Glavna je mularija
31. 03. 2015
Daleč so časi filmov in serij, v katerih skupino otrok, ki zaide v težave, rešijo odrasli. Če že, potem se zgodi ravno obratno.
Ko opazuješ današnjo mularijo, se ti zazdi, da živi v nekem drugem desetletju, do katerega nimaš dostopa. Verjetno odrasle takšni občutki mučijo že od nekdaj, pa vendar se zdi, da ni bilo vedno tako. Če kdaj, potem nas je čas povozil danes.
Petting s pametnimi telefoni in tablicami vedno in povsod je zamenjal druženje iz oči v oči, družabna omrežja pa se v vseh mogočih oblikah in pod vsemi mogočimi imeni razraščajo po spletu kot plevel, ki bi ga človek najraje vsak dan znova oplel. A če kot zmerno tehnično in spletno izobraženi odrasli poznamo nekaj osnovnih tehnikalij in družabnih omrežij, najstniki iz njih delajo cele magisterije. Potem pa jim bodi šef, mama ali oče …
Kako daleč in globoko smo zabredli v informacijski dobi in kako bedno odrasli capljamo za mulci, je dobro pokazal Jason Reitman v svojem zadnjem filmu Moški, ženske in otroci (Men, Women and Children, 2014). Režiser, ki je v svojih črnohumornih dramah – Juno (2007), Hvala, ker kadite (Thank you for Smoking, 2005), V zraku (Up in the Air, 2009), Young Adult (2011) – vedno predstavljal probleme sodobne družbe, je v svoji najnovejši drami izpostavil prav našo obsedenost s tehnologijo in zasvojenost s spletnim oz. virtualnim okoljem. Obenem pa tudi nemoč staršev pri ohranjanju nadzora nad svojimi otroki in njihovo frustracijo, ker nikakor ne najdejo prave rešitve in poti, saj se zdi, da vse vodijo v težave. Popolna svoboda pripelje do slačenja, fotografiranja in objavljanja fotografij na spletu, popolno omejevanje v uporništvo, skrivanje in laži, nekaj vmes pa do pat pozicije, v kateri starši na tiho priznavajo, da nimajo pojma in moči, otroci pa vljudnostno sprejemajo avtoriteto, čeprav »itak sami vse najbolje vejo«.
Živimo v času, ko se starši od otrok lahko naučijo ravno toliko, kot se otroci lahko naučijo od staršev, in ko se pogosto počutijo nemočne odrasli, ne pa mladi. In potem ni čudno, da nastajajo filmi, v katerih najstniki rešujejo človeštvo oz. mu odpirajo oči, serije, v katerih otroci ukazujejo svojim staršem, in videoigre, v katerih deklice streljajo ljudi. V glavo!
Studijski filmi, kot so bili samo v minulem letu na primer Sedmi sin (Seventh Son, 2014), Labirint (Maze Runner, 2014), Razcepljeni (Divergent, 2014), Varuh spominov (The Giver, 2014), v katerih mladi igrajo za mlade, medtem ko odraslih praviloma ne prepričajo in jih niti ne nagovorijo, pa pravzaprav niso nič v primerjavi s tem, kar delata televizija in industrija videoiger, ki si, kar se tiče podiranja tabujev, premikanja mej in drznosti, že dolgo upata mnogo dlje od svojega velikega brata, velikega platna – sploh ko gre za grozljivke in znanstvenofantastične filme, ki so vedno imeli več poguma od drugih žanrov.
Ko se ozrem v bližnjo preteklost, ne morem mimo časa, v katerem se je na malih zaslonih med letoma 2008–2009 rodila serija The Sarah Connor Chronicles, v kateri je robustnega mišičnjaka Arnolda Schwarzeneggerja v vlogi terminatorja zamenjala drobna Summer Glau, ki v realnem življenju sama ne bi mogla dvigniti niti Schwarziejeve kovinske roke. In časa, v katerem so napol smrklje, napol ženske iz Dollhousa (2009–2010) pretepale moške kot tajne agentke. A če so se avtorji omenjenih serij z mularijo, ki vleče niti v odraslem svetu, tu šele spogledovali, je samo nekaj let pozneje začelo prihajati do resnejšega preobrata. Pa ne samo zaradi lika ekstremno nadležnega in zlobnega otroškega kralja Joffreyja Baratheona (Jack Gleeson) iz Igre prestolov (Game of Thrones, 2011–), ki so mu bile čast in oblast in smrt v seriji knjig Pesem ledu in ognja Georgea R. R. Martina tako ali tako spisane že nekaj let prej ter smo si tako kot njegova filmska mama Cersei Lannister (Lena Headey) samo oddahnili, da se je zadušil od lastnega napuha (in strupa) – ampak predvsem zaradi serij, kot je videoigra The Walking Dead: The Game (2012– ) ali TV-serije Živi mrtveci (The Walking Dead, 2010– ), Extant (2014– ) in The 100 (2014– ).
Medtem ko v Extant, znanstvenofantastični drami s Halle Berry v glavni vlogi, v kateri Steven Spielberg kot izvršni producent nekako nadaljuje svojo A. I. umetno inteligenco (A. I. Artificial Intelligence, 2001), igro vodi deček, ki ga nad »starše« in druge odrasle dviga dejstvo, da je v svojem jedru robot z neomejenim potencialom za učenje, v postapokaliptični zombijadi The Walking Dead in postapokaliptični drami The 100 stvari potekajo nekoliko drugače, saj otroci odrasle v boju za preživetje prehitevajo zaradi boljšega prilagajanja novi realnosti oziroma novim časom. Videoigra The Walking Dead: The Game, ki jo lahka postavljamo ob bok TV-serijam, je presenetila s karakterizacijo likov, dramaturgijo, scenarijem in načinom igranja, predvsem pa z obravnavo glavne junakinje in razvojem njenega značaja. Preplašena osemletnica na začetku igre se je preobrazila v nezaupljivo, bojevito in trdo desetletnico, ki se, ko gre za preživetje, ne obotavlja kaj dosti. Clementine je v videoigri, in to bistveno bolj kot na primer njen »TV-brat« Carl Grimes (Chandler Riggs), brez milosti potisnjena v okolje, v katerem težko preživijo celo odrasli, spopadati pa se mora s popolnoma enakovrednimi izzivi kot njeni starejši kolegi, saj narava pa tudi nova, postapokaliptična družba med mladimi in starimi ne delata prav nikakršnih razlik.
Če so omenjene serije odrasle samo mehčale za vstop v svet prihodnosti, torej svet najstnikov, ki (lahko) vedo več, kot vedo odrasli in so poleg tega sposobni preživeti brez njihove pomoči, pa je znanstvenofantastična serija The 100 šla še dlje. In pokazala ne samo to, da najstniki zmorejo preživeti brez staršev, ampak celo to, da starši ne zmorejo preživeti brez otrok. In da ne gre več le za enega izjemnega otroškega posameznika, ampak je posebna oziroma izjemna celotna otroška generacija. Ali če pogledamo drugače, ne gre za izjemo, ampak pravilo. Danes smo gospodarji mi, jutri bodo naši otroci, pa ne jutri v smislu prihodnosti, v kateri bodo otroci postali odrasli, ampak jutri v smislu prihodnosti, v kateri bodo otroci vodili svoje starše.
Premisa zgodbe The 100, ki je pravkar zaokrožila drugo sezono, gre nekako takole: jedrska apokalipsa pobije skoraj vse ljudi na Zemlji, nekaj preživelih pa se zateče na 12 vesoljskih postaj 12 različnih narodov. Gledalec se z junaki serije, ki imajo pred seboj še 100 let čakanja na očiščenje radioaktivne Zemlje, sreča 75 let pozneje, ko obstaja samo še ena vesoljska postaja, na njej pa le nekaj preprostih, a brutalnih pravil, v katere je ljudi prisililo iztekanje kisika in življenjske dobe vesoljske postaje. Vsak zločin na postaji je kaznovan s smrtjo, mlajši od 18 let pa do polnoletnosti, ko bo njihov zločin ovrednoten znova, čakajo v zaporu. Odrasli zaradi napovedi konca vesoljske postaje, ki ne bo prišel čez sto let, ampak čez nekaj tednov, svojo odločitev spremenijo in sto obsojenih otrok izstrelijo na Zemljo, da bi kot testne miši preizkusili, ali bi bila zemlja vendarle že lahko primerna za življenje, v nasprotnem primeru pa bodo prezgodnji konec tako ali tako dočakali vsi – tisti na Zemlji in tisti v vesolju. Ko z rok na Zemljo padajočih najstnikov popadajo še zapestnice, s katerimi starši v vesolju nadzorujejo njihove življenjske znake, testne miši postanejo velike mačke, najstniški prepiri, ki na začetku serije napovedujejo mladinsko serijo, pa prerastejo v srdite spopade med preživelimi prebivalci Zemlje in mladimi prišleki iz vesolja. In serija s svojimi inovativnimi in kontroverznimi temami ter etičnimi dilemami in medgeneracijskimi konflikti začne nagovarjati odrasle.
»Otroci so naredili več stvari, za katere ne bi nikoli mislili, da jih bodo,« ob izginotju otrok z radarja ugotavljajo odrasli v vesolju, ko naposled pridejo na Zemljo tudi sami, pa jih čaka še bolj grenko spoznanje. Otroci, ki so se, geografsko ločeni, osvobodili oblasti odraslih in naravnost eksplodirali v svojih potencialih, so ne samo zmogli brez njih, ampak bodo odrasli na Zemlji težko zmogli brez otrok. Nenavaden razvoj zgodbe, v kateri oblast prevzame najstnica, potem ko v verbalnem merjenju moči s premierko konflikt konča s stavkom »Lahko da si premierka, vodja pa sem jaz«, je toliko bolj presenetljiv, ker za gledalca vse skupaj deluje popolnoma prepričljivo in realno, da ne gre za naključje ali izjemo, pa serija potrdi tudi s tem, da se enaka zgodba o boju za oblast med mladimi in starimi na svoj način ponovi tudi v skupinah, ki sta jedrsko fazo preživeli na Zemlji.
Časi Gospodar muh (Lord of the Flies, 1954), v katerem skupina otrok po strmoglavljenju letala obtiči na otoku in iz dneva v dan rine v večje težave, dokler jih pred tem, da se ne pobijejo med sabo, ne odreši odrasel človek, so minili. Danes se piše leto 2015, in če bi se na oddaljenem otoku znašla generacija najstnikov, ni nemogoče, da brez odraslih ne bi celo prosperirala.
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
