Veš, pisatelj, svoj dolg do izbrisanih?
Miha Mazzini: Izbrisana. Spremna beseda Lana Zdravković. Založba Goga, Novo mesto, 270 str., 24,90 €
20. 08. 2014
Novi Mazzinijev roman, ki je tokrat v svoj pisateljski repertoar uvrstil izbrisane, nenavadno spominja na naslednji prizor: ugledna indijska profesorica Gayatri Chakravorty Spivak čaka v vrsti na letališču. Uslužbenka za pultom je seveda ne prepozna in ji v obraz moli potni list, s katerim naj bi bilo nekaj narobe. Upovedano s človeškim jezikom, profesorica ne more odpotovati, pa naj bo njena pot še tako urgentna. Indijka privzdigne obrvi in v svoji znani maniri uslužbenko ošvrkne, da v dani situaciji žrtev ni samo ena, temveč sta žrtvi dve: uslužbenka in Spivakova sama.
Miha Mazzini nam v fino naoljeni zgodbi, ki ji sicer tudi poetični vsadki niso tuji, predstavi Zalo Jovanović, ki je v ljubljanski porodnišnici ravnokar rodila otroka. Skladno z naslovom, ki nam s prstom kaže, o čem bo govora v romanu, se nahajamo v letu 1992, ko je država Slovenija iz registra izbrisala 25.671 ljudi. Podlaga teksta so torej realne okoliščine, ki so neskončno dolgo čakale na literarno obdelavo. In Miha Mazzini seveda ne bi bil kontroverzni pisatelj, če v romanu ne bi izpostavil sprenevedajočega se molka različnih plasti slovenske družbe do izbrisanih; torej – čeprav pisatelj do svoje junakinje čuti globoko empatijo, se vendarle ne moremo otresti občutka, da je ta roman napisal tudi zato, da bi z njim potrdil nekakšno tezo.
Toda preden spregovorimo o seskih, na katere je po Mazzinijevem mnenju že dolga leta pripeta slovenska kulturna nomenklatura, je pomembno še nekaj drugega. Ker je pisatelj v nekem intervjuju že razkril iztek zgodbe, ne bo zelo narobe, če ga na kratko obnovimo tudi na tem mestu: Zala se, ko misli, da so jo vsi zapustili in da je bitka za otroka – ki ga je morala pustiti v porodnišnici, ker kot izbrisana v zdravstvenem registru ni obstajala – končana, znajde pred mozoljavim uslužbencem. Ta se, podobno kot uslužbenka iz zgodbe o Spivakovi, skuša otresti odgovornosti in se sklicuje na navodila od zgoraj. Vemo torej, da je Mazzini z Zalo ustvaril atipično slovensko junakinjo, ker je tako najlažje pariral dehumaniziranemu birokratskemu monstrumu. Zala namreč predvsem z močjo svoje pameti, poguma, cinizma, pa tudi kančka sreče iz upravnika iztisne priznanje; ne samo, da uradnik prizna, da so ji prisluškovali po telefonu (tu imamo občutek, kot da bo zgodba zajadrala v snowdnovske vode, pa tudi sicer je zgodba vsa »tukaj in zdaj«), Mazziniju je zaradi tega, ker je zaupal v svojo junakinjo, uspelo še veliko več.
»Ker se pisatelji težko odrečejo roki, ki jih hrani, smo očitno morali čakati več kot dvajset let, da smo dobili suveren, s svojevrstno vehemenco izpisan roman o izbrisanih.«
Če si je država poskušala kupiti Zalino tišino s tem, da ji je vrnila državljanstvo, potem to lahko pomeni samo eno: kot piše Lana Zdravković v spremnem zapisu k romanu – izbris je bil namerno in sistematično sproduciran. Toda ker jeIzbrisana roman o odgovornosti in ne na primer o Igorju Bavčarju ali Slavku Debelaku, namesto obtožb dobimo genezo slovenske družbe. Zali pri njenem aktivizmu mestoma na pomoč priskoči pisatelj kolumnist in prostor romana izkoristi za sajenje svojih intelektualnih cvetk. Z nekaj pretiravanja bi se dalo reči, da Mazzini Slovence in njihov patos poskuša vzpostaviti kot nekakšen poklic ali slogan z negativnim predznakom. Slovenci v tem romanu so namreč prezentirani ne kot človeške figure, temveč kot karikature.
Največje karikature pa niso negativni ženski liki, ki Zali ugrabijo otroka, niti urednik vodilnega časopisa, ki pisanje o izbrisanih zavrača z argumentom, da se vlada šele konstituira, temveč pisatelji, ki se kakor mule obračajo proti zidu zgodovine. Zala po nasvetu svojega ameriškega ljubimca Marka obišče enega izmed njih; odgovor, ki ga prejme, je, da se mora pisatelj izogniti pragmatični vsakdanjosti in prenesti paradigmo na simbolno raven. Naj se zdi še tako malo verjetno, da bi Zala v danem trenutku velecenjenemu pisatelju v obraz zabrusila, da je »vid zamenjal za državne ugodnosti«, Miha Mazzini je v tej pasaži dokazal svoje: ker se pisatelji težko odrečejo roki, ki jih hrani, smo očitno morali čakati več kot dvajset let, da smo dobili suveren, s svojevrstno vehemenco izpisan roman o izbrisanih.
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
