»Trpljenje starega Wertherja«
Martin Walser: Ljubeči moški. Prevedel Slavo Šerc. Mohorjeva družba. Celje 2010, 245 str., 29,50 €
06. 10. 2010
Triinsedemdesetletni Goethe se v češkem zdravilišču prav mladeniško strastno zatrapa v devetnajstletno Ulrike von Lewetzow. Sicer preverjenemu lomilcu ženskih src ne doba, ne etiketa, ne starost ne dopuščajo konkretnejših dejanj, zato skuša čim več časa prebiti s svojo izvoljenko v precioznih pogovorih, v katere vpletata polno baročno nabuhlih salonskih fraz. Zvečine vsem na očeh, seveda. Prav na rahlo je slutiti, da mondena družba tega morda ne odobrava, a velikemu klasiku, ki se mu priklanjajo ne le največji evropski duhovi, temveč tudi kronane glave, ljudje, ki ga obkrožajo (razen ljubosumne snahe), tega ne dajejo čutiti. Ko se zaljubljenca, ne da bi se za to dogovorila, na plesu v maskah pojavita kot Werther in Lotte, je to videti kot nekakšen prst usode. Odtlej spremljamo, kot si lahko preberemo nekje na straneh romana, »trpljenje starega Wertherja«. Goethe mladenko zasnubi. Obzirno in tako na rahlo, da glede tega pravza-prav ne more biti povsem gotov, ga zavrnejo. V mukah nesrečnega zaljubljenca spiše Marienbadsko elegijo (osre-dnji del Trilogije strasti, ki jo je spodbodla prav ta njegova zadnja velika ljubezen) ter se vrne v Weimar. Sklepni del romana je – tako kot Trpljenje mladega Wertherja – napisan pretežno v pisemski obliki. Goethe vse bolj spoznava, da je njegova ljubezen (tako kot nekdaj Wertherjeva) za družbo nesprejemljiva. A stari Werther se odzove drugače kot mladi. Prek občutkov sramu in tudi ponosa se osvobodi strasti, ki ga je vklepala. Prevzameta ga spokojnost in lahkotnost.
Walser, ki se v tem romanu spet izkazuje za mojstra jezika in sloga, v osnovnih obrisih zvesto sledi dogajanju, kot ga poznamo iz številnih (ne le Goethejevih) pričevanj. Goetheja ne posodablja, ne poskuša ga preveč približati izkušnji in razumevanju sodobnega bralca. V slogu in tonu pretežno ohranja dobro zaznavno distanco, ki ni le rahlo arhaična patina Goethejeve dobe, torej za nas že oddaljenega zgodovinskega sveta, temveč je tudi distanca do večnega klasika, ki je za bralca prej kot realna oseba iz krvi in mesa vendarle sicer gigantski, a zgolj dvodimenzionalni junak literarnih zgodovin, enciklopedij, vseh vrst akumuliranega zgodovinskega spomina. Goethe (tudi Walserjev) je vseskozi javna oseba. Tudi ko mu sledimo v intimo, je ta intima vselej prežeta z zavestjo, da je na očeh javnosti, in Goethe se tako tudi vede. Tip lika, kot nam ga je v svojih pogovorih z Goethejem prenesel Eckermann (duhovito pa parodiral Barthelme), vsekakor daje mero tudi Walserjevemu zaljubljenemu starcu.
Pa vendar – ne nazadnje na to misel napeljujejo tudi nekateri namerni manjši odmiki od izpričanih zgodovinskih dejstev – bralca ves čas navdaja slutnja, da Ljubeči moški le ni povsem klasičen biografski roman. Čutimo, da Walser ne piše zgolj romana o Goetheju, temveč morda predvsem o starcu, ki se pred grozo svoje lastne minljivosti zateka k mladosti kot nekakšni paradigmi življenja. Ta tema, namreč starec, strastno zaljubljen v rosno mlado dekle, je – se zdi – pri priletnih pisateljih v zadnjem desetletju precej priljubljena. Philip Roth se je v Umirajoči živali loteva z značilno ironično, že kar cinično držo svojega rutiniranega profesorja poželenja. Márquez jo v Žalostnih kurbah mojega življenja ubeseduje provokativno, erotično, že skoraj na meji dovoljenega, a obenem z veliko poetično občutljivostjo in doživetostjo. Walser je od obeh drugačen: kaže rahlo distanco (zaljubljeni stari Goethe je v marsikaterem pogledu trapast), a ni ciničen. Ni preveč drzen, temveč bolj umirjen. A spet ne preveč: docela spodoben roman se sklene erotično in provokativno: z Goethejevo jutranjo erekcijo.
Pogledi, oktober 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
