V imenu ljudstva na lastno pest
Tomo Podstenšek: Sodba v imenu ljudstva. Droplja, Maribor 2012, 325 str., 18 €
17. 04. 2013
Tomo Podstenšek po prvencu Dvigalo javnosti predstavlja svoj drugi roman Sodba v imenu ljudstva. Gre za skrbno premišljeno in posrečeno delo, ki večstransko in kritično pretresa aktualne družbene probleme pri nas, zraven pa bralca z napeto trilersko zgodbo povleče prav v središče dogajanja in pri tem tako na pripadnike ponižanih in razžaljenih iz ljudske množice kot na tiste iz pokvarjenih vladajočih elit lahko deluje katarzično.
Podstenškov roman res ne bi mogel biti bolj aktualen, saj zadeva prav v srčiko družbenih problemov, ki so se – dotlej lepo potuhnjeni – v času gospodarske krize začeli množično zgrinjati nad nas. Bržkone je bil spisan še pred mariborsko, ljubljansko in vseslovensko vstajo, zato bi avtorju lahko polaskali z besedami, da je skoraj vizionarsko začutil duha časa in se nanj odzval, očitno v spoznanju, da ne finančna kriza ne kriza vrednot za našo »vsemogočno« družbo nista mačji kašelj in da bomo z njima še dolgo opletali in pometali, in sicer prav zato, ker smo menda revni in brez vrednot. Gre za probleme, ki so z območja javnosti prodrli v vsak dom, kjer jim noben posameznik ne more več obračati izoliranega hrbta. Ti problemi zdaj zanimajo vse, ne le protestnikov, novinarjev, pisateljev ter drugih iskalcev družbenih resnic, in tudi Podstenškov roman nagovarja domala vse.
Osrednja zamisel pripovedi izhaja iz splošnega nezadovoljstva spričo velikanske družbene neenakosti in ugotovitve, da je maloštevilna vladajoča elita med seboj tako prepletena in povezana, da ji nihče, ne policija ne sodstvo ne ljudstvo, noče ali ne more nič. Kdorkoli se velikim posestnikom gospodarske in politične moči poskuša postavljati po robu, v smešnem primeru zavzame vlogo don Kihota, v klavrnem pa majhnega pasjega ščeneta, ki se zaganja v tisočkrat močnejšega gospodarja in mu naredi luknjo v hlačnico (berite: spusti gume novega mercedesa). Visoko pozicioniranim mogotcem se takega »junaka« niti ni treba otresati, kajti temu bo slej ali prej zmanjkalo upanja. Dandanašnje razmere po Sloveniji in svetu so – tako jih vidi roman – brezupne.
»Podstenškov roman vsestranski prikaz življenja mlade generacije v nerožnatih družbenih razmerah in premislek, kaj lahko ti mladi ali družba nasploh naredijo, da bi se razmere obrnile na bolje.«
Toda Sodba v imenu ljudstva se ne zadovolji z defetistično diagnozo in se ne odreka vsakemu upanju. Roman prikazuje izoblikovanje skupine idealističnih mladeničev, nekakšnih dobrih teroristov, ki zadeve vzamejo v svoje roke, ne da bi pri tem sami želeli prevzeti oblast ali imeli v žepu kakšno drugo figo. Zgolj »v imenu ljudstva« začnejo z likvidacijami največjih skorumpirancev, ki so tudi medijsko prepoznavne osebnosti, da bi jih s tem kaznovali, predvsem pa druge pokvarjence prisilili k bolj poštenemu in odgovornemu ravnanju. Obrazec je znan in zlasti filmska industrija ga je že dodobra preizkusila. A ravno ko začnemo zmajevati z glavo, da pa se pobijati ljudi kar tako vendarle ne sme, tudi (še zlasti) v imenu dobrega ne, nas roman prijetno preseneti. Podstenšek se ne ujame v šablonske pasti cenenega žanra, temveč pokaže, da se zaveda kompleksnosti problematike. Likvidatorji »v imenu ljudstva« se skozi dogajanje temeljito preobrazijo; večinoma sicer v mrtvece, vsaj eden pa v tisto, kar je mnogo boljše od nekoga, ki utopično poskuša sebičnim koristolovcem te države z nasiljem privzgojiti čut moralne odgovornosti – namreč v odgovornega človeka. Spremeniti moramo sebe, saj drugih zares ne moremo, niti na silo ne, je sporočilo, ki ga prejmemo ob sklepu. Ta misel ni sicer nič novega, a zato nič manj ne drži kot pribita. Pa tudi romanu je samo v prid, saj ta ne postane zgolj plehko sredstvo za sproščanje naših frustracij, ampak resno in premisleka vredno branje. Z zanimivo in obrtniško spretno spisano zgodbo ter s prepletom različnih usod poskuša prikazati kompleksnost naše družbene situacije. Njen klobčič je tako zavozlan, da iz njega težko razbiramo, kaj so vzroki in kaj posledice, kaj resnica in kaj laž, in zato tudi ne moremo predvideti, kam nas bodo pripeljali določeni ukrepi in kako se utegne vse skupaj zasukati. Povsem razumno se zato zdi, da se najprej lotimo čiščenja pred svojim pragom.
Še malo natančnejši oris vsebine: šest mladih moških, ki se zbirajo v bifeju ali stanovanju enega izmed njih in kritično presojajo svet okrog sebe, do katerega dostopajo predvsem prek časopisnih člankov ali televizijskih poročil o raznih krivicah, dan za dnem debatirajo o pravnem in političnem sistemu v državi, ki ga nekateri preveč izkoriščajo. Nekega dne glavni med njimi, najbolj bister, razgledan in nasploh dejaven, Matjaž, sklene, da je treba ukrepati in zato skliče posebno srečanje, na katerem predstavi izsledke svojih dognanj: v državi je vse pokvarjeno, celo sodstvo je podkupljeno in je izgubilo svojo funkcijo; v takih izrednih razmerah pridejo v poštev samo izredni ukrepi, vsi drugi so obsojeni na neuspeh. Šesterica vzpostavi neuradno »ljudsko« sodišče, imenovano Ljudska fronta za družbeno odgovornost, na katerem odločajo o tem, kdo od pomembnih mož države ima na glavi toliko masla, da si zasluži biti ob glavo in postati svarilen zgled.
Skupino, ki pripravlja in izvaja Načrt, poleg vodje sestavljajo Grega in Bojan, novopečena študenta pravne fakultete, Zoran, asistent na naravoslovni fakulteti, Andrej, pesnik in učitelj slovenščine na gimnaziji, ter Robert, osemindvajsetletnik brez dosežkov. Prav slednji je protagonist romana, čeprav je od vseh še najmanj simpatičen. Z njim se seznanimo na novega leta dan, ko pijan leži v jarku. Na pragu tridesetih še živi pod okriljem staršev in se z njimi zapleta v brezplodne prepire, ker – zveni znano – nima ne diplome ne službe, po zaslugi lastne objestnosti izgubi še socialno podporo, svojega položaja lenuha, razvajenca in pubertetnega upornika pa se niti malo ne zaveda, ampak ga pušča nereflektiranega: »Brez denarja, stari non-stop gnjavijo … Klasika pač.« Sposoditi si mora celo denar za materino rojstnodnevno darilce. V Robiju imamo, skratka, predstavnika tistih ljudi, ki ne premorejo nobene odgovornosti. Nekoliko ironično – a tudi logično – je, da se prav človek, ki v življenju nima česa izgubiti, ker ni ničesar dosegel in ničesar nima, tudi prave odgovornosti ne, sprevrže v borca za ideal družbene odgovornosti. Tudi drugi junaki v tem pogledu niso dosti boljši, podobno nedisciplinirano in nezrelo pač capljajo za svojim vodjem. Andrej, ki je še med najbolj odgovornimi, sicer ima dekle, dokler je ne izgubi, in ima resno službo, a bi se je najraje znebil, da bi lahko v miru pisal roman, čeprav niti ne ve, ali premore dovolj nadarjenosti. Najbolj občutljiv v skupini je Grega, ki ga podobno kot Andreja bega vprašanje, zakaj bi si smeli vzeti pravico, da jemljejo življenja. Pod težo krivde se celo zlomi, stori samomor, ob čemer mu iz sočutja sicer ne želimo očitati neodgovornosti, hkrati pa tudi ne moremo trditi, da je ravnal odgovorno. K njegovemu zlomu prispeva odziv medijev, ki o akcijah Ljudske fronte ne poročajo v skladu s pismom, ki so ga ti poslali novinarjem. Umora politika Koruna in gospodarstvenika Hercoga složno obsodijo, tiste pa, ki se skrivajo za Fronto, nemalokrat imenujejo psihopate, teroriste in v vsakem primeru zločince, zaradi katerih bi bilo vredno ponovno uvesti smrtno kazen. Mediji z besedami spretno manipulirajo, skupino dokončno očrnijo in njenim dejanjem odvzamejo vsako vzgojno funkcijo.
Načrtovalci so na novinarje besni, žal pa ne vidijo, da so se tudi sami ujeli v njihovo past: do informacij o goljufijah svojih tarč navsezadnje prihajajo prek (neverodostojnih) novinarskih poročil. Niso povsem nereflektirani, a te zanke ne opazijo. Pa tudi nekatere druge pomanjkljivosti jim niso tuje. Zoran je hladen racionalist, ki nima kaj dosti pomislekov, Bojan cvetka mladostne zaletavosti in s tem neodgovornosti. Matjaž, ki je na hierarhičnem vrhu, si služi denar z inštrukcijami in prav nič ne okleva pri sprejemanju visokega predujma od bogate družine za delo, ki se ga sploh še lotil ni. Od svojega dohodka ne plačuje davkov državi, »saj ni neumen«, in se zna tudi kazni spretno izogniti.
Najšibkejša točka samooklicanih eksekutorjev »v imenu ljudstva« je prav njihova notranja nedoslednost. Sami nikdar niso ravno zgled odgovornosti, ne držijo se domala nobenih pravil, vseeno pa se čutijo upravičene presojati o življenju in smrti posameznih ljudi na visokih položajih in jim vcepljati čut odgovornosti. Roman nakazuje še nekatere druge slabosti: osnovna želja po boljšanju družbe je seveda plemenita, a ne more posvetiti tako drastičnih sredstev, tudi če bi doživela uspeh. Dogajanje v medijih in posredovanje policije, ki se vse bolj izmika nadzoru skupine, po malem sicer dokazuje, da je družba res iztirjena in potrebna popravkov; celotno dogajanje, v katerem najverjetneje preživi samo Robi, zdaj obogaten s čutom odgovornosti, pa brez dvoma razjasni, da so eksekutorji z izbiro skrajnih sredstev tudi sami prestopili na stran pokvarjenih in zašli v samoprevaro. Prek Matjaža, ki je že tako in tako ves čas deloval avtoritarno in imel na kolege s svojo retoriko in karizmo velik vpliv, zdaj pa mu iz ust leti vse več sumljivih komunističnih parol, spremljamo, kako se tak aktivizem dokončno izrodi. Sprva je res imel dobre namene in bil človek etičnih, nepolitičnih tendenc, zdaj pa mu iz oči bliska plamen norosti, ko, opremljen z razstrelivom, hiti na shod številnih protestnikov. Ti namreč vzklikajo, da nočejo nasilja in ubijanja, temveč mir in demokratičen dialog, zato v Matjaževih očeh postanejo izdajalci ljudstva in svojega razreda. V imenu ljudstva se odloči soditi ljudstvu. Tudi njemu to zveni paradoksalno, a vztraja zato, ker v življenju vedno trmasto sledi poti, ki si jo je začrtal, pa čeprav se izkaže, da vodi v propad.
S tretjeosebnim pripovedovalcem celota ostaja pregledna in dogajanje razmeroma objektivno, čeprav razplasteno na različne vidike in interpretacije. Pripovedovalcu se uspe toliko vživljati v posamezne junake, da ponekod spreminja celo diskurz, s katerim slika njihovo notranjost; v Bojanovem primeru denimo uporablja več vulgarnih besed. Ženske opisuje z ironično distanco, ki bi jo brez zadrege lahko večkrat uporabil tudi pri moških in se pri tem včasih razmejil od njihove naivnosti. Pogovorov, ki pretresajo obstoječe stanje, je veliko in so prepričljivi, le nekoliko odmaknjeni od neposrednega romanesknega tkiva. Zato se besedilo prevesi v nekakšen idejni triler. Pravzaprav je Podstenšek spisal res dober triler in vanj zapakiral uravnoteženo družbeno kritiko, v kateri ošvrkne tako mlade kot stare, tako vladajoči kot ljudski sloj. Pri tem sicer ne moremo govoriti o umetniških presežkih. Seveda ne prebiramo Dostojevskega, čeprav je v vsakem junaku res nekaj Raskolnikova. Kljub temu je avtorju treba priznati, da marsikateri prizor popiše tako doživeto, kot bi pisal iz lastne izkušnje. Ko se Zoran odpravi streljat svojo žrtev in pištola v njegovih rokah naenkrat postane sila težka stvar, v prepričljivosti ne zaostaja za Bojanom, ki se znajde v postelji z obilno in odbojno neznanko, ker je pač preveč spil.
Sodba v imenu ljudstva je torej vsestranski prikaz življenja mlade generacije v nerožnatih družbenih razmerah in premislek, kaj lahko ti mladi ali družba nasploh naredijo, da bi se razmere obrnile na bolje. Takole sklene Robert, ko se začne prebujati iz morastih sanj: »Če bo nekega dne dovolj ljudi, ki bodo tako v velikih kot tudi v vseh majhnih, vsakdanjih situacijah ravnali pošteno, se bo morda enkrat tudi ta zjebani svet začel spreminjati na bolje. Idealizem par excellence, seveda, ampak z idejo, za katero se morda vseeno splača poskusiti živeti.«
Pogledi, let. 4, št. 7, 10. april 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
