Bólnica Anja in zdravnica Franja
Foto: Edi Šelhaus
Franja. Igrani dokumentarni film. Režija Jasna Hribernik, scenarij Tomaž Letnar. Premiera TV SLO 1, 19. 9. 2012, 90 min.
28. 09. 2012
Druga svetovna vojna je bila vse od svojega konca privlačna snov za filmarje, še zlasti so po njej radi posegali jugoslovanski filmarji, večkrat po izrecnih sugestijah maršala Tita. Njihovi izdelki so bili bolj ali manj kritični in ne gre zanikati, da je vmes nekaj mojstrovin. Po dobrih šestih desetletjih pa je gotovo mogoče takratne dogodke v zgodbe predelovati z večjo, ideološko manj zamejeno distanco, pa tudi v drugačnih, bolj človeških kontekstih. Tak primer – sicer na področju dokumentarca – so Otroci s Petrička, tak primer bi lahko bila dr. Franja Bojc Bidovec. A igrani dokumentarec o njej, ki ga je pod naslovom Franja nedavno prikazala nacionalna televizija, je žal zamujena priložnost.
Narodnoosvobodilni boj in organizirani odpor proti okupatorjem na slovenskih tleh sta v evropskem merilu nekaj izjemnega. Posebno mesto znotraj NOB pa gre partizanskemu zdravstvu, ki je fasciniralo mnoge sopotnike partizanskega gibanja. V knjigi Gverilski zdravnik (Zavod Borec, Ljubljana 1962), ki jo je napisal Rogers Lindsay, britanski major z Nove Zelandije, ki se je leta 1943 prostovoljno odločil, da gre na zasedeno območje Jugoslavije zdravit partizanske ranjence, beremo, kakšno navdušenje ga je prevzelo, ko se je po gostovanjih v hrvaških in bosanskih zasilnih bolnišnicah s padalom spustil na osvobojeno ozemlje v Črnomelj in so ga od tam transportirali na Ajdovec, v bolnišnico v Kočevskem rogu v bližini bolj znane Baze 20. »Ranjenci so ležali v udobnih posteljah. Nobeden izmed njih ni imel tiste voščene polti, kakršno sem poprej tolikokrat videl. Niso se mi zdeli sestradani in nobenega znaka skorbuta ni bilo na njih. /…/ Bilo je očitno, da je tu kirurška praksa na visoki ravni. In še nekaj: pri vratih sem videl tablo, imenovano stenčas, z risbami, slikami, pesmimi in sestavki v prozi. Kako je bilo vse drugače kot v Bosni, kjer je bilo mnogo takih, ki se niti podpisati niso znali!« Domačini, slovenski partizani, so mu razkazali še druge zdravstvene ustanove, zgrajene na vrat na nos in z omejenimi sredstvi, a glede na okoliščine izjemne. Lindsay se ni mogel načuditi bolnišnici, opremljeni z majhnim laboratorijem, zbirko instrumentov ter celo s septičnimi in aseptičnimi sobami. Čez nekaj vrstic se je razpisal o vtisih, ki so ga prevevali ob obisku partizanske porodnišnice: »Naslednjega dne sem doživel še večje presenečenje. V tej pokrajini, ki je bila popolnoma obkoljena od nemških divizij, sem naletel na vzorno porodnišnico. Na soncu je ležalo v zibelkah, zgrajenih z gozdnimi sredstvi, sedem dojenčkov. Vsi so bili pokriti z odejami, ki so bile sijajno okrašene, kot da so prispele naravnost z Bond Streeta. /…/ Pri vsaki zibelki je bil list z navedbami o otrokovi teži, količini zaužitih obrokov mleka in o zdravstvenem stanju matere ter z drugimi, zelo natančnimi podatki.«
Do bolnice Franja na drugem koncu Slovenije major Rogers Lindsay sicer ni prišel, a z malo domišljije si moremo predstavljati, da podobno navdušenje niti v soteski Pasice ne bi izostalo. Bolnišnico so začeli graditi decembra 1943, dr. Franja Bojc pa je njena upraviteljica postala januarja naslednje leto. Dokumentarni film Franja se osredotoča na to obdobje, a se začne že mnogo prej – z zdravničinim rojstvom, otroštvom, pomanjkanja polno mladostjo in časom študija v Ljubljani, Beogradu in Zagrebu. Okostje filmske zgodbe se zdi dovolj prikladno, da bi se nanj dalo obesiti zelo sočne kose mesa: študentka medicine nekega večera prižge televizor, naleti na poročilo o razdejanju, ki so ga v soteski Pasice povzročile narasle hudourniške vode, in se navduši nad likom in delom dr. Franje Bojc Bidovec, upraviteljice bolnice Franja. Na spletu izbrska njene fotografije in ugotovi, da sta si kot po naključju tudi fizično nekoliko podobni, kar jo spodbudi, da se poglobi v njeno življenjsko zgodbo. Zanimivega izhodišča – k nečemu podobnemu se je navsezadnje zatekel tudi Woody Allen v Škrlatni roži Kaira, katerega glavna junakinja koprni v temi kinodvorane, dokler se navsezadnje ne zlije z liki s platna – pa snovalci dokumentarca žal niso znali ustrezno izrabiti.
»Zanimivega izhodišča snovalci dokumentarca žal niso znali ustrezno izrabiti.«
Življenje in delo dr. Franje Bojc Bidovec je bilo tako razgibano, za njen čas tako smelo in nenavadno, da bi zadoščalo za najmanj en celovečerec. Ali pa poglobljen dokumentarec, z obilico brskanja po virih, ki niso ravno očitni (kot denimo njena avtobiografija Ni neskončnih poti: Pisma sinu, Založba Borec, Ljubljana 1984), iskanja preživelih zdravničinih sodobnikov ne le iz časa druge svetovne vojne, temveč tudi iz obdobja miru – navsezadnje jih najbrž ni bilo malo glede na njeno bogato poklicno pot, ki jo je končala kot vodja ginekološkega oddelka Vojne bolnice v Ljubljani (na kratko je njena življenjska zgodba povzeta tudi v Pozabljeni polovici, portretih žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem). Zanimivo bi bilo tudi podrobneje osvetliti tista dva meseca leta 1944, ko je bila njena usoda pod vprašajem: poleti leta 1944 je bil proti njej po krivici uveden sodni postopek. »Posamezniki so jo obtoževali sabotaže, nevestnega opravljanja službenih dolžnosti in malomarnega zdravljenja,« piše v Pozabljeni polovici. Dr. Franja Bojc je resda bila članica partije, simpatizirala je s komunističnimi idejami že od študijskih let, ko se je pridružila levičarskemu društvu Njiva, in bila kot tretji otrok ne preveč bogate družine iz Nemške vasi pri Ribnici že od mladega občutljiva na socialno neenakost in nepravično porazdelitev bogastva, zato je bila zaradi domnevnega širjenja komunistične literature v domačem kraju ob banovinsko štipendijo za študij medicine v Ljubljani in se je morala prepisati na medicinsko fakulteto v Beogradu, kjer je bilo življenje cenejše. V postopku preiskave pa se je – kot je razbrati iz njenih spominov – znašla, ker se je kdovekako in zakaj zamerila političnemu komisarju bolnice v soteski Pasice. Po dveh mesecih se je smela vrniti na prejšnje »delovno mesto«, najbolj pa jo je prizadelo, da so jo izdali tovariši. Med ranjenci je sicer uživala precejšnjo priljubljenost in nekateri med njimi so zmedeno pogledovali preiskovalce, ki so jih hodili spraševat in od njih hoteli izsiliti pričanje o njenih zdravniških spodrsljajih in neprimernem vedenju.
Namesto tega se je ekipa odločila posneti igrani dokumentarec, ki se je sprevrgel v še malo ne posrečeno kombinacijo predvajanja dokumentarnih posnetkov in fotografij, Ule Furlan izmenično v vlogi mlade študentke Anje in mlade zdravnice dr. Bojčeve ter branja v offu iz avtobiografskih Neskončnih poti. Še najbolj trapasto pri vsem tem se zdi, da je lik Anje v resnici diametralno nasproten Franji, ki se je z vztrajnostjo in pridnostjo vzdignila iz revščine, se čez študij prebila večkrat lačna kot sita, žela začudenje sovaščanov, ko je sama odprla zdravniško ordinacijo v Ribnici, med vojno večkrat zares nosila glavo naprodaj ipd. Anja pa je – vsaj glede na koščke, ki jih gledalcu nasuje dokumentarec in iz katerih si lahko sestavi okrnjeno celoto – pripadnica višjega srednjega sloja, ki lagodno živi v lepo opremljenem stanovanju, deska po spletu na dizajnerskem prenosniku, brezdelno tava po ljubljanskih ulicah, potiskajoč z eno roko pred sabo kolo in držeč v drugi knjigo. Vmes se malo seznanja z vsebino študijskega gradiva, najbolj pravšnjo sodbo pa o njej poda prijateljica v prvih minutah dokumentarca. Ko ji Anja zaupa, da si je pravkar kupila stetoskop (ki ga nato preklada po rokah in si ga oveša kot kakšen kos nakita) in da zaradi študijskih obveznosti ne bo mogla na žur, jo prijateljica okrca, češ »Ah, ta tvoja medicina«. Ampak Anja – pri čemer je treba poudariti, da je lik, kakršen se je pač porodil v glavi scenarista, odigran po vseh predpisih – je ne posluša, sanjarjenje jo potegne v vrtinec in en, dva, tri, dokumentarec je posnet.
Lahko bi rekli, da bolnico Franja zadnja leta spremlja nesreča. Neuspešno je kandidirala za uvrstitev na seznam Unescove svetovne dediščine, deževja so jo opustošila več kot enkrat in za vedno odnesla nekaj avtentične opreme (da o barakah, ki že zdavnaj niso več iz izvirnega lesa, sploh ne govorimo), nazadnje pa še igrani dokumentarni film, ki ji resnično ni v ponos. Ne bolnici ne zdravnici. Ampak kako je že zapisala dr. Franja Bojc Bidovec v avtobiografiji? Ugled in veljavo si moraš pridobiti sam, nihče ti ju ne more podariti. No, mogoče včasih pomaga, če se k delu spravi ekipa, ki se projekta loti temeljito in predano. Da se da, so zgled Pevčeve Aleksandrinke. Dokumentarec, ki obdeluje obdobje, od katerega je minilo že skoraj stoletje, pa je avtorju uspelo najti sogovornike in iz nešteto usod splesti eno samo, pretresljivo zgodbo.
Pogledi, št. 18, 26. september 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
