Monografija Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem
Zaton gradov, vzpon vil
15. 02. 2016
Pred dvema letoma smo si lahko ogledovali razstavo Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, ob kateri smo pogrešali katalog, katerega izid so v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje kar nekajkrat prestavili, kar je vzbujalo slabe občutke. Zdaj je napovedovana publikacija že nekaj mesecev na svetlem, rezultat pa presega raven običajnih razstavnih katalogov.
Avtorja Igor Sapač (kustos razstave) in Franci Lazarini sta namreč spisala in podpisala prek 700 strani obsegajočo velikoformatno knjigo, v kateri je predstavljena približno polovica evidentiranega kvalitetnejšega arhitekturnega fonda iz obravnavanega obdobja in predstavlja pionirsko delo na tem področju, nekakšno emancipacijo dolgo zapostavljene arhitekture tega časa. O tem, da je bil nastanek tega obsežnega dela, izdanega v sozaložništvu MAO in Fakultete za arhitekturo, svojstvena avantura, priča tudi dejstvo, da je njegov obseg med pripravo narasel že na 900 strani, a so ga nato omejili na sedanjega. Finančno plat zgodbe sta pomagala reševati tudi avtorja, z odkupom dela naklade; vse skupaj se je očitno srečno izteklo – dobili smo referenčno publikacijo, ki dopolnjuje niz podobnih, a manj obsežnih pregledov arhitekture prejšnjih stoletij.
Vsebina knjige širi, nadgrajuje videno na razstavi tako glede kvantitete kot strokovne poglobljenosti uvidov v tematiko. Ti z različnimi poudarki osvetlijo čas in njegove danosti, izpostavljajo specifične kontekste, poznavanje katerih danes otežujejo nakopičene koprene časa in njegovih premen. 19. stoletje je bilo namreč precej burnejše in bolj dinamično, kot se nam praviloma zdi danes, ko naš pogled nazaj večinoma seže le še do s svetovnima vojnama in ideološkimi delitvami zaznamovanega 20. stoletja. Pravzaprav se je prejšnje stoletje (tako kot vedno) »izvalilo« iz svojega predhodnika, iz njegovih stremljenj, dilem, strahov, kolebanj, pa tudi izjemno hitrega napredka na več področjih. Šlo je za obdobje tektonskih družbenih sprememb skoraj v vseh porah takratne družbe. Dogajal se je zaton fevdalizma, vzpon kapitalizma, z vsemi posledicami za prebivalstvo. Zgodile so se meščanske revolucije z vsestransko emancipacijo meščanstva, pojavile so se mnoge nove in preoblikovale stare družbene potrebe … Vse to je vpisano v tehnične zasnove in estetske kode arhitekture tega časa, ki pozornemu očesu razkriva veliko več, kot se zdi na prvi pogled, zelo zgovorno pripoveduje o dobi in ljudeh, ki so jo gradili. Temeljna za 19. stoletje se zdi njegova razpetost med staro, tradicionalno, še vedno trdoživo prisotno, in novo, pogojeno tako s hitrim napredkom znanosti kot z družbenimi pretresi in prevrati. Spreminjalo in prevpraševalo se je razredno ureditev, hkrati pa so se porajala narodna in nacionalna občutja. Stari svet se je po eni strani zdel še dokaj trden, po drugi strani pa novi že nezaustavljiv, stalnost privid, iluzija, ki jo je skoraj vsakih nekaj let zamajala nova, vsaka vse bolj dinamična.
Tako stanje je mogoče razbrati pri vseh stavbnih tipih, ki so se pojavili ali se razvijali v tem času, tudi pri sakralni arhitekturi, četudi se zdi, da je tam razvoj potekal najbolj zložno in počasi, saj se je do takrat prevladujoči baročni videz objektov komaj opazno prelil v podobno, historicistično podloženo arhitekturno snovanje. Recimo, da je to kazalo tudi na stremljenje Cerkve, da bi ohranila trdnost, kontinuiteto v hitro spreminjajoči se dobi, to tendenco pa je opaziti tudi na številnih drugih področjih. Za gradove so nastopili težki časi, dogajale so se opustitve, spremembe namembnosti, predelave v skromnejše zgradbe, novonastale tovrstne gradnje pa so bile bistveno manj ambiciozne.
Vlogo gradov so v precejšnji meri prevzele vile, na antičnih in renesančnih tradicijah zasnovana bivališča nove, meščanske elite, in prav arhitektura teh prestavlja enega od vsestranskih vrhov te dobe. Po številčnosti jo sicer presegajo gradnje večstanovanjskih najemniških hiš, katerih »meščanska stanovanja« so še vedno zelo priljubljena, precej manj ponosni na svoja bivališča pa so danes tisti, ki bivajo v takratnih stanovanjskih blokih, zgrajenih predvsem v industrijskih središčih in stavbah delavskih kolonij, ki še vedno stojijo po naših mestih. Ob teh je potrebno posebej izpostaviti mariborsko železničarsko, ki je bila najbolj celovito urejena (imela je tudi šolo, higiensko kopališče …) in je predstavljala skorajda korak v smeri utopične arhitekture in urbanizma »idealnih« mest. Neprijetna podrobnost je dejstvo, da je bila zgrajena za tuje, nemške delavce, ki jim je zagotavljala kakovostno, skoraj samozadostno bivalno okolje v bližini delovnih mest.
Nemške delavce so v Maribor naselili za zagotavljanje nemotenega delovanja železniškega omrežja, ene vélikih pridobitev 19. stoletja, o katere pomenu pričajo tudi po tipiziranih načrtih grajeni železniški kolodvori pa mostovi in viadukti, med njimi znameniti brezoviški. Pri vsem tem je šlo za centralno, na ravni širše, večnarodnostne državne skupnosti načrtovano in uresničevano gradbeno dejavnost, ki so jo vodile gradbene direkcije. Te so soustvarjale tudi do takrat neobstoječe pravne predpise za to področje, hkrati pa začenjale tudi s prakso arhitekturnih natečajev za pomembnejše objekte ali urbanistične celote.
Zaradi vsega tega je bil arhitekturni videz monarhije na večini najpomembnejših področij dokaj urejen (že v prvi polovici 19. stoletja so na primer uveljavili tudi odlok o dopuščenih barvah fasad, ki je izključeval ekscese, kakršnim smo na tem področju priča danes) in hierarhičen. Videzi zgradb v posameznih upravnih enotah cesarstva so že navzven kazali njihov pomen, bili so si sicer podobni, a različnih dimenzij in estetskih kategorij. Naše ozemlje (temeljni del knjige sicer pokriva celotno slovensko narodnostno ozemlje tistega časa, katalog zgradb pa tiste na ozemlju današnje Republike Slovenije) je bilo v tem smislu seveda provinca, tukajšnje reprezentativnejše gradnje pomanjšani posnetki tistih v pomembnejših mestih monarhije.
Več svobode so imele lokalne oblasti, ki so se lahko izkazale z gradnjami rotovžev, gledališč, šol, posebnost, ki se je kazala na tem področju, pa je izvirala iz večnarodnostne strukture tukajšnjega prebivalstva. Na področju omenjenih gradenj, še bolj pa pri gradnji slovenskih in nemških »narodnih domov«, se je kazalo rivalstvo, boj za družbeno prevlado med narodoma, tovrstna identitetna prizadevanja pa se niso kazala le pri največjih arhitekturnih realizacijah, temveč tudi pri reprezentativnejših zasebnih bivališčih, na primer vilah.
V 19. stoletju smo dobili najmarkantnejše primerke še obstoječe industrijske arhitekture, pojavile pa so se tudi nove potrebe na področjih zdravstva, turizma, odprtih javnih prostorov. Še danes uživamo v parkovnih ureditvah in ureditvah zdravilišč iz tistih časov, celo nekatere mostove in zapore še uporabljamo, da o tem, da se mnogi uradi in upravni organi dobro počutijo med zidovi iz tistih časov, niti ne govorimo. Prvenstvo v monarhiji so naši kraji v tistem času imeli le na enem področju, v Mariboru so namreč postavili najmodernejšo kaznilnico v takratni monarhiji, kar pa je seveda pomenljiv sloves.
V bogato ilustrirani knjigi naletimo na nekaj zanimivih podrobnosti, med drugim na dejstvo, da je pred dvorcem Ravne pri Šoštanju nekoč stala pomanjšana replika Eifflovega stolpa, da je v Kristalni dvorani zdravilišča Rogaška Slatina leta 1846 koncertiral Franz List, da je večino gradbenih dejavnosti na našem ozemlju v tistem času obvladovala »furlanska gradbena mafija« …
Glavna pomanjkljivost knjige je slabša kvaliteta dela sodobnega fotografskega gradiva, posnetega v neustreznih atmosferskih pogojih ali v času osenčenosti fotografiranih zgradb, kar bi bilo, glede na današnje tehnične možnosti, najbrž mogoče izboljšati ob pripravi za tisk. So pa tudi reprodukcije teh posnetkov še vedno dovolj razločne, da pričajo o žalostnem stanju dela predstavljenega stavbnega fonda, ob čemer se neizbežno porajajo vprašanja o naši politiki varovanja kulturne dediščine (tudi spomeniško varstvo se je pretežno porodilo v 19. stol.) in upravljanja z državnimi kulturnimi spomeniki. Rezultati kažejo, da bi ju bilo treba temeljito prevetriti, saj dediščina, za katero naj bi skrbeli, prehitro kopni.
Pogledi, let. 7, št. 3, 10. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
