Jože Jan, blejski James Bond? Ne, Ian Fleming!
Hitlerjeva Biblija. Scenarist in režiser Miha Čelar, producent Tomaž Grubar, produkcija Astral film in Mangart za RTV Slovenija. TV Slovenija, 24. 5. 2011, 55 min.
11. 06. 2011
Javni zavod RTV Slovenija je zelo ambiciozno zastavil promocijo dokumentarca meseca z intrigantnim naslovom Hitlerjeva Biblija: slovesna premiera na Bledu, vožnja z »legendarnim nemškim prikoličarjem Zündapp« iz obdobja nacizma; v predstavitveni zgibanki je mrgolelo senzacij, od znamenitega šifrirnega stroja Enigma do Votanovega templja na blejskem otoku. Povprečnemu poznavalcu zgodovine se je že po dveh straneh kar bliskalo pred očmi. Dvomljivci pa so najbrž že takrat nejeverno zazevali ...
»O dosežku raziskovalne novinarske ekipe, ki je govorice o obstoju jedrske baze na otoku Rügen šla preverjat z vnosom v brskalnik Google, in to v angleščini, skorajda ne kaže izgubljati besed, pravzaprav je pravšnji en sam izraz: diletantizem.«
Izrekati sodbe še pred predvajanjem je seveda nizek udarec. Televizijska premiera je bila zaradi supereferendumske nedelje sprva prestavljena na september, potem pa je TVS dokumentarec le uvrstil v spored konec maja. Morda bi ga bilo bolje predvajati poleti, med ponovitvami, ki zbudijo manj pozornosti ... Prvim petim minutam posnetega gradiva ni česa očitati: ekspozicija zgodbe, arheolog in avtor članka dr. Andrej Gaspari, ki je sprožil dogajanje z objavo članka Votanov hram namesto otoške cerkve Marijinega vnebovzetja, nato pa premik fokusa h glavnemu liku – skrivnostnemu Jožetu Janu. Med drugo svetovno vojno da je v tem prelepem gorenjskem kraju (nasploh iz dokumentarca veje nemalo lokalpatriotizma – v slogu, saj nič čudnega, da so nacisti tod hoteli postaviti tempelj germanskemu božanstvu, ko pa »Dežela kranjska nima lepš'ga kraja, ko je z okol'šč'no ta, podoba raja«; v promocijskem gradivu se pojavlja celo besedna zveza »podalpski Monte Carlo«) vodil razvejeno vohunsko mrežo in za zaveznike in Rdečo armado zbiral podatke o nacističnem orožju, industrijskih objektih in celo jedrskih poskusih. O svojem razgibanem, z junaštvi in drznimi pustolovščinami na gosto posejanem življenju, je napisal spomine in jih objavil kot feljton v – Nedeljskem dnevniku. Tu bi se snovalcem dokumentarca moral sprožiti alarm. Ta družinski tednik, z vsem spoštovanjem do njegovih bralcev, ki jih, kot kažejo raziskave, ni malo, vendarle ni znan po tem, da bi objavljal tehtne in na preverjenih dejstvih temelječe raziskave – kot kakšen National Geographic ali celo Lancet. Jemati tam objavljene memoare za suho zlato je plod fundamentalnega komunikacijskega šuma, je izraz prevelike lahkovernosti in zaupljivosti do zapisanega na časopisnem papirju (ki prenese vse, če parafraziramo izraz še ene – resnične – osebe iz obdobja druge svetovne vojne, Ane Frank), je, skratka, usodna napaka. A žal ena od mnogih.
Gradivo za Prepisane
Če se avtorji dokumentarca že niso mogli odvrniti od snovi, ki ji vsekakor ne gre odrekati mikavnosti in precejšnjega filmičnega naboja, bi bili morali izbrati drug žanr: igrani film. Klasična vohunska drama bi bila odločitev na prvo žogo in kot taka spet napačna. Mnogo bolj inteligentno humoren izdelek bi dobili, če bi po Janovih nepreverjenih in nepreverljivih spominih posneli vohunsko parodijo. Elementov, ob katerih bi gledalci bruhnili v huronski smeh, so imeli na pretek: Jože Jan se je po lastnih besedah med svojimi obveščevalnimi pohodi po Bledu in okolici od enega do drugega vira informacij prevažal s kolesom, oblečen v moder delovni kombinezon, radovednost morebitnih varuhov reda pa je tešil z delovnimi nalogi podjetja Koren v Kranju, kjer je bil zaposlen, in jih je izmaknil cel blok. Nemalo prefinjene ironije je tudi v popisu dolge noči in duševnih viharjev, ki so Jana zajeli, ko je izvedel, da imajo nacisti na otoku Rügen jedrsko bazo: ko je prišel domov, sta z ženo zagrnila zavese, on pa je sedel za pisalno mizo in celo noč pisal poročilo o tem. Ko je zjutraj končal, se je zazrl v Triglav, ki se je rdečil v jutranji zarji. Blejski James Bond je nato pomislil na ženo in otroka, napisano pa vtaknil v ovojnico, na katero je napisal »Strogo zaupno, izročiti vrhovnemu poveljstvu Rdeče armade«. Je razen pisanja pisem Božičku na severni pol, kar vsako leto počno otroci z vsega sveta, mogoče narediti kaj še bolj ljubko naivnega? Gledalci bi bržkone znali ceniti družinsko naravnanost blejskega Jamesa Bonda, ki se do podatkov o uničenju sveta in človeštva ni dokopal s serijskim zapeljevanjem lepotic in metodičnim praznjenjem ene vodke-martini za drugo, temveč so mu jih lepotice izročale kar same od sebe, z demonstrativnim slačenjem in rezanjem nedrčka, v katerem so hranile skice smrtonosnega orožja za množično uničevanje. Toda blejski tajni agent se je skušnjavi uprl in v najhujših trenutkih mislil na družino! Kako srce parajoče, kako čudovito ironično, kako kot da iztrgano iz še ne predvajanega nadaljevanja Prepisanih!
Preverjanje v brskalniku Google ...
Druga napaka je bila, da so se odločili za dokumentarec. Tretja, četrta, peta ... in n-ta pa metode preverjanja, ki se jih ne bi sramoval nezagnan srednješolec pri pisanju seminarske naloge iz zgodovine. Preverjati ustreznost dejstev iz Janovih memoarov pri njegovih prijateljih in sinu je, milo rečeno, slepa ulica. Oditi v ta namen na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in posneti izjavo tamkajšnjega predstavnika za stike z javnostmi, ki je v kamero pač povedal, kar je znal in za kar so ga poprosili: kako se je včasih preverjalo prošnje za predčasno upokojitev zavoljo benificiranega staža (pri čemer je Jan navedel svoje obveščevalne dosežke), pa je že trapasto. O dosežku raziskovalne novinarske ekipe, ki je govorice o obstoju jedrske baze na otoku Rügen šla preverjat z vnosom v brskalnik Google, in to v angleščini, skorajda ne kaže izgubljati besed, pravzaprav je pravšnji en sam izraz: diletantizem. No, na internetu so kajpak našli nekaj »dokazov« – in upati je, da jih to ni kaj prida presenetilo, saj je menda znano, da je na internetu z malo truda mogoče najti dokaze za obstoj česarkoli, pa naj gre za (skrbno prikrivan) pristanek vesoljcev v Šratovcih, Votanov tempelj na Bledu ali jedrsko bazo na otoku Rügen. Prav tako je menda jasno, da je internet prepreden z novodobnimi svetišči neonacistov in kot tak popolnoma neverodostojen za preverjanje informacij, še zlasti o dogodkih, ki so se domnevno pripetili pred njegovim nastankom.
Na dlani je, da so edini kraj, kjer bi se takšne informacije dalo preverjati, nemški nacistični arhivi. V dokumentarcu se pet minut pred koncem, ko je veliko profesionalnih zgodovinarjev najbrž že ogorčeno zamenjalo kanal, ljubiteljski pa so lovili sapo, pojavi nemško govoreči sogovornik, menda izvedenec za nacistične projekte tipa Votanov tempelj in Hitlerjeva Biblija. Postregel je z nekaj podatki, ki bi jih morali snovalci dokumentarca gledalcem predstaviti že na začetku: s podobami, fotografijami in risbami realiziranih in nerealiziranih megalomanskih projektov. Navsezadnje so bili nacisti po tem znani, še danes stoji gromozanski počitniški kompleks Prora na Rügnu, pa nürnberški Zeppelinfeld …
Zgodba gospoda P. F. je resnična
Zgodba Jožeta Jana se bere kot vohunsko-pustolovski roman, katerih navdušeni konzument je bil najbrž tudi pred dvema letoma umrli gospod. To je razvidno že iz njegovega pisanja: omenja vohunske romane iz prve svetovne vojne, informatorko grofico Inge von Stratten primerja z Mata Hari, vpleta tudi Jacka Londona. Tudi pri Ianu Flemingu je zadostovalo le nekaj let dela v obveščevalni dejavnosti, pa je to za vedno zarisalo njegovo življenjsko pot: postal je pisatelj, ki ga danes poznajo malone vsi, in še etiketa plehkosti se nanj ne lepi. Res škoda, da se je Jan po osvoboditvi usmeril v tako prozaično dejavnost, kot je gradbeništvo. Odgovor na vprašanje, kaj v njegovih memoarih je bilo res in kaj je zraslo iz njegove bujne domišljije, je najbrž odnesel s seboj v grob. Kdor bi hotel priti zadevi do dna, bi moral seči mnogo globlje, kot so to storili avtorji Hitlerjeve Biblije, predvsem pa ga ne bi smelo zapeljati, da bi iz dokazov obstoja nekaterih dogodkov in oseb sklepal, da se je tudi vse ostalo zares zgodilo – taka metoda preiskovanja ne vzdrži. Memoari Jožeta Jana v bralcu vzbujajo podobno skepso, kot ga spominjanje na razgibano življenje še enega slavnega Blejca – gospoda P. F. Toda o verodostojnosti dogodivščin in izumov Petra Florjančiča pričajo izpiski z njegovih bančnih računov, čeravno denarja že ni nikjer več. Blejski James Bond pa bo na dostojno ekranizacijo svoje življenjske zgodbe oziroma svojega življenjskega dela moral še malo počakati. TV Slovenija je poldrugo uro po koncu Hitlerjeve Biblije predvajala italijanski dokumentarec o vohunski dejavnosti v povojnem Trstu, ki je z zelo nepretencioznim naslovom Kavbojke in mini krila prinašal veliko bolj razburljive zgodbe iz življenja slehernikov.
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
