Pisma s povratnico
KORESPONDENCA: Sončna ura: pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961–1996). Uredila in opombe napisala Urška Perenič. Slovenska matica, Ljubljana 2010, 432 str., 29,90 €
25. 08. 2010
O Borisu Pahorju vemo veliko (tudi tisti, ki niso prebrali nobene njegove knjige), o Mariji Žagar (1921–1998), nekdanji profesorici na kranjski gimnaziji, nič. Ob profesoričinih bližnjih so izjema generacije njenih nekdanjih dijakov, saj se jim je, po besedah Mirana Hladnika, enega izmed njenih najljubših, ki je tudi med najzaslužnejšimi za izid korespondence, močno zapisala v hvaležni spomin. In ravno spomin, pa ne samo individualni, je tisto, kar knjiga zbranih pisem tržaškega slovenskega pisatelja in kranjske profesorice slovenščine – pošiljala sta si jih tri vztrajna desetletja in pol – ohranja pri življenju in posreduje naprej. Zdaj, ko je dopisovanje obeh zbrano, urejeno in ko so črke na pisemskem papirju dobile večji, knjižni format, se je zgodila »žanrska« preobrazba: zasebno je postalo javno, pa čeprav govori o še tako osebnih, tudi delikatnih stvareh – in teh, zlasti v njenih pismih, ni malo. Predvsem pa je celota njunega dopisovanja s knjižnim natisom postala zgodba: z nekaj domišljije, pa ne preveč, se da brati kot dolga štorija dveh, ki svoje pozorne naklonjenosti drug drugemu ne skrivata. Pri delu je tudi (latenten) erotični naboj, o tem govorijo zlasti Pahorjevi diskretno zakamuflirani namigi na začetku njunih dopisovanj (in srečevanj), pa tudi poznejši (pisemski) pogledi obeh nazaj, na njun začetek. Le nekaj pomenljivih drobcev: tedaj, ko sta še na vi, Pahor mimogrede zapiše, bilo je leta 1963, da je »sovražen slehernim vezem, ustaljenostim, pravilom«, a hitro doda, »da je pri Vas poglavitna komponenta Vaša živa ženskost«, in njen občutek, da je »strašno sama«, je po njegovem »v bistvu samo potreba po razmahu«. Abstraktno, a še zmeraj dovolj konkretno – se pravi: prek ovinka – isto pove malo pozneje, ko sta že na ti: »vznemiri me sleherna zanimiva ženska«. Naslednje leto mu ona prizna: »veselim se in bojim dneva, ko se bova spet srečala«. Desetletje pozneje pa denimo zapiše: »Ne sprejemaj kot frazo, če Ti rečem, da so Tvoja pisma edina ‘višja’ lepota sredi monotonije, resignacije in odtujenosti, ki me obdajajo.« Spet čez deset let, zdaj sredi osemdesetih, to je že oddaljeni, v tistem hipu kritično-resignirani pogled, pa Pahorju nameni tele besede: »Ampak – če gledam nazaj – to je bilo vseskozi literarno prijateljstvo, točneje, eliminirano na Tvoje pisateljsko delo. Kot človek sem Te zanimala manj, še manj kot ženska.« Pahor, ki sicer priznava, da mu egoizem in pisateljski narcisizem nista tuja, ji odgovori, da to ni res: »ton mojih pisem je najboljši dokaz, da je bilo v njih več kot samo pogovor o knjigah. […] Za flirt pa midva nisva primerna.« Čez tri leta, 1987, pri njej, ko gre za njiju, spet srečamo spodbudnejše tone: »Nemalokrat pomislim, da bi bilo moje življenje intelektualno in emocionalno veliko revnejše brez Tvojega prijateljstva. […] In čeprav med nama ni bilo erotičnih vezi, se ob Tebi kljub temu počutim bolj ženska. Dajal si mi – hote ali nehote – nežne pobude, ki so opogumljale mojo frustrirano in psihotično naravo.« Pahorjevo priznanje v enem zadnjih pisem, ki ga je poslal Žagarjevi, njena smrt je bila že blizu, je pravzaprav blizu njenemu, čeprav na drugi ravni: »Poleg Kocbeka, ki je bil edinstven prijatelj, si ti edinstvena prijateljica. Tudi nobene moje korespondence ni, ki bi jo lahko primerjal s tisto, ki me je vezala na vaju.«
»Sončna ura med drugim ponuja čutnonazoren vpogled v politično mišljenje, mentaliteto, (samo)razumevanje in dozorevanje Slovencev v zadnji tretjini 20. stoletja.«
Ob tem je treba dodati, da je Pahor že pred tem nekatere, predvsem »literarno« najbolj izoblikovane odlomke iz njenih pisem (podpisal jih je z drugim imenom) vključeval v svoje dnevniške zapise oziroma, pozneje, v knjižne izdaje. Nemalokrat je upošteval tudi prijateljičine uredniško-lektorske nasvete in pripombe. Leta 2008 pa je v knjigi Moje suhote in njihovi ljudje Mariji Žagar namenil posebno poglavje, pomenljivo podnaslovljeno Madame de Sevigné. Tu srečamo, med drugim, tudi tole formulacijo: »Ustvarila sva posrečeno razpoloženje, ki bi ga opredelil kot pisemsko ljubezen, v kateri sta osebno simpatijo dopolnjevali skrb za slovensko usodo in njen odsvit v književni obliki.«
Kaj je bilo »v resnici«, kakšne vse so bile razsežnosti in motivi njunega dopisovanja in prijateljevanja, o tem bi se dalo še razpredati. Nekako tako, kot to velja za vsako zgodbo o prepletanju, zapletanju in odpletanju človeških, predvsem moško-ženskih usod. O tem so se nekoč pisali debeli romani – in se včasih še danes. Del te zgodbe, katere protagonista sta resnični osebi in ne literarni izmišljiji, je tak, da javnosti pravzaprav ne zadeva oziroma je ne bi smel (pred to, recimo da moralno dilemo so gotovo stali tudi urejevalci korespondence). Po drugi strani pa so ravno najintimnejše strani tisto, zaradi česar njuna – natančneje: njena – zgodba ni samo pričevanjski dokument, temveč tudi drama: bolj kot prostora-časa na »zunanji«, zgodovinski ravni je to drama hrepenenja-odpovedi na »notranji«, osebni ravni. A osebnosti obeh dopisovalcev, kakor prihajata do svoje besede in podobe v pismih, sta zastopani različno: »notranjost« je bolj domena nje kot pa njega, on, sicer zvest dopisovalec, govori predvsem o sebi, ne toliko o svojih ustvarjalnih dilemah kot o uspehih, pisateljskih turnejah, štipendijah, veselju in prizadetosti ob odmevih na svoje delo itn.
Skupni imenovalec, rdeča nit korespondence med Borisom Pahorjem in Marijo Žagar je torej, vsaj na začetku, »življenje in delo« Borisa Pahorja. To je bil navsezadnje tudi neposreden povod za njuno prvo srečanje. Ob tem je jasno, da je on močneje vstopil v njeno življenje kot ona v njegovo: a na (bralčevo) srečo Pahor ni le objekt občudovanja, saj je njegova zvesta sogovornica kritična subjektka – poznavalka in spremljevalka Pahorjevega dela, ki pa zna izstreliti tudi kako puščico v samovšečno pisateljevo srce. Od tod občasni polemični toni, pa tudi odzivanja obeh protagonistov na zgodovinske, družbene, politične in, konec koncev, kulturno-literarne peripetije iz obdobja njunega dopisovanja. Sem sodi zlasti debata o pomenu Pahorjevega opusa znotraj slovenske literature, o njegovih vrhuncih in šibkejših mestih, ali pa o odnosu do Edvarda Kocbeka, ki mu Pahor ostaja zvest vse od predvojnih let naprej pa do konca in še naprej. V nasprotju s Pahorjem Marija Žagar Kocbeku, v pismih iz različnih obdobij, namenja kar nekaj kritičnih strani. Najostrejša je na primer v pismu iz leta 1991, ko Pahorju, beseda teče o Kocbekovi zgodovinski »’krivdi’ za samopašnost partije«, očita, da je – to je njena, kot prizna, »za vsa leta nazaj zadržana misel« – Pahorjev odnos do Kocbeka »podoben čustveni zapriseženosti prvi ljubezni«. Kocbek se, po njeni sodbi, »kot oblastnik ne bi razlikoval od večine drugih«. In takoj nato, te besede je treba razumeti že v kontekstu poslednjega, z boleznijo in drugimi nevšečnostmi zaznamovanega življenjskega obdobja Pahorjeve korespondentke: »Vsa preteklost – ena sama ogabna zlaganost.«
S Kocbekom je povezana tudi edina daljša časovna vrzel v sicer intenzivnem in kontinuiranem dopisovanju. Zaradi odmevne brošure o Kocbeku, ki jo je Pahor izdal leta 1975 in ki je povzročila nemalo razburjanja, v njej je Kocbek, kot je znano, prvi na Slovenskem javno spregovoril o poboju domobrancev, je njuna korespondenca v letih 1976–1982 zastala. Pri delu je bil strah, in ta strah – »intermezzo molčanja« – je, kot je nato konec osemdesetih let zapisala (v pismih Pahorju, seveda) Marija Žagar, ena redkih stvari, ki se jih sramuje in ob čemer ji je, ko pogleduje nazaj, »večkrat hudo«.
Dramatična slovensko-jugoslovanska osemdeseta leta, čas negotovosti, so našla svoje mesto tudi v korespondenci. Pahorjeva stališča so bolj ali manj znana, srečamo pa tudi kakšno formulacijo, ki je dovolj zgoščena, da si jo je vredno zapomniti. Na primer iz leta 1985: »No, zadnje čase zmeraj bolj razločno čutim, da pravzaprav ne spadam nikamor. Za levico sem disident in človek, ki dela zgago, za katoličane sem pogan, uporaben takrat, ko se upre ekskluzivizmu levice. Na to vlogo pa seveda jaz ne pristajam: in tako je moje avtonomno nastopanje brez javnega odmeva.« Danes, ko javna neodmevnost gotovo ni tisto, nad čimer bi se Pahor (nekakšen Leon Štukelj med slovenskimi pisatelji) lahko pritoževal, bi bilo upravičeno vprašanje, kje so razlogi za to novodobno splošnokulturno oziroma medijsko izpostavljenost avtorja Nekropole in drugih del. Eden mogočih odgovor bi bil, da Pahor, ob tem, da je protifašist, ki je obenem dosleden demokrat – za zmedeno slovensko sceno, obremenjeno s svojo lastno polstoletno nedemokratičnostjo in partijskim monopolom nad protifašističnim angažmajem, to ni nujno vesela novica –, v slovensko kulturo v zadnjih letih skoz tako široko odprta vrata vstopa zato, ker ga je kot avtorja najprej prepoznala in začela slaviti tujina. Je tudi to eden izmed simptomov slovenske kulturne laži?
Sončna ura med drugim ponuja čutnonazoren vpogled v politično mišljenje, mentaliteto, (samo)razumevanje in dozorevanje Slovencev v zadnji tretjini 20. stoletja. Na tej ravni so bogatejša, intenzivnejša (in tudi ekstenzivnejša) pisma Marije Žagar. Kot da bi se tega nekako zavedala že sama, je leta 1990 – skromno, obenem pa dovolj suvereno – zapisala: »Kakorkoli že ocenjujem vrednost svojih pisem – po svoje so izrez nekega časa, nekega političnega ‘dozorevanja’ v matični domovini. S tega (in osebnega) stališča bi morda kdaj zanimala moje otroke in vnuke.«
S knjižnim natisom – skrbno ga je pripravila Urška Perenič, ki je korespondenco opremila tudi z več kot osemsto stvarnimi in pojasnjujočimi opombami – se je krog potencialnih bralcev seveda povečal. Sila spomina, ki je v novomedijskih, pisemski komunikaciji nenaklonjenih časih postavljena pred težke preizkušnje, je s Sončno uro dobila eno izmed bitk v vojni proti zmagovitim silam vesoljne pozabe.
(Objavljeno v Pogledih, št. 10/11, 25. oktobra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
