Proslava kot ritualni spektakel
Simonič v uvodnih poglavjih nazorno opisuje različne oblike proslavljanja v zahodni in vzhodni družbi, ki konstruirajo simbolni zgodovinski in ideološki ritualni čas in prostor. Osrednji del študije pa je seveda namenjen kulturno-političnemu ritualu proslavljanja državnosti pri nas. Na Slovenskem ga odlikujejo predvsem politične, duhovne (religijske) in kulturne sestavine. Pri tem odigravajo pomembno vlogo ključni mikroelementi državne simbolike: zastava; himna; praznični dan, ki z ritmičnim ponavljanjem (24. ali 25. junija) obuja spomin na pomemben zgodovinski dogodek; mitološki prostor proslave, umeščen v središče glavnega mesta Slovenije (Trg republike, Cankarjev dom). Simonič izčrpno secira vsakoletni »scenosled« (sinopsis proslave) od leta 1991 do leta 2006, z vsemi njegovimi agensi (koordinacijski odbor, protokol, policija, častna četa vojske, režiserji, govorniki, nastopajoči, občinstvo), pa tudi prostor in čas dogajanja (ódrenje), zlasti njegovo uprizoritveno strukturiranost in umetniške razsežnosti (scena, koreografija, glasba, ples, recitacije, športne točke), pa tudi stilske značilnosti proslav; po njegovem gre za »velik protokolarno-umetniški projekt, ki zagotavlja zaslužek in zabavo širokemu krogu bližnje in oddaljene javnosti: oblast z dogodkom dokazuje in utrjuje svojo moč in občasno ter delno redistribuira akumulirano bogastvo.« Registrira tudi povezanost proslavljanja z mediji in odmeve v tiskanih in elektronskih občilih, ki nače-loma »podaljšajo doseg političnega rituala« in poudarjajo njegovo simbolno in mitološko razsežnost; na podlagi telemetrije tudi ocenjuje televizijski doseg proslav po Sloveniji.
Nazadnje se Simonič loti še ocenjevanja slavnosti s stališča obredov prehoda, torej z vidika politično-ideološkega dogajanja v prehodnem času nastajanja nove države. Vsi elementi tega časa (etnični nacionalizem, reevangelizacija, evropeizem, partitokracija) so odločilno določali poudarke proslavljanja, tako da so se izoblikovale štiri oblike tega rituala: nacionalno-emancipacijska (Trg republike, 1991–93), komorna (Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 1995–99), jubilejna (2000–02) in popularno-sintetična (2002–), obe zadnji spet na odprtem Trgu republike. Poudarek politično-kulturnega rituala proslavljanja se je sčasoma prenesel z zgodovine in literature na apolitično sodobnost in popularno zabavo; prvemu, političnemu delu je vselej sledil drugi, kulturnoumetniški. To prepričljivo dokazuje tudi v prilogi objavljena transkripcija videoposnetkov vseh analiziranih proslav.
Kot rečeno, Peter Simonič analizira praznovanje slovenske državnosti kot političnokulturni ritual, torej z orodji politične antropologije. Pojav opisuje in utemeljuje zelo na široko, tako teoretično kot s praktičnimi ponazorili: številni so izleti v politično zgodovino Evrope in Amerike ter celotnega sveta (govori na primer o kulturni politiki v ZDA, kulturnem boju). Kar zadeva Slovenijo, je Simonič prav tako precej zgovoren in se pogosto precej odmika od naslova svoje študije, saj govori o religiji, političnih tokovih, vzponu družbenih elit, demokratizaciji in tranziciji po letu 1991. Pri tem je včasih površen, shematičen ali namenoma pozabljiv (v zvezi z demokratizacijo na primer nista nikjer omenjeni Nova revija in njena vloga v osamosvojitvenih procesih). Skratka, za razumevanje proslave kot politično-kulturnega rituala se mu zdi potrebno orisati celotno »zamišljanje slovenskega naroda v obdobju tranzicije«; za njegovo analizo mu nista dovolj antropološka teorija in praktika proslav, razvidna v scenosledih in videoposnetkih kot njihovi realizaciji. Ko govori o spektakelskih in tragiških (tragedijskih) razsežnostih proslavljanja, se opira na pojem ódrenja Marca Augeja, zanemarja pa teorijo spektakla, ki bi analizi proslav dodala nove vidike. Spektakel je namreč družbena oblika, ki združuje ritual oziroma ceremonijo, praznik in dogodek, pri tem pa razvije kompleksnost vizu-alnega in scenskega učinka ter učinka na avditorij. Spektakel je nujen tudi v povezavi z mediji – enako lahko rečemo za proslavo kot ritual. In slovensko proslavljanje državnosti ima dovolj prvin spektakla, ki povezujejo tako gledališče (oder) kot film in šport; to je v svojih režijah junijske državne proslave demonstriral zlasti Matjaž Berger.
Po vsem takem se zdi, da se je Peter Simonič lotil analize rituala slovenske državnosti s prevelikim zamahom, ki je zajel tudi marsikaj odvečnega in za temo manj pomembnega ali celo nepomembnega. Skoraj 350 strani obsežna monografija je tako prerazkošna za temo, ki bi se dala obdelati v povprečno dolgi antropološki študiji, namenjeni strokovni periodiki.
(Objavljeno v Pogledih, št. 13, 22. septembra 2010.)