Poetično sprevračanje prostora
Foto: Miha Fras
Tao G. Vrhovec Sambolec: Veter 1:1. Večmedijska postavitev – prostorski poseg. Strokovna sodelavca: Lars Vaupel, Stefan Doepner/f18institut, produkcija: Galerija Kapelica/Zavod K6/4, Galerija Kapelica, Ljubljana, do 8. 4. 2011
03. 04. 2011
Osnovna funkcija bivališča se ni spremenila vse od takrat, ko se je človek zavlekel v votlino ali si postavil bivak iz tistega, kar je imel pri rokah. Vedno znova je cilj isti – onemogočiti vstop nepredvidljivosti »narave« in se približati minimalnemu nihanju toplote, vlage itn. Specifične spremembe pa so zgolj v soodvisnem razmerju z lokacijo in razpoložljivostjo ter sofisticiranostjo materialov. Umetniške prostorsko časovne postavitve Taa G. Vrhovca Sambolca so zasnovane okrog omenjenega »praarhitekturnega« koncepta. S ključno razliko: z njim se sooča iz nasprotne smeri, sprevrača ga. Veter, dež, sončno svetlobo, zvok utelesi v prostoru, sinhrono z vremenskimi dogajanji zunaj, za kar uporabi elektroniko, industrijsko izdelane naprave in poetičnost lastnih umetniških vizij. Obravnavani fenomen konceptualno dosledno zaokroža z dolgoročnima projektoma Virtualna luknja in Virtualno ogledalo, slednje je lani uresničil v Mali galeriji Moderne galerije v Ljubljani z »dežjem«, kapljami vode, ki niso padale navzdol proti tlom, ampak švigale navzgor k stropu. Z »obratom gibanja dežja« je posegel v sile gravitacije in udejanjil enega pomembnih projektov na področju večmedijskih postavitev (zanjo je bil nagrajen na lanskoletnem linškem festivalu Ars Electronica).
Šestdeset ventilatorjev, razporejenih v nizih po tri, z vsake strani galerije pet nosilcev. Na strehi stavbe vetrolov, senzorji, znotraj računalniška oprema, vezja, programi, vse našteto pa umaknjeno očem publike. Zapletena tehnološka in programska izvedba se tesno približa sinhronizaciji vseh ventilatorjev. Sprožajo se v korespondenci s smerjo in intenziteto vetra zunaj. Če veter nežno veje, vrteče se lopatice ventilatorjev ustvarjajo optične in vizualne učinke, vetra pa znotraj galerije skoraj ni slišati. Okrepljen veter in posledično močno vrtenje pa že ustvarjata krepak zvok, ki lahko hipoma zmede, obrne percepcijo obiskovalca ter v njem sproži vprašanje: A se ni kje razprla dejanska luknja, skoz katero je tako močno zahrumelo in zapihalo?
»Instalacija temelji na dimenzijah naključja in sodoločenosti.«
Kaj se namreč dogaja, ko se veter sproža v notranjosti prostora? Proces od vetra zunaj do vetra znotraj je programiran in do potankosti določen. Veter kot naravni pojav pa je sam na sebi močan dejavnik nepredvidljivosti. Instalacija temelji na dimenzijah naključja in sodoločenosti. Pozornost pritegnejo ventilatorji, njihova sočasnost premikanja in raznolike intenzitete. Če pa ima obiskovalec srečo z vetrovno razgibanim vremenom, tako kot sem jo imela sama, lahko doživi odličen performans zvočne in vizualne umetnosti, s tankočutnimi in radikalnimi prehodi med zvočnostjo in tišino.
Ob tem, da obiskovalec ostri svojo občutljivost zaznavanja in preučuje značilnosti vetra, je smiselnost instalacije v premišljeno igrivem raziskovanju arhitekturnih konceptov z vidika fluidnosti, pretočnosti, mehčanja »sten«. Pomenljiv je obrat v uporabi senzorjev in njihove običajne izrabe za nadzor ljudi, komunikacijo. Sambolec pozornost premakne v krepitev človekove občutljivosti do okolja.
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
