Festival slovenskega filma
Bogata in obilna letina
No, za zdaj seveda lahko govorimo le o kvantitativnih merilih, in ta nam razkrijejo, da si bomo lahko v letošnjem tekmovalnem programu ogledali 14 celovečernih del. Med njimi je sicer šest koprodukcijskih, kar je občutno več, kot smo jih bili v tej kategoriji vajeni videti v zadnjih nekaj letih. A kot pojasnjuje direktor Slovenskega filmskega centra Joško Rutar, je to izključno posledica dejstva, da so se na letošnjem programu znašla tudi nekatera (manjšinsko sofinancirana) koprodukcijska dela, kakršno je na primer hrvaško-slovenski Kosec Zvonimirja Jurića; to so filmi, ki so bili produkcijsko sicer zaključeni in javno predvajani (festivalsko ali/oz. distribucijsko) že v letu 2014, toda prepozno, da bi ujeli lanskoletne portoroške festivalske termine. In ker je njihova predstavitev v javnem interesu, ne nazadnje pa tudi zato, ker imajo tudi ta dela pravico soočenja s konkurenco oziroma nastopa v tekmovalnem programu nacionalnega filmskega festivala, so jih na program uvrstili letos.
Več filmov, več problemov
Še večji presenečenji pa morda predstavljata drugi dve številki letošnjega celovečernega programa. Namreč, kljub številnim odpovedim – pogrešamo na primer Mamo Vlada Škafarja, Nočno življenje Damjana Kozoleta, Huston, težave imamo Žige Virca – je število igranih celovečernih del še vedno visoko, saj se bo predstavilo kar sedem. Opraviti imamo torej z vse prej kot borno letino, pa vendar med filmskimi ustvarjalci ni čutiti tistega optimizma ter iskrivosti in ustvarjalnega nemira, ki bi ga pričakovali. Razlog je seveda ta, da dobra letina ni rezultat izboljšanih razmer za produkcijo in trajne ureditve javnega financiranja filmske produkcije, pač pa predvsem spleta okoliščin. Na primer dejstva, da sta med to sedmerico prvič tudi dva filma, financirana prek javnega razpisa Radiotelevizije Slovenije, namenjenega filmski produkciji za javno kinematografsko predvajanje, s čimer se udejanja 17. člen Zakona o Slovenskem filmskem centru, ki predvideva, da RTV Slovenija 2 odstotka svojih prihodkov nameni tudi sofinanciranju kinematografskih filmov neodvisnih producentov. Torej del, ki je že izvorno namenjen kino predvajanju in ne le televizijskemu programu (spomnimo se usode nekaterih celovečernih igranih del, ki so nastala v produkciji RTV Slovenija, na primer tega, kako v Portorožu nagrajeni Zupaničev film Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine sploh ni prišel v kino, težave pri tem pa je imel prav tako nagrajeni Pevčev film Vaje v objemu). A v prvi polovici letošnjega leta je Andraž Pöschl, urednik kulturno-umetniškega programa na RTV Slovenija, ki je zadolžen za izpeljavo tega razpisa, že opozoril, da zaradi pomanjkanja sredstev ne bo mogoče udejanjiti ciljev iz obeh programov, torej razpisa za kinematografsko produkcijo in tistega, prek katerega RTV izbira projekte za lastno celovečerno produkcijo.
Kako poguben pa je lahko preplet neurejenih razmer na eni strani ter nepredvidenega spleta okoliščin na drugi, nam kaže število letos produciranih celovečernih dokumentarnih filmov. Še lani je bilo teh v tekmovalnem programu in spremljevalni Panorami kar šest, letos pa bomo v teh kategorijah lahko videli en sam celovečerni dokumentarni film, Dom Metoda Pevca. Res je sicer, da je nekaj več del v kategoriji srednjemetražnih dokumentarcev, a pri tem ni mogoče spregledati, da gre povečini – z izjemo filma Hiške, pod katerega sta se podpisala Darko Sinko in Matjaž Ivanišin, ki tako nadaljuje s svojim kontinuiranim delom na področju dokumentarnega filma (Šentilj, Karpopotnik) – za vse preveč specifično TV-produkcijo, ki je v posameznih primerih celo prej podobna obsežnemu prispevku televizijskega raziskovalnega novinarstva kot pa delu z ustvarjalnim presežkom; v mislih imam sicer nadvse zanimivo, a izrazito žurnalistično zastavljeno delo Fronte Kurdistana, prispevek Erika Valenčiča.
Prekleti problem distance
Prav zaradi tega se zdi toliko pomembneje, da se letos kot edini dokumentarist predstavlja prav Metod Pevec z Domom, s katerim nas opozarja na usodo danes medijsko in družbeno že skoraj povsem pozabljenih delavcev Vegrada, saj se nam predstavi kot pravo nasprotje prej omenjenih televizijskih dokumentarnih prispevkov. A pustimo mu, da o teh razlikah spregovori sam: »Mediji so kot Šeherezada, vsak dan potrebujejo zgodbo, zgodba potrebuje junaka, ti pa so v dnevno informativnem žanru praviloma negativci, v tem primeru tajkunski direktorji. Delavci so nastopali v bolj epizodnih, ilustrativnih vlogah, zgodbi so zagotavljali kredibilnost. Jaz sem šel v dom, da bi spoznal prav njih, njihove zgodbe, njihova čustva, njihovo razočaranje, njihov proletarski poraz.« In res, Pevec se je odpravil v Vegradov blok, v katerem so bili nastanjenih številni delavci, a ne zato, da bi v njem posnel prispevek, temveč zato, da bi tam, ob delavcih in z njimi, preživel leto dni. Pravi, da se je zavestno odločil za osebni pristop, pa čeprav se je zavedal, da se bo moral odpovedati nekaterim profesionalnim standardom. Že pri nagrajenih Aleksandrinkah je namreč »ugotovil, da je za dokumentarni film zaupno vzdušje pomembnejše od dobrega kadra. Če malo karikiram, dobil sem občutek, da bi zares dober dokumentarni film lahko posnel ne samo brez ekipe, ampak kar brez kamere. S to malo avanturistično idejo sem šel v ta dom. Ko sem v domu najel sobo in se vselil vanjo z vso opremo, sem si želel predvsem čim bolj verističen, dokumentarni način dela, pa četudi bo to na pogled navaden home video.« Družil se je s prebivalci doma, z njimi živel, se občasno navzel njihove letargije, jih spodbujal in jim pomagal v njihovem boju za preživetje, tako pa počasi – kar je sicer ugotovil šele v montaži – izgubil nujno potrebno distanco. »Distanca je neizogibna, režiser ne sme biti zaljubljen v svoj material, v svoje junake ali igralce. Če ne prej, moraš v montaži zavzeti karseda nevtralno držo in pri tem so ti vse ljubezni v napoto.« In prav te besede, v katerih avtor prizna, da se v boju za delavce Vegrada in svoje delo ni boril le z zunanjimi, pač pa tudi s svojimi notranjimi demoni, se zdijo najlepše vabilo na projekcijo njegovega Doma.
Jim, Jack, Joe
Pregled letošnje bere igranih celovečercev se zdi smiselno začeti z delom, ki je že v izhodišču pritegnilo največ pozornosti, tako domače kot mednarodne, in s katerim se letošnji festival ne nazadnje tudi začenja. Seveda imamo v mislih novi celovečerec mednarodno morda celo najbolj prepoznavnega domačega cineasta (poleg Damjana Kozoleta), komedijo Šiška Deluxe Jana Cvitkoviča. Ta se je namreč le za nekaj dni izognila pasti, v katero se je s sprejetjem vabila na enega pomembnejših svetovnih filmskih festivalov ujelo eno napovedanih, a nato s programa umaknjenih del (ker si festival jemlje tudi pravico do prve objave tega podatka, ne smemo omeniti naslova filma in naziva festivala). Novi Cvitkovičev film bo namreč le nekaj dni prej na festivalu v Montrealu doživel svetovno premiero, zato bomo že v Portorožu lahko vedeli, kakšen je bil njegov prvi javni preizkus. Sicer pa Cvitkovič pravi, da je idejo za to zgodbo o treh prijateljih, starejših mladostnikih, ki se odločijo odpreti picerijo, dobil že med snemanjem Arhea, njegovega zadnjega celovečerca: »Ko sem delal ton za film, se mi je pred očmi pojavil napis, sestavljen iz treh angleških imen: Jim, Jack, Joe. Začel sem razmišljati, da to verjetno pomeni nov film in da potrebujem tri nekoliko posebne like. Nemudoma sem dojel, da te ljudi že poznam. Prosil sem jih, da pridejo igrat v moj film, in rekli so ja.« Sicer pa Cvitkovič pravi, da si je tokrat želel podati klasično pripoved o navadnih ljudeh, ki se prebijajo skozi pasti in radosti vsakdanjega življenja in pri tem poskušajo najti svojo pot. In čeprav bo tudi v tej pripovedi brez dvoma odmevala družbena realnost, ki jo živimo, pa se je Cvitkovič med pripravo scenarija odločil, da se mora pri tem čim bolj zabavati. »To je bil moj prvi princip, saj sem želel posneti res smešen film.« Skratka, očitno je, da nam Cvitkovič tokrat namenja povsem drugačno delo od Arhea, delo, s katerim se – kot pravijo pri Perfu, ki je film produciral – Cvitkovič »vrača h klasičnemu pripovedništvu«.
Ko se srečata urbano in klasično
Pričakovati je, da se bo v podobno lahkotnih komičnih tonih zibala tudi najstniška komedija Julija in alfa Romeo, prvenec mladega Blaža Završnika, ki je leta 2012 prav v Portorožu vse tako silovito presenetil s svojim kratkim filmom, svojskim muzikalom Nad mestom se dani, za katerega je prejel vesno za najboljši kratki film. Scenarij za film sta sprva napisala Danilo Bećković in Dimitrije Vojnov, a v prvotni obliki ni bil realiziran. Šele po korekcijah, ki sta jih opravila sam Završnik in Andrej Zupanc, sta Perfo in RTV Slovenija (razpis za kinematografska dela – mladinski film) izpeljala produkcijo, v kateri poleg nekaterih starejših, uveljavljenih igralcev, kot sta Andrej Nahtigal in Ana Dolinar, nastopajo predvsem mladi naturščiki. Završnik je brez dvoma izjemno nadarjen pripovedovalec v filmskih podobah in goreč zagovornik gledalcu dostopnih, komunikativnih del. Kako je svoj talent prenesel v celovečerno obliko, pa boste lahko preverili že v četrtek, 17. septembra, ko bo film v Koloseju doživel svojo distribucijsko premiero (kar ne nazadnje tudi nekaj malega pove o ambicijah in usmeritvah tega dela).
S sredstvi iz istega razpisa je bila izpeljana tudi koprodukcija Gustav filma in RTV Slovenija (ter MB Grip, Studio Ritem in Pakt Media), pogojno prav tako opredeljena kot mladinski celovečerni igrani film. Gre za novo delo večnega outsiderja slovenskega filma, Utrip ljubezni Borisa Petkoviča, ob katerem mu želimo, da mu vendarle nedvoumno priznajo status pomembnega domačega filmskega ustvarjalca. Kot pravi sam, se je pri snovanju novega celovečernega dela v veliki meri oprl na izkušnje in poznanstva, ki si jih je pridobil med snemanjem odličnega glasbenega dokumentarca V letu hip hopa (2010).
Utrip ljubezni je namreč na neki način tudi njegovo nadaljevanje, saj nam prinaša zgodbo o srečanju sveta sodobne mladinske urbane hip hop kulture in sveta klasične glasbe, ki jo Petkovič poda skozi ljubezen med Brunom in violinistko Nino. Toda hkrati je Petkovič s tem, ko jo likom omogočil, da sledijo in razvijajo teme, ki jih načenja hip hop glasba, torej vprašanja družbenega statusa mladih in možnosti njihove zaposlitve, svoje delo vpel v veliko širši kontekst, kot je samo glasbeno-ljubezenski. »Res se zdi, da sem zaradi same narave produkcije igranega filma, ki je veliko dolgotrajnejša kot pri dokumentarcih, ujel ta čas velike krize med mladim prebivalstvom, s tem pa na neki način tudi duha časa. A priznati moram, da se je to vsaj v določenem pogledu zgodilo pravzaprav naključno. Loviti aktualnost z igranim filmom je namreč skoraj nemogoče. Vsaj pri nas.« No, vendar pa je Utrip ljubezni še vedno primarno film o odraščanju, film, ki sledi skupini fantov, ki skupaj ustvarjajo, dokler eden izmed njih ne ugotovi, da poleg tega, njihovega fantovskega sveta, obstaja še neki drugi svet. Skratka, da je v nekem trenutku treba odrasti in iti po življenjski poti naprej. Sam Petkovič se glede tega izrazi veliko bolj slikovito. »Med temi fanti v nekem trenutku nastopi Beatles moment, saj mednje vstopi nekakšna parafraza Yoko Ono, torej Nina, in zruši tisto, kar so do takrat imeli. A del procesa odraščanja je tudi to, da drugim pustiš, da imajo tudi svoje življenje.«
Moška izpeljanka Bridget Jones
RTV nam tokrat ponuja dve celovečerni deli. Z vznemirjenjem pričakujemo novo celovečerno delo Matevža Luzarja, Dekleta ne jočejo, ki se po nekakšni »starostniški trilogiji« tokrat usmerja v povsem drugo smer, k dinamiki odnosov med ženskami in premisleku njihovega položaja v sodobni družbi. Na vprašanje, zakaj ga je tokrat zanimala ta tematika, Luzar odgovarja povsem iskreno: »Priznati moram, da se pogosto odločam povsem intuitivno. Tako sem že med snemanjem svojih predhodnih del, pravzaprav že vse od študentskih filmov dalje, zaznal, da v slovenskem filmu kronično primanjkuje ženskih likov. Ne stranskih, teh je veliko, pač pa tistih glavnih, velikih ženskih likov. In tako sem se vse intenzivneje posvečal tej problematiki. Imel sem tudi nekaj sreče, saj me je RTV povabila že k režiji nadaljevanke Mamin dan, kjer se mi je ta želja nekako uresničila. Še izrazitejšo priložnost za zasnovo kompleksnega ženskega lika, takega, ki se med filmom, torej skozi samo zgodbo razvija, se spremeni, pa sem dobil z zgodbo, ki je bila podlaga za scenarij filma.« V filmu bo nastopila odlična ženska igralska zasedba, na čelu katere je Tanja Ribič (igra vlogo žene, ki mora po moževi smrti prevzeti njegove posle in s tem vstopiti v izrazito moški poslovni svet), ob njej pa sta še Maša Derganc in Nina Rakovec.
Drugi film iz televizijske produkcije pa je drugi celovečerec Mihe Knifica, avtorja, ki se je doslej izkazal tudi z nizom odličnih kratkih igrano-animiranih filmov. Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo označujejo kot romantično dramo, ki naj bi prinesla moško izpeljanko zgodbe o Bridget Jones, saj govori o paru z dolgo preteklostjo, ki pa mu naključno srečanje s prijateljico iz preteklosti življenje postavi na glavo in ogrozi njun odnos. Knific ob tem dodaja, da bo film »prežet z realno situacijsko komiko«, a prav tako ne bo ostal »brez ostrine«. Sicer pa, da film govori »o ljubezni, nagonu, pogumu začeti nekaj znova, čeprav je pred leti propadlo. Govori o vračanju v mladost, o čemer se vsi sprašujemo vse življenje.« Knific je gotovo še eden velikih potencialov slovenskega filma, ki pa do danes ni imel prav veliko sreče. Tako njegov celovečerni projekt Vztrajanje že več let čaka na dokončno odločitev o realizaciji in upati je, da bo do te v kratkem le prišlo (vsaj takšne so zadnje informacije, ki govorijo o vstopu tujih partnerjev v produkcijo).
Posebneži
Čisto za konec pa smo prihranili še dve prav posebni deli, žanrska posebneža. Slovenskemu filmu se po nekaj močno ponesrečenih poskusih namreč znova obeta, da bo dobil svojo prvo, res pristno in žanrsko brezkompromisno grozljivko. To naj bi bila namreč Idila Tomaža Gorkiča, ki je nastala v produkciji Zavoda Blade produkcija, s sodelovanjem koproducentov Zavod Strup produkcija in NuFrame ter manjšo pomočjo Slovenskega filmskega centra. Zgodba o skupini mladih, ki se na podeželje odpravljajo posneti serijo modnih fotografij, pri tem pa naletijo na vaška sadista, ki se bojita za svojo žganjekuho, je po besedah tistih, ki so si jo že ogledali, prepričljiva. Upati je, da bo tak tudi končni izdelek, ki bi tako lahko pokazal, kaj je prava smer za vse tiste nadobudne filmarje, ki bi ob pomoči sodobne digitalne tehnologije radi sami snemali filme, a se pogosto izgubijo v morju žanrskih stereotipov, povzetih iz tujih produkcij. Posebno omembo v tem kontekstu si zasluži tudi neodvisna produkcija Psi brezčasja, kriminalka, posneta po istoimenski predlogi Zorana Benčiča, frontmana velenjske skupine Res Nullius, ki sta jo z režiserjem filma, mladim Matejem Nahtigalom, predelala v scenarij. Zgodba se bere ko klasična noir kriminalka, a pogledati si bo treba, kakšna je realizacija.
Seveda bo tokratni, 18. festival slovenskega filma ob omenjenih ponudil še kopico drugih del, predvsem množico tistih v krajših formatih. Pa tudi sicer je festivalski program znova zelo bogat, zato gre o obisku tega, za domačo kinematografijo gotovo najpomembnejšega dogodka, vsekakor resno razmisliti.
Pogledi, let. 6, št. 17, 9. september 2015