Izmuzljivo, a premišljeno in skladno
Nahrani me z besedami. Scenarij in režija Martin Turk. Produkcija Bela film, Slovenija, 2012, 88 min. Kolosej in Planet Tuš po Sloveniji
07. 12. 2012
Čeprav smo Martina Turka pogosto predstavljali kot enega največjih talentov slovenskega filma, je premiera njegovega celovečernega prvenca Nahrani me z besedami na letošnjem portoroškem Festivalu slovenskega filma minila skoraj neopaženo. Ni ga bilo ne med zmagovalci ne med poraženci festivala. O njem se skorajda ni govorilo. Lahko bi celo rekli, da se mu je zgodilo tisto najhujše: končal je v limbu, ne zaničevan ne hvaljen, pač pa nekako – pozabljen.
V Trstu rojeni in živeči Turk, ki se je šolal na ljubljanski akademiji, nas je prepričal že zelo zgodaj, s svojim diplomskim kratkim filmom Izlet (2003), s katerim je osvojil številne mednarodne festivalske nagrade (Montpellier, Wiesbaden, Bologna). V njem je pokazal svoj razkošni talent, ki sta ga krasila predvsem izjemen občutek za pripoved ter senzibilnost, s katero je znal ujeti duha časa. Zgodba o družini, ki se na izlet odpravi v nakupovalni center, je o naši družbi in našem času povedala več, kot smo si takrat upali priznati. Sledile so Rezine življenja (2006), njegov prvi profesionalni kratki film, s katerim je pokazal, da ga ni strah koketirati niti z nekaterimi populističnimi žanri. V zgodbo o paru in njunem stanovanju je namreč vnesel določene prvine grozljivke, s čimer je ustvaril domiselen avtorsko-žanrski hibrid. V filmu Vsakdan ni vsak dan (2008), s katerim je dosegel svoj morda največji mednarodni prodor, saj se je film uvrstil v kritiško visoko cenjeno cannesko sekcijo Štirinajst dni režiserjev, pa je znova prišla na dan njegova pripovedna spretnost. Z zgodbo o nosečnici, ki se trudi pravočasno priti do porodnišnice, je ustvaril kompaktno mozaično strukturo, prek katere je povezal usode šestih različnih oseb. A tisto, kar pri tem delu morda še najbolj navduši, je domiselnost, s katero prek izjemnega dogodka konflikte med protagonisti spreobrne v nekakšno družbeno vezivo. V kratki formi pridobljene izkušnje je nato nagradil s srednjemetražnim televizijskim filmom Soba 408 (2009), v katerem je izbrusil svojo tehniko pripovednih obratov, hkrati pa se izkazal kot prodorni opazovalec človekove psihe, njenih razpoloženjskih nians in tistih drobnih gest, prek katerih se te izrisujejo.
Filmi, ki jih je ustvaril v svoji dosedanji karieri, nenazadnje pa tudi številne mednarodne nagrade, ki jih je zanje prejel, Turka nedvoumno vzpostavljajo kot eno najbolj celovitih in izbrušenih avtorskih osebnosti v kontekstu sodobnega avtorskega filma, cineasta, ki zna ujeti tako duha časa kot tudi dešifrirati drobne geste iz posameznikovega vsakdana, ki nam o njegovi psihi povedo več kot vse besede, ki jih izreče. Kaj se je torej zgodilo z njegovim celovečernim prvencem Nahrani me z besedami, za katerega se zdi, kakor da se nihče noče jasno opredeliti do njega. Kaj je tisto, kar mu je nakopalo portoroško usodo, to, da ga niso ne povzdignili ne pokopali, pač pa preprosto spregledali? Zdi se, da razlog tiči v nekakšnem nelagodju, ki vznikne takoj po ogledu, nelagodju, ki izvira iz dejstva, da se filma ne da »prijeti«, da se ti izmuzne vsakič, ko ga poskušaš ujeti v vnaprej pripravljene mreže. A poglejmo si ga pobliže.
»Tako kot že v nekaterih predhodnih filmih, je Turk tu znova gradil večdelno strukturo, ki pa jo določeni momenti filma, določeni dogodki in geste, prepletejo v trdno celoto.«
Nahrani me z besedami pred nami razgrne zgodbo o neki družini. Robert (Jure Henigman) je mlajši od dveh sinov, ki nikoli ni šel od doma, pač pa je pod budnim očesom avtoritarnega očeta (Boris Cavazza) v zavetju družinske hiše nadaljeval svojo raziskavo Kristusove pisave. Na podstrešju, kjer očitno tudi živi, si je ustvaril svojo »študijsko« sobo, polno knjig in zvitkov papirja. Nekega dne se odloči, da se bo zoperstavil očetu in se sam odpravil v Rim, kjer bi rad na terenu nadaljeval svojo raziskavo. Kljub očetovemu nasprotovanju to tudi naredi, a po nekaj dneh se za njim izgubi vsaka sled. Vznemirjeni oče nejevoljno pokliče starejšega sina Mateja (Sebastijan Cavazza), s katerim nista spregovorila že polnih deset let. Prosi ga, naj mu priskoči na pomoč in se z njim odpravi v Rim, svojo ženo Ano (Maša Derganc) pa naj prosi, da medtem popazi na senilno mamo (Miranda Caharija). Čeprav nerad, Matej to tudi naredi. Še bolj nejevoljna pa je Ana, ki se ob Matejevi mami počuti nelagodno. Pa vendar: da bi rešila nastali položaj, oba popustita in tako se Matej z očetom odpravi v Rim, Ana pa s hčerko Veroniko na podeželje k Matejevi mami. Do zdaj povedana zgodba predstavlja le izhodišče tega premišljeno strukturiranega in vseskozi odprtega filma. Najpomembnejše dogajanje in dogodki se imajo šele zgoditi.
Turk je film strukturiral kot triptih in s tem to enotno izhodišče razcepil na tri ločene poti. No, pravzaprav niso ločene, saj tečejo vzporedno, se nato med seboj tudi prepletajo, pa znova tečejo vzporedno, vse do izteka. A formalno se film razdeli na tri prizore. Vsi trije potekajo sočasno, le perspektiva se vsakič spremeni. Prvi prizor je namenjen odnosu med Matejem in očetom. Čeprav je Robert tisti, ki ga iščejo, pa ima v zgodbi status izgubljenega sina pravzaprav Matej. On je tisti, ki z očetom ni govoril že celo desetletje, tisti, ki se mu do zadnjega poskuša izogibati. In tako je tudi ta, uvodni prizor posvečen zbliževanju očeta in izgubljenega sina, do katerega privedejo oziroma ga omogočijo prav okoliščine »posebnega dogodka« (kakršne poznamo že iz Turkovih kratkih del), Robertovega izginotja. Drugi prizor sledi Ani, Veroniki in senilni mami. V tem prizoru hlad, ki veje iz odnosa med odraslima ženskama, skoraj fizično zareže v gledalca. Podan nam je iz Anine perspektive, zato z vso silovitostjo začutimo njeno nelagodje ob druženju z Matejevo mamo. A tu je tudi Veronika, njena hčerka, ki poseže v odnos med odraslima ženskama – s tem, da ga s svojim posredovanjem prvič šele vzpostavi. V zadnjem, tretjem prizoru pa sledimo Robertu med njegovim odhodom na teren. Ta prizor je ključen, saj celotnemu filmu za nazaj podeli smisel. In prav njegov zaključek nam razkrije, da je Turka bolj kot sledenje Robertovi obsedenosti s Kristusovo pisavo zanimal proces celjenja ran neke družine, njeno ponovno sestavljanje. S tem zadnjim prizorom je tesno povezana tudi uvodna podoba filma, saj nam ponudi jasen ključ za njegovo branje: Robertov pogled je zamegljen.
Tako kot že v nekaterih predhodnih filmih, je Turk tu znova gradil večdelno strukturo, ki pa jo določeni momenti filma, določeni dogodki in geste, prepletejo v trdno celoto. To celoto Turk premišljeno gradi tudi na ravni fotografije, ki je tista, ki vse tri prizore nedvoumno povezuje, prav tako pa tudi odlične glasbene opreme Chrisa Eckmana. V njegovem prvencu lahko znova opažamo tudi željo po vpeljavi žanrskih elementov, saj ta pripoved premore tudi nespregledljive elemente srhljivke. Res je, da se nam bo Turkov prvenec zaradi svoje odprtosti sprva morda zdel izmuzljiv. Pa vendar njegove podobe čez čas in z določene distance padejo v skladno celoto.
Pogledi, št. 22, 28. november 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
