Ugodje v nelagodju med Slovenci
Marcel Štefančič, jr.: Slovenci. Študentska založba, Ljubljana 2010, 206 str., 23 €
23. 02. 2011
Naslov knjige Marcela Štefančiča, jr. je lapidarno pomenljiv. Za tisti (prehlajeni) predmet (zgodovine) gre, o katerem govorijo ponarodeli verzi klasika slovenskega svetlega modernizma. Kaj je bilo potem, ko se je naveličal podobe svojega plemena, je znano.
»S Slovenci je težko, ni pa nujno grdo.«
Slovenci in slovenstvo tako ali drugače, od daleč ali pobliže: ni težko iz rokava stresti nekaj naslovov knjig slovenskih esejistov, s katerimi, vsaj glede svojega naslovnega predmeta, korespondirajo Štefančičevi Slovenci. Ciril Zlobec, denimo, je napisal knjigo Slovenska samobitnost in pisatelj (1986), na začetku devetdesetih še Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko (1992). Leta 1993 sta stala Slovenija oziroma slovenstvo v naslovih kar treh esejističnih del: Silvija Borovnik je napisala knjigo Slovenija, moja Afrika, Taras Kermauner Bog in slovenstvo, Denis Poniž Črtomirovo slovenstvo. In še kaj bi se našlo, seveda. Gre za esejistično pisanje, ki je praviloma naravnano kritično, obenem pa kar se le da dobronamerno: enkrat je bolj, drugič manj tradicional(istič)no, humanistično-kulturniško, moralično zaskrbljeno, prizadeto, zvesto izročilu svojega »predmeta«, v imenu tega izročila ali kakšnega izmed njegovih poglavij včasih tudi polemično itn. S Slovenci je težko, ni pa nujno grdo.
»Če je bila resnica pri Štefančiču dotlej problematična, iluzorna, »ideološka«, »metafizična« beseda, ki sodi predvsem v sfero tega ali onega fantazmatskega okvira, smo zdaj na granitnem teritoriju zgodovinske resnice, kjer ni mogoča nikakršna relativizaci«
Štefančičevo pisanje je drugačno. Slovencem navkljub, ali pa ravno zaradi njih. Njegova perspektiva, rezonerski okvir, način pisanja se napajajo v »alternativni« intelektualni tradiciji osemdesetih let prejšnjega stoletja, pri teorijah, diskurzih in paradigmah, ki so bile tedaj v zraku na ljubljanski Filozofski fakulteti in okrog nje, in, kajpada, pri pisani ali govorjeni besedi, pa naj gre za Žižka, Močnika ali Lacana, (post)strukturaliste, njihove naslednike in razlagalce. To so bili avtorji, ki se, ideja o »smrti avtorja« ni bila ovira, niso niti najmanj odpovedali svoji avtorski, žanrski itn. individualnosti in prepoznavnosti. Obenem so, skorajda vsi po vrsti, privilegirali razliko, zev, okrušek, drugo naravo »človeške subjektivnosti«, ne pa, poenostavljeno rečeno, identitete, skladja, celosti – še najmanj takšne, ki nastaja v zavetju kulture z veliko začetnico ali pa nacionalne ideje. Ali celo – to je pač ime za idejo s težo – nacionalne substance. Nacionalne substance kot tistega presežka, ki subjekt po njegovem »koncu« ohranja pri življenju itn. Od tod Štefančičeva – če uporabim nekdaj mod(er)no sintagmo – diskurzivna praksa, kritična drža do literarnih/ideoloških očetov naroda, ki ji ritem odmerja žanr dialektične alpske poskočnice ob soočanju z ideologijo tradicionalizma, ne pa žalostinke ob težavah s substanco.
Verzija Štefančičevega esejizma je sub-verzija, brskanje po hrbtni strani fenomenov, ki vstopajo v njegov (tokrat pa tudi: slovenski) svet. In ta svet ima – za maloštevilni narod presenetljivo – globalne dimenzije. Drugače rečeno: Slovenec Štefančič odkriva sledi Slovencev na različnih geografskih in duhovno-intelektualnih kontinentih. Njegovih sedemnajst zapisov tako, čisto na začetku, odkriva genealogijo slovenskosti v Združenih državah: takoj po dolgem potovanju čez puščavo Mojave so se namreč predstavniki (ne)izvoljenega slovenskega ljudstva ustavili v Fontani. In tam ostali, da bi, kot zadevo formulira Štefančič, »rešili sen o ameriškem snu«. To je bilo nekoč v Ameriki. In tja, tokrat v štirideseta in petdeseta leta 20. stoletja, spada tudi naslednja dokumentarna zgodba prozaista Štefančiča: Navadni primer Matta Cvetiča. To je resnična pripoved o (ameriškem) Slovencu, ki je v času McCarthyja in protikomunistične histerije – kot infiltriran agent v levičarskih organizacijah – delal za FBI. Matt Cvetič sicer ni vstopil v svetovno zgodovino, a njegova minorna eksistenca je za Štefančiča dovolj pomembna, »tipična«, da se je vpisal v enciklopedijo nesmrtnih Slovencev. Sledi pripoved o znamenitem Františku Čapu, o njegovih »zadnjih dnevnih«. Čap sicer ni bil Slovenec, a ga je življenje med Slovenci, Vesni navkljub, ugonobilo. Dovolj pomenljivo, da si zasluži mesto med Slovenci.
Sledi nekaj, kot se knjigi o Slovencih spodobi, literarno-kulturnih komadov. Prvi je zgledna primerjalna študija Cankar ni Shakespeare, spodbujena s kardinalno sodbo kardinala Rodeta, da »Ivan Cankar ni Shakespeare«. Brez Cankarja (in inciatorja Rodeta) se Shakespearu ne bi uspelo uvrstiti med Slovence. Namreč: »Cankar je Shakespeare! Shakespeare je pač živel v času, ko je bilo dovolj, da si bil Shakespeare, pa si bil že Shakespeare, medtem ko je Cankar živel v času, ko si moral biti Shakespeare, da si bil Cankar.« Zapis Očetov naših imenitna dela je najbrž nastal ob kulturnem prazniku Slovencev. Najbrž zato, ker v knjigi za nobenega izmed avtorjevih tekstov, ki smo jih sicer pred leti že brali v revijalni obliki, ni pojasnjeno, od kod in kako se je vzel, pa tudi urednika, ki bi to lahko postoril namesto nonšalantnega avtorja, ni najti niti v kolofonu. Kakorkoli že: Štefančič analizira izbrane Prešernove verze, jih kontekstualizira in aktualizira: »Prešeren je namreč rezime dvomov, strahov in paradoksov samostojne, neodvisne Slovenije.« Sem sodi tudi ekskurz o Prešernovem seksualnem življenju. Od seksa je – v Štefančičevi perspektivi, ki ji nič slovensko tipičnega ni tuje – le korak do Antona Mahniča, tudi s pomočjo »liberalca« Ivana Tavčarja in njegovega romana – negativne utopije – 4000. Skozi branje še bolj zaprašenega slovenskega romana, tokrat Višnjeve repatice Vladimirja Levstika, Štefančič naredi naslednji »logični« korak. Pravzaprav gre kar za logično sosledje, če ne kar za tipično (slovensko?) »ideološko strukturo«: seks, Mahnič in njegovi ter takoj nato fašizem. Še več: ob analizi lokalnega Levstika se izkristalizira globalna dilema: Fašizem ali revolucija. Nemara: smrt ali življenje? Del te zgodovinske kontinuitete je prav gotovo tudi naslednji esej: če ne bi bilo revolucije, pač ne bi bila mogoča Cinizem in zavest bivših komunistov. V tem spisu Štefančič ostaja zvest Žižkov učenec, tako na ravni stila, dramaturgije kot tudi velikega finala, ki udomačeno, privajeno podobo sveta preobrne in s tem postavi z glave na noge.
Najprej se, priča smo pripovedovalčevemu izletu v nežna leta svojega otroštva, ko je »Jugoslavija še zelo obstajala«, odvrti serija filmskih primerov, to so sami ameriški filmi noir, ki jih gleda jugoslovanski pionir. A z dialektično poanto, kot se kaže iz današnje, postjugoslovanske perspektive: »Jugoslovan je imel vse razloge, da je v Ameriki, kakršno so slikali filmi noir, videl več kot le Ameriko. V filmih noir je videl resnico Jugoslavije, njeno mračno, črno, senčno, svinčeno stran. Še več, filmi noir so izgledali kot surogati Jugoslavije.« Nato sledi skok k Hladnikovi klasiki Ples v dežju – ta film je, kot pravi Štefančič, »zelo zanimiv – že kar simptomatično zanimiv« (dikcija, ki plastično uvaja obrat k primeru-simptomu), pa k Makavejevu in širši jugoslovanski socialistični sceni, in že smo pri ekskurzu o Žižku in njegovem Sublimnem objektu ideologije, popularnem tekstu teoretske scene poznih slovenskih osemdesetih. Od tod Štefančičeva tipologija različnih figur, različnih oblik (bolj ali manj lažne) zavesti »od cinizma do patosa«, pa naj gre za »resnico« filmov noir ali, navsezadnje, komunistov, bivših komunistov ali disidentov. »Zavest bivšega komunista je bila le variacija disidentske zavesti. Ali če naj parafraziram Žižka in Lacana: disident je sicer ugotovil, da je cesar gol, toda spregledal je, da je cesar gol le pod obleko.«
Precej stran od rekapitulacije takšnih oblik zavesti je Štefančičev publicistični angažma v naslednjih treh spisih. Spodbudili so jih dogodki, kot so izid slovenskega prevoda Hitlerjeve »uspešnice« Mein Kampf, premiera filma Srce v breznu italijanskega režiserja Alberta Negrina in pa, med drugim, Štefančičevo prebiranje pisem, ki so jih svojim bližnjim pisali na smrt obsojeni Slovenci – po večini talci – v času nemške okupacije in terorja med drugo svetovno vojno. Če je bila resnica pri Štefančiču dotlej problematična, iluzorna, »ideološka«, »metafizična« beseda, ki sodi predvsem v sfero tega ali onega fantazmatskega okvira, smo zdaj na granitnem teritoriju zgodovinske resnice, kjer ni mogoča nikakršna relativizacija. Ob takšni govorici etosa – etosa zgodovinsko pravilne izbire in resnične žrtve (in to kljub pregovorni luknjičavosti presojajočega subjekta) – odpadejo tudi cinizmi, filmski »primeri«, anekdotične bizarnosti, obešenjaške šale, vzklikajoča naracija in pripovedne vragolije. Pa naj gre za relativizacijo resnice o holokavstu (»V hipu, ko Slovenec v Hitlerju vidi človeka in nekdanjega otroka, tvega, da bo relativiziral Holokavst.«), fašizmu in, ne nazadnje – a na drugi, svetlejši strani zgodovine –, partizanstvu. Prvi dve resnici imata, jasno, mračen predznak, in tu ni kaj bistvenega dodati, glede tretje pa preseneča brutalnost Štefančičevega »diskurza«. Ta je, ko, na primer, primerja žrtve iz celjskega Starega piskra (te so individualizirane, predstavljene z imeni in predsmrtnimi poslovilnimi pismi) in tiste iz Hude jame (te so zgolj kolektivna, za nazaj in za naprej kriva človeška gmota), nevarno površen, predvsem pa – in to je nemajhen problem (simptom?) Štefančičevega rezoniranja – ujet v veliko zgodovinsko Resnico o zločinu in kazni, vzroku in posledici, dejanski in namišljeni krivdi. Kot da bi – nepredelana in nepremišljena, dogmatična in hkrati pripravljena na nov svetovnozgodovinski spopad z »domačimi izdajalci« – ta Resnica, ta izliv spontane ideologije zmagovalcev zgodovine, ki je onkraj dvoma in neprijetnih »salonskih« vprašanj, planil v tekst in svet Slovencev globoko iz esejistovega srca. »Pravo vprašanje se glasi: kaj bi rekel Zahod, če bi izvedel, da skušajo pri nas žrtve nacističnega Holokavsta moralno izenačiti s pobitimi kolaboranti nacističnega Holokavsta.« Kot da bi bilo kompleksnost zgodbe o nekdanjih Slovencih in njihovi današnji mentalni in moralni dediščini moč zožiti na resnico prvorazrednih žrtev in laž drugorazrednih žrtev. A tudi takšen, kot je, je Štefančičev spis Ko je kri klicala kri pomenljiv prispevek k zgodbi zgodovine, ki jo iz roda v rod – do naslednjega rudniškega samoizbrisa – pripovedujejo Slovenci.
Ob tem pa se da – kot nekakšen (proti)komentar – uporabiti kar Štefančičeve lastne besede. Zanimivo, da jih ni spodbodla Huda jama, temveč usoda »serijskih morilcev« Metoda Trobca in Silva Pluta, o katerih piše na drugem mestu: »Z eno besedo: od umora do histerije, od moraliziranja do krvoločnosti in od retuširanja slovenske samopodobe do odstranjevanja nevarnih je le korak. Kar seveda le dokazuje, kako slabo smo Slovenci pripravljeni na reči, ki so v življenju neizogibne – na tragedije, žalost in moralne dileme.« Štefančičevo sočustvovanje s Trobcem in Plutom in njuno »človeško usodo« – ta je v svoji (avto)destruktivnosti hkrati simptomatično slovenska – je seveda ganljiv dokaz njegove človeškosti, posluha za krhkost, enkratnost človeške eksistence itn. Zanimivo je le, da je individualna usoda Trobca in Pluta v njem prebudila »moralne dileme«, tisoči iz brezen in rudniških jaškov nekaj desetletij prej pa kot da si ne zaslužijo individualne obravnave, minimalnega posluha za svojo usodo in »moraliziranja« ob njej, temveč lahko tam, apriorni »kolaboranti nacističnega Holokavsta« brez imen in priimkov, ostanejo varno spravljeni do konca zgodovine Slovencev in še čez.
Omenjena Trobec in Plut sta sicer spet »tipični« figuri: Trobec, denimo, je bil »zrcalo slovenske povprečnosti«, »tipični produkt slovenskega svetobolja« ali, z drugimi besedami, spet en slovenske (cankarjanske) matere sin. Enako velja za Pluta. Še več: »Lahko potegneš Pluta iz Slovenije, toda ne moreš potegniti Slovenije iz Pluta.«
Naslednji esej – Morilci – je na prvi pogled sicer uglašen s predhodnimi, a posega v sfero fikcije oziroma, natančneje rečeno, žanrskih značilnosti slovenskih kriminalk, tega, vsaj na ravni kvalitete, v slovenski literaturi podhranjenega žanra. Štefančič ponuja obilje argumentov, zakaj je temu tako. Odgovor na vprašanje, ki stoji v naslovu naslednjega eseja – Zakaj so slovenske knjige tako debele –, bo moral poiskati vsak bralec sam, zapis Slovenski nogomet in duh antične tragedije pa – ne prvi ne zadnji – poskuša detektirati nogometno evforijo, malodane »slovensko nezavedno«, ki je ob žogi planilo na dan, v zgodovino. Slovenska nogometna reprezentanca, dokler ji je dano zmagovati, je pač »terapevtska skupina, ki zdravi komplekse nacije«.
Čisto na koncu knjige stojita krajša zapisa, portreta dveh mož, ki sta se Štefančiču vpisala v srce. Prvi »je preveč vedel«, drugi »je preveč videl«: Taras Kermauner in filmski snemalec Vilko Filač. Zgodba o prvem je hommage nomadski kritiško-interpretativni eksistenci, enemu redkih med pisateljskimi Slovenci, ki se, v tej smeri gre Štefančičev komentar, ni izgubil v slepi ulici kulturno-nacionalne reprezentativnosti. Nemara zato, ker je pisec Kermauner nenehno izumljal samega sebe – in se prehiteval, da bi se spet ujel. Nekaj podobnega, na drugi strani in čeprav je bil iz čisto drugega testa, velja za Filača: primežu nacionalne kulture in njene nesrečne, nepotešene zavesti se je izmuznil, ker je pravočasno pobegnil v svet.
Kakšna je torej poanta zgodbe o Štefančičevih Slovencih? Glede na to, da gre za kolaž tekstov, nastalih ob različnih priložnostih in ob različnih, a vseh po vrsti samih »tipičnih Slovencih«, je to zgodba brez pravega konca. Pa še to: metoda Štefančičevega obdelovanja slovenskih fenomenov je paradoksija, dialektika videza in resnice, in sicer, če ponovim, v žižkovski maniri: resnica ni tisto, kar je globoko zadaj, ampak tisto, kar je pred nosom, na površini, na dosegu roke – tako blizu (in ravno zato spregledano) kot tisto »ukradeno pismo«, o katerem govori slovita istoimenska novela Edgarja Allana Poeja, ki je skorajda tako znana kot njeni interpreti, pri katerih je gotovo v šolo hodil tudi Štefančič. A tu je pri delu pomemben razloček. Štefančič namreč ni čisti teoretik, čeprav je tudi teorija njegova inspiracija, temveč pisatelj, pripovedovalec zgodb o knjigah, ki jih je bral, in o filmih, ki jih je gledal (in o katerih je najbrž tudi kaj prebral). Teoretski okvir rabi toliko, da ga napolni s čutnonazornim gradivom, s spominjanjem (nemalokrat bogato asociativnim) na prebrano in videno, urejanje tega gradiva je delo-v-nastajanju. Štefančičev pripovedni zamah in – domnevajmo – užitek ob tem sta takšna, da je treba ugotoviti tole. V juniorjevih seniorskih letih postaja njegova prava domovina njegova največja zoprnija: slovenska literatura. To je vendar človek, ki bi moral pisati debele romane. To bi bilo šele pravo avtorsko ugodje v nelagodju ob Slovencih in slovenskih rečeh. Ugodje v nelagodju: to zveni znano. Kot da bi šlo za užitek po slovensko.
(Objavljeno v Pogledih, št. 5, 23. februarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
