Francisco de Goya: Los Caprichos. Galerija – muzej Lendava (do 30. 9. 2014)
Bizarna človeška tragedija
07. 07. 2014
V Galeriji – muzeju Lendava nadaljujejo s svojim paradnim projektom Velikani svetovne umetnosti na lendavskem gradu, s katerim že nekaj let pomembno bogatijo razstavno dogajanje pri nas. Tokrat so na ogled postavili izjemno grafično serijo Francisca de Goye, enega vznemirljivejših protagonistov svetovne zgodovine likovne umetnosti.
Goya (1746–1828) je avtor, ki že dolgo, a iz zelo različnih razlogov, privlači pozornost, zdi se, da je bil dokaj kontradiktorna osebnost in ustvarjalec, ki ga je mogoče razumeti zgolj približno, pa še to le ob solidnem poznavanju zgodovinskega, družbenega ozadja njegovega delovanja. Morda se temeljna dvojnost, vseskozi navzoča na njegovi ustvarjalni poti, začne že z njegovim poreklom. Velja sicer za otroka kmečkih staršev, krepkega in precej robatega predstavnika svojega stanu, a njegova mati naj bi imela tudi aristokratske prednike, od koder morda Goyeva afiniteta do druženja s plemstvom.
Njegov opus je tako raznolik, da je kar težko verjeti, da gre za delo enega samega umetnika, a ker je to seveda zgodovinsko izpričano, moramo pač poskušati naravnati registre na posebni osebni, zgodovinski, družbeni kontekst. Na eni strani galerije Goyevih stvaritev gledamo njegove korektne portrete španske visoke aristokracije in duhovščine, lahkotne prizore iz življenja plemstva, bukoliko kmečkega življenja …, na drugi strani vidimo podobe z nespregledljivo družbenokritično noto, ob katerih se zdi, da avtor nedvoumno stoji na ljudski strani družbene delitve. Odkrito si privošči duhovščino, v Španiji njegovega časa izjemno močan in premožen sloj, tudi vsemogočno inkvizicijo in različne predstavnike vladajočega reda. Širi meje javne morale (njegovi dve Maji sta splošno znani), izjemno močno poglavje pa je tisto, v katerem nastopajo njegove »prikazni«, ki pa se pravzaprav zdijo bolj realne kot fantastične, če seveda pojem realnosti nekoliko razširimo še na polje simbolov in svobodno interpretiranih konkretnosti.
Spanje razuma proizvaja pošasti, 1797/98
Goya je dosegel velike družbene počastitve, bil je kraljevi, pa dvorni slikar, predstojnik katedre za slikarstvo na Akademiji …, po drugi strani pa ga je zaradi njegove »opolzke« Gole Maje zasliševala inkvizicija. Veljal je za »afrancesada« (pristaša francoskih revolucionarnih idej) in po francoski zasedbi Španije je portretiral tudi Josepha Bonaparteja, Napoleonovega starejšega brata, nastavljenega za španskega kralja, a hkrati sta ob strahotah okupacije v njem nad razsvetljenstvom prevladala domoljubje in občečloveška prizadetost, ki sta spočela znamenito grafično serijo Grozote vojne. Po restavraciji španske kraljevine se je umetnik preventivno umaknil »v toplice«, a si potem pri kralju vseeno izpogajal visoko penzijo. Človek nasprotij, torej, ali pa le nekdo, ki ga je pošteno premetaval nemirni čas, v katerega je bil rojen in v katerem ni bilo vedno le dobrih in enoznačnih izbir.
Ne črno ne belo
V Lendavi razstavljena grafična serija Los Caprichos, kar bi lahko v pogovorni jezik prevedli kot Kaprice, bolj knjižno pa kot Domislice, Fantazije (šlo je namreč za uveljavljeni likovni žanr, v katerem se je bilo, pod pretvezo domišljije, mogoče ukvarjati tudi z različnimi družbenimi temami), je nastala v Goyevem »zrelem obdobju«, okrog njegovega petdesetega leta, že po njegovem družbenem vzponu, ko je imel torej že marsikaj izgubiti. Te grafike, jedkanice, kombinirane z akvatinto, je prodajal po dokaj dostopni ceni, a je zaradi pritiskov na njih kritiziranih, predvsem duhovščine, s tem kmalu prenehal in grafike ter bakrene plošče podaril kralju, ki jih je posredoval kraljevi tiskarni. Po eni verziji naj bi grafike ponovno natisnili šele po avtorjevi smrti, sredi 19. stoletja, po drugih podatkih že precej prej, slabo desetletje po njihovem nastanku, torej ko je bil Goya še krepko živ in dejaven.
Na lendavskem gradu je na ogled vseh osemdeset grafik (prihajajo iz zbirke Richarda H. Mayerja, hranjene v Umetnostni galeriji Böttingerhaus v bavarskem Bambergu) iz Goyeve motivno in likovno najbolj raznovrstne serije. V njej se avtor tako rekoč ozira okrog sebe, se kritično zapiči v različne vsakdanje in družbene pojave svojega časa. Serija se začne z znanim avtoportretom s klobukom in žalobnim izrazom na umetnikovem obrazu, nadaljuje z nekaj moralnimi, nravnimi nauki, opremljenimi z avtorjevimi verbalnimi komentarji. Ti so poglavje zase, saj naj bi Goya, zaradi pičle izobrazbe, po eni strani »ne bil ravno filozof«, hkrati pa se je s temi kratkimi stavki, ki pogosto delujejo vsaj dvoumno, če že ne ironično, in nekoliko daljšimi spremljajočimi pojasnili spuščal na nevaren teren, zato nekateri menijo, da je v njih hote nekoliko izmikajoč. A pravzaprav so sporočila zelo konkretna in nedvoumna, gotovo so jih z lahkoto razumeli v času nastanka in jih še danes. Govorijo namreč o dovolj univerzalnih vsebinah, kot so praznoverje, neustrezna (tudi permisivna) vzgoja otrok, lahkomiselnost ob sprejemanju življenjskih odločitev, požrešnost, prekletstvo revščine, povzpetništvo, šarlatanstvo, pijančevanje, naivnost, spletkarjenje, dvojna morala, skopost … Vizualni nagovori so sugestivnejši od zraven zapisanih sporočil, ki jih včasih tudi vsebinsko presegajo, povzročijo (in še bolj so gotovo nekoč) močno vživljanje gledalca, sočustvovanje s trpečimi liki in odpor do tistih, ki jih umetnik za njihovo trpljenje okrivi.
Ali bo učenec znal več?, 1796/97
Zgodba o ljudeh in človeštvu, kot jo kažejo te grafike knjižnega formata, ni ne črno-bela ne enoznačna. No, nekoliko slabše se res godi vladajočim in vplivnim, ki se praviloma znajdejo v vlogah negativcev, naj gre za »ude« inkvizicije (te bi bilo najbrž kar težko prikazati kot dobrohotne), šolnike (velike osle, ki učijo male) ali nesposobne »poveljnike«, ki nadzorujejo sposobnejše od sebe. Precej raznovrstneje pa je upodobljeno »ubogo ljudstvo«. To je pogosto res zlorabljano, trpinčeno, a hkrati so njegovi predstavniki tudi kovači lastne usode, in ta je odvisna od njihove značajskosti in konkretnih ravnanj. Ljudstvo je pogosto prikazano tudi kot žrtev praznoverja (res, da ga razpihujejo duhovniki) in plodno gojišče nizkih strasti, ki lahko pripeljejo do prav demoničnih izbruhov (enega takšnih kaže grafika številka 64 z naslovom Srečno pot!, na kateri vidimo »peklensko in tulečo množico v temi«). Obenem gre na mnogih grafikah za ljudi kot take, človeka onstran družbene, socialne umestitve, pripadnike vrste, obsojene na padec, propad, pogosto ujete v nerazrešljive položaje, odnose … Ljudje so slaba družba in Goya nam sporoča, da bo tisti, ki živi med njimi, uničen, onega drugega, ki se jim bo izognil z umikom, pa bo uničila samota. Pravih rešitev ni, neumnost je tako rekoč dedna, duha se klesti tudi med šolanjem, družba je utemeljena na praznoverju, ljudje bebavi, pasivni stvori, eden grotesknejši od drugega. Posamezniki so nemočni ujetniki nekakšne bizarne človeške tragedije, ki jo Goya podkrepi s temno domišljijsko izraznostjo.
Prikazni in prikazano
In tako smo prišli do znamenitih »Goyevih prikazni« (posnet je bil celo film s tem naslovom, ki ga je kot koscenarist leta 2006 podpisal režiser Miloš Forman), morda najintrigantnejšega dela Špančevega opusa, obilno navzočega tudi v razstavljeni grafični seriji. Avtor pogosto prehaja antropomorfni okvir likov, jih prestavi v značilno demonsko zoologijo. Obilno upodablja tudi različne čarovnice, peklenščke, škrate, pri čemer pa je treba upoštevati, da gre za bitja, v katera so takrat ljudje resnično verjeli. In zdi se, da na ta Goyeva mračna, fantazijska bitja sploh ni treba gledati kot na »norost«, ampak prej kot na avtorjevo ogorčenje, ki je bilo tolikšno, da ga je komaj še izražal, artikuliral, in pri tem je prestopal meje.
Glede vprašanja razlikovanja med prikaznimi in njihovim umeščanjem v »stvarni« svet je zanimiva tudi skica (Goya se je na izdelavo grafik skrbno pripravljal) za grafiko št. 58, objavljena v knjigi Goya: Caprichos (Mladinska knjiga, 1962). Na njej v ozadju vidimo »peklenske spake«, izrisane enako razločno kot oddaljenejše človeške figure. Na grafiki, nastali po tej predlogi, stopijo te »prikazni« precej bolj v ozadje, in od pisca besedila v knjigi, Branka Rudolfa, izvemo, da gre pravzaprav za realno upodobitev poslikanih sten zaporov inkvizicije, ki so jih najbrž tako zaljšali, da bi se zaporniki med njimi lažje »spomnili«, s kakšnimi bitji so se pečali.
»Realnost« Goyevih pošasti je torej kompleksno vprašanje, ne glede na to, ali je bil umetnik res bolan in žrtev zlohotnih prividov ali ne. Odseva tudi zahtevno tematiko porajanja umetniških vizij v risu med racionalnim in iracionalnim, avtorsko interpretirano stvarnostjo in spočenjanjem lastnih fantomov. Odrešilnih ali uničujočih.
Pogledi, let. 5, št. 12, 24. junij 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
