi v resnici sama nafta). Ohranilo se je namreč le kot nedokončani osnutek, skica velika projekta, ki ga je v začetku novembra leta 1975 brutalno prekinila Pasolinijeva tragična smrt. Roman je tako sestavljen iz 133 zapisov, med katerimi so posamezni dolgi tudi okrog 30 strani, številni med njimi pa prinašajo le naslov. Slovenski prevod sicer sledi izdaji, ki je pri založbi Mondadori izšla leta 1998 v drugem zvezku njegovih zbranih del (ta se je opirala na prvo izdajo iz leta 1992, in sicer pri založbi Einaudi), a hkrati vključuje tudi obsežnejše opombe, povzete po izdaji iz leta 2005 (pri isti založbi), kar olajša in hkrati oplemeniti branje.
Čeprav se je Nafta ohranila le kot nepopoln, nedokončan pripovedni projekt, se ob branju še kako dobro zavemo njegove (potencialne) veličine. To je namreč delo, ki nam prinaša tako zgoščen portret neke dobe kot tudi negotovosti in dvomov polni avtoportret ustvarjalca.
Pogledi, št. 9, 23. april 2011