Hira, a vendar tudi prosperira
30. 03. 2016
Ob zdaj že vsakoletnem nižanju javnih sredstev, namenjenih domači kinematografiji, so razmere tako zaostrene in kritične, kot morda še nikoli. Pa vendar ni mogoče spregledati, da pod površjem kar kipi od ustvarjalnega naboja tistih, ki jo soustvarjajo. Kot da se na ta način izraža njihov gnev in upor proti brezumni vladni (ne)kulturni politiki.
Težko je namreč razumeti vlado, ki na eni strani prisega na visoke moralne in etične standarde, na drugi pa uničuje in tepta tisto edino, kar lahko take standarde artikulira, udejanji in promovira med najširšo množico – kulturo namreč; še težje pa je razumeti vlado, ki na vseh ravneh zapoveduje varčevanje – in je pri tem ne gane, če s tem številne peha v eksistenčno stisko ter ogroža obstoj posameznih področij – posamezni njeni člani pa medtem zlorabljajo sistem za lastno okoriščanje in izboljšanje svojega materialnega stanja. In četudi se omejimo le na filmsko področje (a podobne primere pozna prav vsako področje kulture in ustvarjalnosti), se gnev lahko še stopnjuje, saj je prav tako težko razumeti, zakaj morajo posamezni, v družbi dejavni državljani vedno in vsakič brezpogojno plačati za svoje napake – prav sicer je, da se je po skoraj treh desetletjih delovanja domače kinematografije vlada odločila izterjati vložena sredstva ob morebitni nerealizaciji načrtovanih projektov, a vendarle mislim, da bi bilo korektno vsakič skrbno premisliti in upoštevati okoliščine, ki so pripeljale do tega – medtem ko se konkretna odgovornost za storjene napake pri vodilnih in politični eliti skoraj nikoli ne ugotovi.
Uničujoče posledice take (ne)kulturne politike se danes odražajo predvsem skozi vse večje eksistenčne težave številnih prekarcev, ki delujejo na področju filma, in teh je resnično veliko, saj na primer nobena filmska produkcijska »hiša« ne premore svoje, zaposlene ustvarjalne in tehnične ekipe, pač pa je ta vedno in skoraj brez izjeme sestavljena le iz prekarno zaposlenih. Ti pa ob vse manjših sredstvih, ki se namenjajo tistemu delu domače kinematografije – tako produktivne kot reproduktivne – ki deluje v javnem interesu, vse težje pridobijo zadostno število projektov za to, da sploh še lahko vztrajajo v svojem poklicu. Tako so številni prisiljeni v »prekvalifikacijo« oziroma v iskanje stabilnejših oblik zaposlitve, s čimer številnim dejavnostim, potrebnim v filmski produkciji, grozi izumrtje, prav tako ogrožena pa je lahko tudi kakovost opravljenega dela, saj v take pogoje dela običajno privoli le »nekvalificirana« delovna sila.
Tako uničujoč pohod take (ne)kulturne politike močno občuti tudi stroka, saj je na primer medijev, ki bi resno gojili kritiško refleksijo (ne samo) filmske ustvarjalnosti, vsak dan manj in še tisti, ki vztrajajo, piscem namenjajo take honorarje, da se z njimi preprosto ne da preživeti. Seveda obstajajo izjeme, a žal tudi te izginjajo iz dneva v dan. Tako je kljub dejstvu, da domača filmska kritika premore nekaj izjemnih posameznic in posameznikov, njena prihodnost vse bolj negotova, saj se prav lahko zgodi, da bodoče generacije filmskih publicistov preprosto ne bodo imele kje razvijati svoje kritiške refleksije.
Kljub nemogočim razmeram za delo pa nam je domača produktivna kinematografija v zadnjih nekaj letih dala tudi veliko razlogov za zadovoljstvo in ponos. Očitno je namreč, da se ustvarjalci kljub razmeram niso prepustili malodušju, temveč so začeli svoj gnev in upor proti taki (ne)kulturni politiki izražati skozi lastno ustvarjalnost. Takih je več, tako med najmlajšo kot tudi med malce starejšo generacijo, bolj »izvežbano« ter prekaljeno v boju z državno-birokratskimi mlini na veter in nemogočimi razmerami. Vse skupaj pa krasi predvsem mladi, igrivi in zvedavi ter ustvarjalnosti polni duh. Tokrat bomo izpostavili tri izmed njih, za katere smo prepričani, da jim velja v bodoče vsekakor pozorno slediti, saj vsak po svoje dajejo domači filmski ustvarjalnosti resnično svojski in tudi mednarodno prepoznavni pečat.
Začnimo z najmlajšim (vsaj po letih) med njimi, novomeškim režiserjem Rokom Bičkom, ki nas je pred nekaj leti tako prijetno presenetil s svojim prvencem Razredni sovražnik, s katerim je poleg domačih vesen (za najboljši film, fotografijo, kostumografijo, igralca in igralko) osvojil tudi številna mednarodna priznanja, med katerimi vsekakor izstopa nagrada fedeora za najboljši film beneške sekcije Teden kritike.
Bička bi lahko postavili na čelo nove generacije slovenskih režiserjev – ob Nejcu Gazvodi in malo starejšem Matevžu Luzarju – za katero je značilno, da se v svojih delih pogumno loteva nekaterih najbolj perečih problemov svoje generacije oziroma časa, v katerem živi (nasilje v šoli, samomor, staranje, soočenje z boleznijo ...). In zdi se, da je bil prav Biček pri tem še najbolj uspešen, saj je v Razrednem sovražniku o nasilju (ne nujno in vedno fizičnem) v šolskih klopeh in o zlorabi moči spregovoril tako prepričljivo, da so mu prisluhnili tudi v najbolj zahtevnih mednarodnih krogih. Njegova zgoščena, dramaturško izvrstno zgrajena in stopnjevana zgodba o dogajanju v šolskem razredu, v katerem se učenci na eni strani soočajo s samomorom sošolke, na drugi pa z učiteljem, čigar strogost odvrne večino, saj si jo razlagajo kot njegovo osebno brezčutnost in nezainteresiranost za njihove probleme, je polna domiselnih pripovednih obratov, a hkrati tudi eno najbolj kompaktnih in nadzorovanih del, kar jih pozna zgodovina slovenskega filma. Zato ne preseneča, da so se nad njo navduševali tudi pri za filmsko industrijo tako pomembnih revijah, kot sta Variety in Hollywood Reporter.
Nič manj navdušenja pa ni poželo delo ene redkih domačih režiserk, Špele Čadež, njen čudoviti in za tiste, ki vsaj približno poznajo razmere, v katerih deluje domača filmska animacija, tudi čudežni Boles. Kako lahko v razmerah, kjer produkcija animiranega filma nima zagotovljenih osnovnih pogojev za preživetje, ustvarjalci ustvarjajo taka dela, kot je serija Koyaa Kolje Sakside, pa animacije Borisa Dolenca ali tiste Grega Mastnaka, je mednarodni javnosti skoraj nedoumljivo. Da pa sredi takih pogojev vznikne tako popolno ter predvsem iskrivega in neukročenega duha ustvarjalnosti polno delo, kakršno je Boles, ki bi nam ga lahko zavidal celo Pixar, pa je naravnost čudež. A Špela Čadež in vsi tisti, ki vztrajajo na področju filmske animacije, se še kako dobro zavedajo, kaj vse morajo vložiti v svoje delo in žrtvovati zanj. Avtorica nam je tako v pogovoru za Poglede zaupala, da je za minuto filmske animacije potrebnega skoraj mesec dni dela. Sama maketa ulice in stanovanja, v katerem živi in sanjari njen pisatelj iz plastelina, pa sta njej in njeni ekipi vzela skoraj celo leto. Zato velja Špeli Čadež slediti do konca, saj smo prepričani, da nam bo s svojimi deli še naprej omogočala, da ob njih sanjamo odprtih oči.
Zadnji izmed naše trojice pa je malce starejši cineast, ob čigar delih se morda zazdi, da ima še najbolj mladega, eksperimentiranju in raziskovanju naklonjenega duha. Gre za enega redkih avtorjev, ki je pri nas zares uspel tudi brez formalne, akademske filmske izobrazbe, in hkrati enega tistih, žal prav nič bolj pogostih, ki je pri svojem delu izhajal predvsem iz lastnega cinefilskega duha. V mislih imamo seveda Vlada Škafarja, ustvarjalca, ki je – tako kot se za vsakega cinefila pravzaprav spodobi – svojo filmsko pot začel z eksperimentom (njegov kratki Stari most iz leta 1998), nato posnel sploh prvi dokumentarni portret športnika pri nas (celovečerni dokumentarec Peterka, leto odločitve iz 2003), pozneje s prav tako celovečernim dokumentarcem Otroci (2008) stopil na pot sodobnih trendov v dokumentaristiki, potem pa začel z deli, kot sta igrani Oča (2010) in dokumentarni esej Deklica in drevo (2012), hoditi po vse bolj samosvoji poti. Prav zaradi tega ga izjemno ceni tudi mednarodna srenja in zato je v mednarodnem prostoru morda celo eden najbolj znanih slovenskih filmskih ustvarjalcev. In zaradi vsega povedanega z veliko nestrpnostjo pričakujemo skorajšnji ogled njegovega zadnjega dela, igranega celovečerca Mama (2016), ki v domače kinodvorane prihaja po nadvse uspešni in odmevni mednarodni premieri na festivalu v Rotterdamu.
Seveda domača kinematografija premore še več izstopajočih ustvarjalcev, od prekaljenih veteranov, kot sta Janez Burger in Jan Cvitkovič, prek izjemnih dokumentaristov, kot sta Matjaž Ivanišin in Dušan Moravec, do vsestranskih in z za družbene tematike izostrenim čutom obdarjenih ustvarjalcev, za kakršnega se je izkazal Metod Pevec. A žal je premogla tudi izjemne, osupljivo nadarjene talente, kakršen je bil Olmo Omerzu, ki pa jih bo ob taki (ne)kulturni politiki – ali jih je celo že – žal za vedno izgubila.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
