Tek po slepih ulicah
Feri Lainšček. Peronarji. Študentska založba (Zbirka Beletrina). Ljubljana 2010, 303 str., 27€
06. 10. 2010
Pri Študentski založbi so ponatisnili Lainščkov prvenec iz leta 1982. Zakaj prav ta njegov roman, se bo kdo nemara vprašal, ne pa katerega drugega z veličastnejšim literarnim dometom (denimo Raze ali Ki jo je megla prinesla)? Morda zato, ker Peronarji, kot pravi Marcel Štefančič, jr. v spremni besedi k ponatisu – opremljeni s fotografijami dogajalnih krajev in avtorjevimi komentarji –, niso »sterilen« roman (kot so bili po njegovem tedaj sterilni vsi slovenski filmi; v njih denimo nihče ni umrl na stranišču). Da je roman nekaj posebnega, je že ob izidu ugotavljal Andrej Blatnik, ko je zapisal, da so Peronarji kot zmes kriminalnega, humorističnega in pikaresknega romana prvo tovrstno delo pri nas, ki da ga ni mogoče primerjati pravzaprav z ničimer. Drug razlog bi bil lahko ta, da je – še vedno po besedah Blatnika ob izidu prvenca – ta berljiva in duhovita knjiga »namenjena najširšemu bralnemu krogu« oziroma da gre, kot je tedaj v svoji oceni zapisal Aleksander Zorn, za »populistično zgodbo za široko prodajo«. Zamisliti pa si je mogoče vsaj še en razlog, namreč, da bi Peronarje lahko uvrstili v tisti tip pisanja, ki je na Slovenskem zdaj najbolj trendovski. Z nekaj omembami »tovarišev« in »delavske poezije« Peronarji resda pričajo o času, v katerem se godijo, sicer pa se brez zaostanka pridružujejo tistim sodobnim slovenskim romanom, ki se gibljejo v območju literature nižjih slojev.
»Lainščkov prvenec Peronarji , ki je bil že ob izidu leta 1982 nekaj posebnega, ostaja poseben tudi v kontekstu sodobne slovenske veristične proze, po marsičem pa se razlikuje tudi od avtorjevih poznejših del. «
Za tematsko ozadje tovrstnih romanov, ki so v zadnjem času med najbolj branimi, večkrat pa tudi nagrajeni, je značilen junak, čigar najočitnejša poteza je družbena (včasih celo družinska) zavrženost, odrinjenost na rob; ta junak ima nemalo slabih lastnosti in le malo priložnosti, da bi se popravil; prebija se iz dneva v dan, prešteva maloštevilne denarce in zadnji belič žrtvuje za pijačo. Zgodbe pripovedujejo o morda velikih ljudeh, ki pa so jim bila namenjena majhna življenja. Seveda so med temi romani tudi številne razlike. Nekateri se ukvarjajo bolj s problematiko priseljencev, drugi z neuspešnimi umetniki; a za vse je značilen skupen nezavidljiv socialni položaj junakov, njihovo visenje na družbenem obrobju. Junak Peronarjev je zgleden prototip tega modela: ne študira in ni zaposlen, temveč kot nekakšen klatež spi v kotu ob smetnjaku pri kolegu ali prenočuje na klopeh, v pasažah, pri klošarjih, pod drevesom.
Današnji tovrstni veristični romani pogosto vsebujejo dialoge, ki posnemajo poulični govor; tako postajajo vse bolj realističen posnetek življenja odrinjenih in neopaženih ljudi z vsakdanjimi, nesijočimi usodami. Take mimetične posnetke pogovornega, slengovskega ali hibridnega jezika zasledimo na primer v Fužinskem bluzu Skubica, Čefurjih raus Vojnovića, Svinjskih nogicah Goloba, včasih pri Frančiču in še kje. Peronarje bi sicer glede marsičesa lahko primerjali s temi romani, a se glede rabe jezika razlikujejo od njih že na prvi pogled. Čeprav je protagonist in prvoosebni pripovedovalec Kec Prekmurec in so tudi drugi junaki v Ljubljani le tujci, v številnih dialogih, ki jih ponuja roman, ni zaslediti nobene narečne besede; njihov govor nam je posredovan v knjižnem jeziku. Kljub temu pa – in to je zanimiva potrditev tistih poetik, ki najbolj grobo mimetičnost zavračajo kot neliterarno – junaki Peronarjev, ki govorijo pravilno slovensko, ne delujejo izumetničeno, temveč pač nosijo literarno obličje. Lainšček je očitno že kot povsem mlad pisatelj premogel nadarjenost za združevanje bogatega besednega zaklada s pretanjenim občutkom za lepo, zato niti njegovi junaki ne morejo govoriti grdo, s poetičnega diskurza se ne spuščajo v neliterarni govor. Pri Lainščku je tako podoba železniške postaje z vsemi ljudmi, med katerimi so pijanci in klošarji, ki jedo ostanke, na poseben način lepa podoba. Vse, kar je pritlehnega, grdega in umazanega, vse tisto, kar ni »sterilno«, je nekako lépo zato, ker je to ubesedil mojster besede. Sodobni romani, omenjeni zgoraj, imajo delno drugačne ambicije; brez besednega olepševanja skušajo prikazati svet najnižjih slojev, ki ni lep. Zato jim tudi ne gre toliko za posebno literarno lepoto, temveč prej za zvestobo resničnemu, torej za grdo. Če v umazani četrti smrdi iz kanalizacije, naj smrdi še iz romana o tej četrti. (No, tudi to je nekakšen dosežek.)
Lainščkov prvenec, ki je bil že ob nastanku nekaj posebnega in ostaja poseben tudi v kontekstu sodobne slovenske veristične proze, je v marsičem drugačen od avtorjevih poznejših del. Z današnjega gledišča se zdi, da je manj prepoznavno avtorjev. Ne gre mu odrekati duhovitosti in lepega jezika; slog je izdelan, pester in uglajen, a za kanec bolj prozaičen. Poznejše romane krasi bolj poetičen jezik, za katerega so značilne nekatere stalne besedne zveze ter narečne, starinske in redko rabljene knjižne besede, denimo »je vzplahutala«, »zažmirkala« in »odškrniti«. Peronarji se s takim izrazjem ne ponašajo, in tudi zato so bolj prizemljen roman, ki se mu mladostniški junaki dobro prilegajo. So roman o razmeroma neuspešnih poskusih, kako se znajti, uspeti, si zagotoviti urejen gmotni položaj in najti svoje mesto v družbi. Kec ima namesto sreče veliko pomanjkljivosti – zavist, preveliko zaupljivost, pozabljivost, občasno neiskrenost –, vendar v bralcu zbuja simpatije. To simpatičnost gre bržkone pripisati njegovemu spretnemu izražanju in sprijaznjenosti, s katero pripoveduje. Umetnik je, le da še ne ve natanko, kakšne vrste. Ve pač to, da noče početi ničesar, v čemer ne bi užival. Morda je umetnik ljubezni, ker najbolj uživa v ljubezni.
Peronarji se ne godijo v krajih, kjer je osrednji lik doma, denimo na murskosoboškem peronu, temveč v Ljubljani. Kec se mora z manjvrednostnim kompleksom podeželana znajti v »velikem« mestu. Ljubljana ni Prekmurje in tudi Ljubljanica nikakor ne more nadomestiti Mure. Ob Muri je bilo mogoče početi veliko reči, v Ljubljani se je mogoče kratkočasiti s prebiranjem poezije na javnih straniščih. V mestu je junak kljub temu, da pozna vse peronarje in berače, precej sam. Večkrat se spominja ob Muri živeče babice, to pa je tudi edina vez s tistim ljudstvom, ki v poznejšem Lainščkovem opusu – ta z ozračjem včasih spominja na Žabotovo literaturo in na magični realizem – zaživi v vseh dimenzijah in odtenkih, zlasti iracionalnih in mitoloških.
V najbolj prepoznavnih delih Lainščkovega romanesknega opusa živijo ljudje, ki verjamejo v usodo in usodovke, v preroškost sanj, v slutnje in slutljivost, in počasi postajajo blodni. Ljudstvo, ki mu je reka s svojimi meglicami v življenje prinesla animizem in ga zaznamovala s prvinskimi rečmi. Ljudstvo, ki živi v svetu škratov, »nečistih leščekov«, demonov in skušnjavcev, sredi blata, da se vlaga lepi na njegove kosti. To so ljudje, ki se ne morejo otresti provincialne privoščljivosti in čenč in jim je za petami blazna ravninska žalost. Bivajo v svetu, kjer je vsaka žival zločesto znamenje in kjer človeku mimogrede, da bi iz njega izgnali zlodeja, na podplat pribijejo železno podkev. Nekaj privlačno iracionalnega je tudi v za zdaj zadnjem Lainščkovem romanu v verzih Sprehajališča za vračanje, kjer blodeče duše pokojnih kramljajo z blodečimi dušami spečih.
Te mitološke skrivnostnosti močvirnatih pokrajin, ki najboljšim Lainščkovim delom daje prispodobične razsežnosti, v Peronarjih ni. Ni tiste raze, skozi katero bi se zrlo v kako oddaljeno zamegljeno skrivnost. Kec se klati in beži, a čeprav se ne moremo odločiti, ali se trudi kaj spremeniti ali ne, ima pravzaprav malo vpliva na potek dogodkov, kajti nad njim visi nekakšen brezdušen deterministični zakon, ki ni ne od hudiča ne od boga. Je ujetnik sveta, po katerem tečejo poti, ki tekača nikamor ne pripeljejo; le v slepe ulice vodijo. Povsem nasprotno torej kot nadaljnje Lainščkovo pisateljevanje: to je vrt s potmi, ki se cepijo.
(Objavljeno v Pogledih, št. 14, 6. oktobra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
