Brez ideje
Da imamo pri Zori planeta opic opraviti s primerkom dela, ki je bilo ustvarjeno v obdobju manka zgodb, kažejo številni momenti, predvsem seveda dejstvo, da je Zora drugi del že tretjega poskusa recikliranja literarne predloge Pierra Boulla, romana Opičji planet (La Planète des singes) iz leta 1963 (slovenski prevod je pri Prešernovi družbi izšel že leta 1967). A ta mračna satira, porojena v obdobju burnega družbenega dogajanja, nosi izrazit pečat svojega časa, saj je avtor v njej obdelal večino takrat perečih tem (od grožnje jedrskega spopada, rasizma, suženjstva, do družbene revolucije in sprave). Že prva filmska priredba, Planet opic Franklina J. Schaffnerja iz leta 1968, pa se je začela oddaljevati od literarne predloge in ta trend se je pozneje samo še stopnjeval. Tako je Tim Burton leta 2001 s svojim Planetom opic ponudil reinterpretacijo prve, Schaffnerjeve filmske priredbe in ne romana, v zadnji reciklaži, katere del je tudi Vzpon planeta opic (ki je reinterpretacija interpretacije), pa se je sploh že povsem izgubila vsaka sled za literarnim izvirnikom. A reciklaža že recikliranega ni edini simptom pomanjkanja dobrih zgodb. Prav Burtonov Planet je pokazal, da se tovrstna dela ob pomanjkanju zamisli, kako osvežiti osnovni fabulativni okvir in mu vcepiti nekaj idejne svežine, pogosto oprejo na tehnološke dosežke in njihovo spektakelsko dimenzijo. A Burtonu kljub nedvomno navdušujoči vizualni stilizaciji filmske podobe in osupljivim tehnološkim dosežkom nikakor ni uspelo prekriti dejstva, da nam je ponudil idejno povsem prazno delo.
S tretjo vrnitvijo k mitu o planetu opic so si ustvarjalci zadali ustvariti niz, ki bo podal njegovo predzgodovino, torej razlago dogodkov, ki so pripeljali do tega, da so se razmerja med opicami in ljudmi na Zemlji postavila na glavo. Prvi v tem novem nizu, Vzpon planeta opic, je tako vpeljal lik Cezarja, opičnjaka, ki je najprej testni subjekt v iskanju zdravila za alzheimerjevo bolezen, nato pa začne razvijati izjemne mentalne sposobnosti in se vesti vse bolj človeško. Že s tem je postalo jasno, da ustvarjalci tudi tokrat ne bodo ponudili drznejših, bolj provokativnih zamisli in da bodo ostali ujeti v tradicionalne antropocentrične predstave, kjer je človek merilo vsega. Težko je namreč razumeti, zakaj bi se morala inteligentna opica začeti obnašati kot človek in ne ostati tisto, kar je. Kakorkoli že, Cezar je v ujetništvu okrog sebe zbral opičjo vojsko in jo kmalu popeljal k uporu, nato pa pobegnil v gozd poleg San Francisca. V izteku filma, med odjavno špico se za kratek čas pojavi podoba, iz katere je razbrati, da je bil med oboroženim uporom opic na človeka prenesen smrtonosni virus. Tako se Zora začne v času, ko je virus človeštvo že skoraj povsem izbrisal z obličja Zemlje. Po nekem čudnem naključju se je prav v San Franciscu utaborila peščica tistih, ki so preživeli, in seveda je bila konfrontacija z v bližnjih gozdovih živečim tropom opic, ki ga je vodil Cezar, neizbežna. Že ta oris izhodišča zgodbe dovolj jasno pokaže, da tudi tokrat v njen ne moremo iskati nobenega presežka. Morda je za spoznanje manj stupidna, kot so bile prejšnje, in premore celo nekaj zanimivih momentov, a kaj ko se ustvarjalci nikakor niso znali osvoboditi ujetosti v svoje lastne predsodke (poleg tropa, ki začne živeti organizirano, skoraj »urbano« življenje in za sporazumevanje uporablja znakovno govorico, ima Cezar celo svoj dom in družino, ljubečo ženo, s katero pričakujeta otroka, in že prej rojenega sina, ki se, očitno sredi pubertete, upira očetovi avtoriteti).
Pa vendar nam Zora ob znova izjemnem delu na tehnološki ravni (t. i. tehnika motion-capture oz. performance-capture je na povsem novi ravni) ponudi tudi nekaj osupljivih, emotivno silovitih momentov, kot je na primer prizor, v katerem iz Cezarjevih prsi prvič gromko zadonijo besede (seveda opice spregovorijo v pravi ameriški angleščini), njegov obraz pa iz osuplosti in prestrašenosti skoraj neopazno preide v izraz zavedanja silovite moči, ki jo je s tem pridobil. Že zaradi takih trenutkov je ogled filma na koncu vendarle poplačan.
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014