Fenomen Fedez
Reperji so od nekdaj bolj recitatorji kot pevci v pravem pomenu besede. Besedila, ki jih »deklamirajo«, v svoji družbenokritični noti lahko posežejo po pogovornih jezikovnih registrih (kar je pogosto v ameriškem repu). Slengizmi in ohlapne skladenjske konstrukcije za učinkovitost in odmevnost njihove glasbe seveda nikakor niso nujni; vsaj takšno izpovedno in mobilizatorsko moč imajo tudi besedila, ki se brez glasbene spremljave berejo kot poezija. Kot pesmi francoskega reperja Abda al Malika, ki je leta 2009 nastopil v Ljubljani na Drugi godbi, recimo. Ali pesmi Fedeza oziroma (s pravim imenom) Federica Leonarda Lucie. Fedez naslovno pesem z najnovejšega albuma Pop-hoolista (ki ga je izdal septembra 2014) začne s stavkom, ki je parafraza stavka iz knjige ameriškega novinarja in ekonomskega analitika Thomasa L. Friedmana Izravnavanje sveta (The World is Flat). Izvirnik se torej glasi nekako takole: »Vsako jutro se v Afriki zbudi gazela, ki se zaveda, da mora teči hitreje od najhitrejšega leva, če noče, da jo ta požre. Vsako jutro se v Afriki zbudi tudi lev. Zaveda se, da mora teči hitreje od najpočasnejše gazele, sicer bo stradal. Ni pomembno, ali ste lev ali gazela: ko sonce vzide, morate začeti teči.«
Seveda to še ne pomeni, da je sloviti kolumnist New York Timesa priljubljeno čtivo 25-letnega italijanskega reperja. Še manj smiselno se zdi sklepati, da se Fedez strinja s Friedmanom, še pred desetletjem velikim oboževalcem globalizacije. Fedez bi že po videzu – ves potetoviran in z ne ravno polizano pričesko – težko ustrezal podobi zagovornika globalizacije. Navsezadnje je doma iz države, ki se je z globalizacijo vse prej kot okoristila … Zato Friedmanovo priliko razvije čisto po svoje: »Vsako jutro se v Afriki zbudi gazela / in vzdih olajšanja se ji izvije, / da se ni zbudila v Italiji. / Dobrodošli v državi, kjer vam banke ne dajo časa, / kajti čas je denar. / To je država, v kateri se ljudje težko prebijejo do konca meseca, / a se obremenjujejo s tem, ali jim bo baterija iPhona zdržala do konca dneva. /…/ Za televizijo se zdi, da je center za duševno higieno /, politika pa center za zobno higieno. /…/ To je država, v kateri je vse odvisno od priporočil / zato vam priporočam, / da če nogometni sodnik ukrade točko, kričite na ves glas / če pa vam ukradejo prihodnost, ostanite na svojih sedežih.«
Nekako tako bi se glasil prosti prevod iz italijanščine. Prevajanje Fedezovih besedil ni lahka naloga, saj v njih mrgoli besednih iger in subtilnih zbadljivk v povezavi z zelo konkretnimi dogodki iz aktualnega političnega dogajanja: s politiko kot »centrom za zobno higieno« se je želel posmehniti škandaloznemu ukrepu Silvia Berlusconija, ki je leta 2010 na svoji volilni listi kandidiral tudi televizijsko zvezdico Nicole Minetti, ki je dosegla višješolsko izobrazbo zobne higieničarke (in se je potemtakem bolj kot po občedružbenih zaslugah odlikovala po nesebični pomoči ljubljenemu vodji, predvsem v aferi Ruby).
Tudi primerjava televizije s »centrom za duševno higieno« je v Italiji izredno umestna. Njihove zabavne oddaje v produkciji Berlusconijeve družbe Mediaset so z značilnimi dolgonogimi, a zvečine puhloglavimi voditeljicami postale malone zaščitni znak italijanske TV. Bolj žalostno je le, da uživajo visoko gledanost in da so se izkazale kot izjemno učinkovito orodje za poneumljanje množic, ki so po takšni obdelavi še bolj lahek plen političnih demagogov Berlusconijevega kova. Fedez je eden tistih – in teh med njegovimi rojaki niti ni tako malo – ki je vse to spregledal in pred pogubno močjo televizije svari v še eni pesmi, ki ji je dal naslov Non c'è Due Senza Trash. V njej si je privoščil Barbaro D'Urso, voditeljico priznano slaboumne popoldanske pogovorne oddaje Pomeriggio Cinque, ki jo prav tako producira – tega najbrž ni treba posebej omenjati – Mediaset. V originalnem videospotu se Fedezu, ki teče po ulicah milanskega predmestja gol (vendar ga kamera kaže samo do pasu) pridruži tudi legendarni italijanski zvezdnik pornografskih filmov Rocco Siffredi.
Ampak na koncertu na tržaškem Vèlikem trgu se Siffredi ni pojavil. Fedez je pred mikrofon priskakljal le nekaj minut po 21. uri, ki je bila razglašena za začetek koncerta. In začel s pesmijo, ki bi lahko oziroma bi skorajda morala postati himna generacije: Generazione boh. Boh (izg. bo) je medmet, s katerim govoreči izraža nekaj med nezainteresiranostjo in resigniranostjo; oboje je menda stalni spremljevalec mladih italijanskih prekarcev, ki se namesto snovanju upora zoper družbeni razred, ki jim je ukradel prihodnost, raje posvečajo objavljanju selfijev na družabnih omrežjih. »Vsak tretji Italijan živi doma pri starših, / toda problem je, da sta prva dva starša. / Povprašuje dedka, kdaj namerava umreti, / in pri štiridesetih mami napove, da bo spal zunaj,« so bile uvodne vrstice pesmi, ki je v naslednjih kiticah še bolj neprizanesljiva in trpka: »Nekateri še vedno verjamejo v boljši svet. / Tisti pripravijo kovčke in odpotujejo. /…/ Italija ima obliko škornja, / zato nas od jutra do večera brcajo v rit, / ampak to je še kar v redu, / pomisli, kako bi bilo, če bi imela obliko kondoma.« Aluzij na izključno italijansko stvarnost je tu manj oziroma je pesem razumljiva tudi v (okornem) slovenskem prevodu, saj pojavi, na katere Fedez opozarja (v izvirniku v verzih!), tudi za nas niso tuji. Občinstvu, ki mu je na trgu pred tržaško mestno hišo prisluhnilo (in je bilo pri petju prav po slovensko zadržano in čisto nič mediteransko vročekrvno), je bilo težko določiti skupni imenovalec. Presenetljivo, med poslušalci niso prevladovale najstnice, ki bi jih pod oder lahko zvabil izklesani in tetovirani Fedezov torzo ali njegov seksi nasmešek – ob čemer bi jim bila besedila njegovih pesmi skoraj zagotovo v drugem planu. Starostna meja je bila postavljena zelo visoko, če je sploh bila, kajti med ljudmi, ki so se – resda bolj proti koncu – razživeli in dvigovali roke ter mahali s prižganimi mobiteli (ja, vžigalnikom je dokončno odklenkalo tudi na koncertnih prizoriščih na prostem), je bilo kar nekaj družin. Vseeno pa bi dala roko v ogenj, da med njimi ni bilo niti enega Neitalijana. Fedezova poetika (če je The Paris Review na začetku poletja pisal o »poeziji Taylor Swift«, ta oznaka za lucidnega reperja z obširnim besednim zakladom ni nič pretirana) je preprosto preveč endemična. Kar je hkrati njegovo prekletstvo: težko si je predstavljati, da bi v kateri drugi državi kantavtorja, ki v svojih pesmih tako domišljeno zrcali tegobe sodobne družbe in politične anomalije, novinarji v intervjujih spraševali zgolj banalnosti tipa kako se razvija odnos z njegovo punco.
Ko se na lovu za dodatnimi podrobnostmi iz ustvarjalčevega življenjepisa pretolčeš skozi spletno slamo družabne kronike, ostane bore malo. Da je rojen v Milanu, da je otrok interneta, da je sam snemal prve pesmi in celo videospote. Da je volil za Beppa Grilla in Gibanje petih zvezd. In da je tudi sam razmišljal o tem, da bi se izselil iz Italije, če se mu ne bi zgodilo, kar se mu je zgodilo. »S prodajo svojih plošč ste obogateli, mar ni to nekoliko nenavadno za reperja?« mu je s spodletelo provokacijo pomolila pod nos mikrofon neka italijanska TV-novinarka. »Ne, ne vidim problema, obogatel sem s svojim delom, poleg tega plačujem davke,« se je izmazal Fedez. Poskušati utajevati davke ali uganjati druge lumparije bi bilo v njegovem primeru tudi kratkovidno, saj bi pridigarju, ki svojih pridig ne živi, hrbet obrnilo tudi poslušalstvo. Fedez se v eni svojih pesmi spravi na lagodno življenje vatikanske duhovščine (Cardinal Chic), pa korupcijo v gradbeništvu (gradbena podjetja so v hlepenju po čim višjem dobičku v stavbe vgrajevala material eternit, iz katerega se sprošča azbest, ki je povzročil smrt na stotine ljudi), o kateri je spesnil pesem L'Amore eternit. Najbolj znan slovenskemu poslušalstvu je sicer njegov duet s Francesco Michielin z naslovom Magnifico, ki je bil popevka tedna na Valu 202 januarja letos.
»K mojim ploščam se dobro podajo cigarete, ker manj škodujejo,« je Fedez zapisal na svojem profilu Twitter. Sprva se je zdelo, da je prav to vzrok za slabo obiskanost njegovega koncerta v Trstu. Toda pogled onkraj ograde, ki je zamejevala koncertno prizorišče, je pokazal, da se je množica razlivala vse do mola San Carlo, kjer se je bržčas dalo čisto solidno poslušati, ne da bi plačal vstopnino. In ljudi od tam nihče ni preganjal! Vstopnica za koncert je stala 30 evrov …
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015