Transcendenca glasbe
V Benetkah, nam pripoveduje Michael Holme, prvoosebni pripovedovalec in protagonist Enake glasbe, se je rodil godalni kvartet Maggiore, katerega član je kot violinist tudi sam. Idejo zanj je dal Piers, ki kvartet, ta zapleteni organizem, poskuša primerjati z zakonom ali »vodom pod strelskim ognjem«. Odnosi med četverico so vsekakor pomembni, saj je ubrano igranje odvisno od medsebojnega zaupanja. Njihovo skupno delovanje, vaje in koncerti, se odvije skozi živahne dialoge, prepire in zbadanja, pospremljeno pa je z mnogimi opisi tehničnih in umetniških podrobnosti o glasbi. Klasična glasba (zlasti Schubertova Postrv, Umetnost fuge J. S. Bacha in Beethovnov Trio v C-molu) je osišče romana in tudi tisto, kar roman presega: njegova transcendenca. Pravo čudenje zbuja, od kod pisatelju toliko posluha za visoko glasbeno umetnost, ki je povsem dostopna le peščici; večina ji lahko le nemočno, z več ali manj ugodja, prisluškuje, ne da bi zares razumela. Verjetno je podobno tudi z občutji, ki jih razgrinja roman: zanje mora biti bralec dovolj senzibilen in privzdignjeno naravnan.
Osrednja zgodba, ki je prepletena z življenjem kvarteta in je prav tako usodno zvezana z glasbo, je posvečena ljubezni med Michaelom in pianistko Julio, ki se je pred desetimi leti začela na Dunaju. Skupaj sta študirala glasbo, jo družno izvajala in uživala v zaljubljenosti, dokler ni Michael zaradi spora z učiteljem in muhastega značaja brez pojasnila izginil v domači London. Ta usodni dogodek bi lahko Seth vendarle malo bolje utemeljil, kajti Michaelova ljubezen do Julie je tako silovita in trdovratna, da preživi dolgo dobo, vse dotlej, ko se junaka ponovno srečata. Morda zato, ker jo vmes podoživljata skozi glasbo, ki sta si jo delila in jo občutila nekako enako. Michael živi v preteklosti: »Podnevi in ponoči se z obrazom pogrezam v rjuhe. V vseh urah sem, ki sva jih kdaj preživela, v vseh sobah sem, kjer sva kdaj bila.« A čeprav nekdanja ljubimca razmerje osvežita in spet ubereta stare skupne poti, te niso več enake. Glasba je sicer še vedno enaka, a med preteklostjo in sedanjostjo tiči velikanski prepad. Julia ima zdaj družino, povrh pa postaja gluha, kot Beethoven. Prav ta nepremostljivi prepad med starim in novim Dunajem (ki ga spet obiščeta), med glasbo in tišino, med odkrito in prikrivano ljubeznijo avtor popisuje nadvse slikovito, poetično in prepričljivo. Je mojster upodabljanja nostalgije, hrepenenja in podobnih občutij s sentimentalnimi razsežnostmi.
Roman je spisan tako, kot bi mu ritem narekovali dnevniški zapisi; impresionistični vtisi se vrstijo v krajših poglavjih in v sedanjiku. Na voljo nam je Michaelovo doživljanje sveta: posebej občutljiv je na zvoke, razumljivo, a tudi na podobe iz okolice (denimo iz Hyde Parka, blizu katerega živi), zaradi obsedenosti s preteklostjo pa deluje melanholično in romantično zasanjano. Zlasti proti koncu romana, ko mu vse polzi iz rok, ne le Julia, ampak tudi druga ljubimka – stara Tononijeva violina, in družina – kvartet, opisi njegovega stanja, ki so bili prej preprostejši, postajajo bolj metaforični, odmaknjeni od realnosti in še bolj kot že vse dogajanje dotlej prežeti z neko drugo logiko, logiko nebesedne umetnosti, klasične glasbe. Glasba deluje kot brezčasna sfera onkraj zemeljskega, v kateri se duše junakov povezujejo med seboj s harmoničnimi zvoki, brez teles.
Do Julie od zunaj ne prodre skoraj noben zvok več, a osreči jo že zavest o tem, da je vsaj nekoč slišala Schubertov godalni kvartet (Mozart ga, denimo, ni, je prekmalu umrl). Michael kljub obupu zaradi izgubljene ljubezni med poslušanjem Umetnosti fuge spozna, da je glasba »zadostno darilo« in od življenja ne more pričakovati nič več, ker je lahko že lepote glasbe – preveč. Enaka glasba se izpoje z ganljivim slavospevom klasični glasbi, ki jo človek mora ljubiti in biti nanjo uglašen. Somišljeniki si bodo med branjem romana gotovo vrteli primerno spremljavo. A kdor bo bral v tišini, bo – ker je proza na ravni zvoka nema in melodijo njenih stavkov slišimo le v svoji glavi, pridušeno – živo izkusil nekaj nenavadnega, namreč občutek gluhote. Sethov roman je občasno nem, monoton in (kakor glasba) iztrgan iz časa, vendar premore moč, da nas tu in tam pretrese in napolni s hvaležnostjo, ker imamo umetnost.
Pogledi, let. 5, št. 6, 26. marec 2014