Dolgčas? Ne. Dolg čas.
Ignacio Uriarte: Razstava risb, videov ter instalacij. Celeia – Center sodobnih umetnosti, Likovni salon Celje. Do 12. 6. 2011
14. 06. 2011
11 prekrivajočih se formularjev je knjiga v Berlinu živečega in delujočega umetnika Ignacia Uriarteja, izdana in premierno predstavljena ob aktualni razstavi. Vsebina te knjige so formularji, ti pa so emblematični za njegovo preteklo in sedanje delovanje. Uriarte je bil pred umetniško kariero zaposlen kot analitik v multinacionalnih korporacijah. Njegovo umetniško prakso lahko opazujemo kot plodno srečanje pisarniškega in umetniškega sveta, tudi skoz prizmo proizvajanja izdelkov, skrbno pripravljenih za umetnostni trg, kar njegove umetnine vsekakor so. To pa je vidik, v katerem se Uriarte razlikuje od nekaterih predhodnikov, prav tako navdušenih nad »pisarno«, ki so tovrstno okolje in koncepte raziskovali kot možnosti oteževanja in subverzije tržne razpoložljivosti lastnih stvaritev.
»Izhodišče razstavljenih umetnin je v tesnem razmerju s konceptom in dejanskostjo pisarne, z administrativnimi opravki, komunikacijo, okolji in obrazci ter protokoli obnašanja.«
Izhodišče razstavljenih umetnin je v tesnem razmerju s konceptom in dejanskostjo pisarne, z administrativnimi opravki, komunikacijo, okolji in obrazci ter protokoli obnašanja. Zdi se, da ga še posebej navdihuje v odnosu do umetnosti, kot sopostavljanje ter prepoznavanje enega v drugem in obratno. Izstopa obravnava časa, ki se v razstavljenih delih odrazi skoz obrat: presežek časa ne kot dolgočasje, ampak kot privilegirano stanje dolgega časa.
Dela so formalno izjemno natančno izvedena, precizna in brez napake, kot se pričakuje od profesionalnega rokovanja s tovrstnimi fenomeni. A vendar so prav drobne napake, razlita kapljica črnila, čečkanje po papirju in njegovo pregibanje, idejni sprožilci umetnin. Pozoren opazovalec in premišljevalec si lahko o njih ustvari več interpretacij, kar dela odmika od pisarniške strogo zahtevane enopomenskosti; prav to je tudi dimenzija, ki presega morebitni učinek dolgočasja.
Ena izmed interpretacij odkriva vprašanja začetka in konca, končnosti in neskončnosti. V delu Neskončnost se v postopku večkratnega kopiranja in v animacijo povezanih kopij znaka za neskončnost problem in paradoks njegove vsebine deloma razreši s ponavljanjem. Začetek in konec sta locirana v zapisovanju, v manku ali presežku barve, kar zaznavamo kot isto, a se skozi tehnologijo odrazi kot spreminjajoče. Kaplje črnila na papirju, ki so v prostem padu in pod silo gravitacije ustvarjale 80 variacij na izbrano materijo, so s projekcijo diapozitivov povečane. Ob poetičnosti nastalih oblik se zastavlja vprašanje meje med barvo in podlago – kje se konča oziroma začenja posamezna packa?
Delo Dva pregiba sestavlja 24 papirjev z dvema nasprotno potekajočima pregiboma, kar na steni učinkuje kot štiri dolge linije. Zdijo se na poti v neskončno, a z vidnim začetkom. Morebiti pa smo priče njihovemu koncu? Elektronske zapestne ure Casio, medsebojno spete in sklenjene v krog, nastavljene na lokalni čas, druga drugo prehitevajo za sekundo. Vsako polno uro se »ob svojem času« oglasijo s piskom. To v retro stilu uresničeno delo fenomen konca in začetka raziskuje kot zvočni pojav. V petih risbah sledimo v neskončnost trajajočim ukrivljenim linijam peresa in svinčnika, iščemo začetek in konec, kljub temu da je zunanji rob risb ob spontanosti krožnega gibanja nenavadno naravnan.
Druga interpretacija dela opazuje z vidika uporabe sredstev, značilnih za pisarniško okolje: pero, svinčnik, ura, kuverta, list papirja, črnilo. V delu Uriarteja so to hkrati nosilci simbolnega reda. Tretji pogled jih opazuje skozi korespondenco med umetniškimi (slikarskimi, kiparskimi, konceptualnimi) in pisarniškimi tehnikami. Linija, znak, konvencija, igra, napaka, meja, razdelek, madež so navzoči tako v praksi kot konceptih pisarništva in umetnosti.
Razstava odpira še eno posebej pomenljivo analogijo. Administrativna opravila in »obrazci« so v umetnosti običajno pospremljeni s trdovratnimi odklonilnimi občutji. A v trenutni projektno naravnani in snovani umetnosti z evropsko plansko organizacijo so že sprejeti kot konstitutivni del, ki skoraj v celoti določa umetniško delovanje. Pogled na produkcijo umetnosti z vidika sprejetja administrativnih protokolov se odraža v vedno manjšem deležu »prepovedanega« v umetnosti. Nekdanja parola, da je v umetnosti vse dovoljeno, se danes sprevrača v dobesednosti, vse je dovoljeno, saj je le še to, kar je dovoljeno.
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
