Boštjan Gorenc - Pižama: sLOLvenski klasiki 1
Z interneta s humorjem
07. 03. 2016
In potem, ko že misliš, da se boš končno lahko počasi evakuiral iz sveta tiskanih medijev in nehal pisati reči, ki jih nihče ne bere, te doleti še zadnji udarec: zapis o knjigi, ki so jo – ali jo še bodo – prebrali vsi, ti pa o njej ne moreš napisati ničesar bolj duhovitega, česar se ni spomnil že avtor sam. Da, pisanje o sLOLvenskih klasikih izpod peresa Boštjana Gorenca - Pižame je veliko bolj nehvaležno in naporno delo, kot je njih branje. Pa vseeno poskusimo ...
Kakšen status ima med Slovenci satira, nekoliko namignejo že avtorjeve besede v uvodu: da so mu odvetniki svetovali, naj za vsak primer poudari, da »so vsi v knjigi omenjeni pisatelji_ce, kulturniki_ce ter take in drugačne osebe, resnične in izmišljene, uporabljeni parodično«. In da se zaveda, da »Prešeren ni pošiljal snapchatov, Levstik ni tvital, Dane Zajc pa ni komentiral fotk na instagramu«. Samo za zelo resnoben in zadrt krog bralstva bi bilo treba napisati kaj takega v predgovoru k očitno humoristični knjigi, mar ne? Najsi bo tudi ta disclaimer le eno od orožij v Pižamovi humoristični orožarni, pa vendar obstaja razlog zanj ... In še en vidik velja osvetliti pri obravnavi te knjige: zakaj je humor v slovenski družbi tako podcenjen ...
Ne dirajte mi slovenštinu*
Slovenci smo narod, ki si je stoletja (ali celo tisočletja – časovna enota je za povprečen človeški um enako nedoumljiva) sanjane sanje o lastni državi mogel uresničiti šele pred petindvajsetimi leti. Do leta 1991 smo ječali, zapreženi v tujčev jarem; se nemo upirali, tlačeni pod okupatorjevim škornjem; pokončni in neupogljivi v notranjosti srca kljubovali sovražniku ... in kar je še teh rahlo patetičnih besednih zvez, ki jih šoloobvezni otroci osvojijo prej kot postavljanje vejic in pisanje velikih začetnic (tega nekateri nikoli ne). Zavest o Slovencih kot siromakih brez lastne države imamo v dednem zapisu. Siromakih po gmotnem premoženju, to že, a bogataših po duhovnem imetju, saj je bogastvo slovenskega jezika in kulture neizmerno in neizmerljivo!
Francozi bi rekli: mogoče nimamo nafte, imamo pa ideje. Slovenci pa imamo kaplane Martine Čedermace, hlapce Jerneje in idealiste v blatu ... vso to plejado likov, ki moralno superiornost izkazujejo z nacionalno pripadnostjo in z jezikom – eno in edino, neponovljivo slovenščino. Ni dveh, čeprav premore dvojino. Slovenščina je svetinja, njena književnost pa relikvija. In tako kot v vseh boljših, resnejših verah sta tudi ti nedotakljivi. Iz slovenskega literarnega kanona se ne delamo norca, tako kot ne podvomimo o tistem, kar je napisano v sveti knjigi. Pisatelji so mučenci in pesniki svetniki, ki se jih ne zasmehuje. Da bi Prešeren ali Cankar imela težave z alkoholom? Ne, lepo vas prosim, to ni mogoče, sploh se pa o tem ne govori na glas.
Tako je že malce bolj jasno, zakaj je Pižama v predgovor h knjigi, kjer prebivalce slovenskega literarnega Olimpa prikaže kot ljudi in ne kot bogove, uvrstil tiste besede o izrecno satirični noti svojega teksta.
Šale, ki k branju spodbujajo (ne pa od njega odvračajo)
In zakaj bi demistificiranje kanoniziranih umetnikov utegnilo zmanjševati literarno vrednost njihovih del? Takšna domneva je seveda neutemeljena – ampak to je na področju, ki ga obdaja avreola nedotakljivosti, tudi pričakovati. V resnici je ravno obratno: Boštjanu Gorencu - Pižami gre kot avtorju humoristične predelave izbranih del slovenske literature zasluga, da s svojimi dovtipi na račun književnikov in njihovega ustvarjanja še podžge bralčevo željo, da bi se ponovno potopil v slovenske klasike. Če je od obveznega šolanja, v katerem nas s takimi stvarmi indoktrinirajo, minilo že dovolj let, da je indoktrinacija izpuhtela, je učinek prebranega manj huronski smeh kot pri nekom, v katerem so spomini na domače branje še živi. Pižamove šale in humorna nadgradnja del slovenskega literarnega kanona namreč niso cenena, instantna situacijska komika ameriških komedij, temveč sad razmisleka. Manj si prebral, manj se boš režal. Zatorej: brž v knjižnico in po obvezno čtivo. Ni druge. sLOLvenski klasiki 1 od branja ne odvračajo, temveč k njemu napeljujejo – nauk, ki ga bodo profesorji slovenščine na vseh ravneh, upam, usvojili brez težav. Ne more pa biti Pižamova knjiga nadomestek za domače branje ali bližnjica (pssst, to je dijaški.net, spletna zakladnica obnov).
Smeh je resna stvar
Izhajajoč iz navedb prejšnjega odstavka bi morali zlahka sesuti tudi mit o tem, da so satirični avtorji manj vredni. Zakaj, a ker šale stresajo iz rokava in knjige (ali besedila za stand up večere) pišejo tako, da se s prijatelji en dan prej dobijo v gostilni, naročijo par rund in potem se replike kar same od sebe znajdejo na papirju …? Nekaj tako trapastega lahko misli samo človek, ki domneva, da so šaljivci tipa Charlie Chaplin, Jacques Tati, Frane Milčinski - Ježek (ali pa Pižama) tudi zasebno posamezniki, ki ves ljubi božji dan samo krivijo ustnice v nasmeške vsem bližnjim in še vsem mimoidočim. Komičnost ni naključje, pisanje komičnih tekstov je resno delo, smeh pa pojav, vreden znanstvenega proučevanja. Eden najbolj znanih filozofov, ki se je poglabljal vanj, je bil Henri Bergson, ki je v znamenitem Eseju o smehu med drugim ugotovil, da smeh nagovarja inteligenco. Ni smeha brez razuma, torej. Živali (ali zelo neumni ljudje) nimajo smisla za humor. Pa še nekaj je Bergson poudaril: da je smeh vedno vpet v družbo.
Kdor se smeje, je Slovenec
Skupni referenčni okvir, znotraj katerega se ustvari polje za vznikanje komičnih dogodkov in obratov, je pri Pižamovi knjigi slovenska književnost. Tujcem torej ne bo smešno dopisovanje med Mlado Francko in Atom Kovačem, ki je na www.furajmo.se dal ponudbo za prosto mesto na vozu, s katerim se bo odpravil do Gore. Članom slovenskega plemena pa bodo – in pri tem se sklicujem na svoja osebna občutenja – tekle solze smeha po licih, ko bodo brali neprizanesljive komentarje Ata Kovača ubogi Mladi Francki, ki je med tekom za vozom tako »špasno krevsala« in se »smešno opotekala«. Prenesti Cankarjev kratki simbolistični roman Na klancu, ob katerem se danes najbrž samo najbolj zagnani šolarji pretvarjajo, da ga berejo iz zanimanja in užitka, na povsem novo raven in enega izmed odlomkov povedati kot dvogovor med ponudnikom prevoza (Ata Kovač) in prosilko (Mlada Francka), bi lahko obravnavali tudi kot – zakaj pa ne – novo odrsko uprizoritev starega teksta, ki je bil režiserju samo v navdih. Ata Kovač in Ata Ubu sta se rodila manj kot desetletje vsaksebi, od njunega rojstva pa je preteklo že več kot stoletje. Skrajni čas, da se izumita na novo.
Tudi zamisel Tomaža Šalamuna, ki vztrajno spreminja naslovnico v skupini Moje pleme na Facebooku, je milo rečeno drzna – nikakor pa ne žaljiva. Tomaž Šalamun, kot vemo, naposled zapusti skupino Moje pleme. Naslovnica pa ostane, kakršna je: podoba narodno-zabavne skupine v narodnih nošah in z obvezno harmoniko. V slovo mu zapojejo »Slovenija, naj tebi pesem poje, ne išči sreče drugod kot le doma«. Moj osebni favorit je Popotovanje od Litije do Čateža, ki ga Levstik tvita v živo, in to pod heštegom #LitČat (»od Litije do Čateža ali pa Literarni chat. Kakor vam drago.«). Proti koncu so zaradi vseh bokalov vina, ki ga popotniku ponujajo točajke v krčmah ob poti, njegovi prsti že kar mehki in le stežka zadene pravo črko na tipkovnici, zato je tvite mogoče prebrati le z obilo iznajdljivosti. Vseeno pa se da razbrati osnovno zamisel literarnega programa novodobnega Levstika: »Slovenci, pišite o hrani. Naj bodo recepti, ker žene rade kuhajo, moški pa še raje jedo. S tem ne morete zgrešiti.« Lestvice najbolje prodajanih knjig na Slovenskem mu pritrjujejo. In sLOLvenski klasiki 1 so tam pravzaprav tujek. Tem bolj dobrodošel, seveda.
Manj škrtarjenja, lepša knjiga
Med vznemirjenim pričakovanjem na drugi del knjige bi morda izdajateljem veljalo prišepniti le, naj prihodnjič manj škrtarijo. Domislice, povezane z novimi tehnologijami in družbenimi omrežji, bodo na papirju mnogo bolj verodostojne, če bodo natisnjene v barvi. SMS-sporočila povezujemo z zeleno, Twitter s svetlo modro, Facebook s temno modro barvo in tako naprej. To seveda potegne s seboj papir bogatejše gramature, s čimer bo knjiga samo pridobila, ker ne bo videti kot osnovnošolski učbenik za angleščino iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.
* Pustite slovenščino pri miru
Pogledi, let. 7, št. 4, 24. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
