LIFFE 2010
Besa
(Besa), r. Srđan Karanović. Srbija, Slovenija, Francija, Madžarska, Hrvaška 2009, 106. min. Kralji in kraljice.
Ni čisto jasno, zakaj filmi, ki nastanejo tudi ob pomoči slovenske koprodukcije, ne pridejo do slovenskih kinematografov. Še zlasti, če jih režirajo avtorji, kakršen je Srđan Karanović, v glavnih vlogah pa nastopita Miki Manojlović in igralka, v katero se je v filmu Ljubljana je ljubljena Matjaža Klopčiča kamera dobesedno zaljubila – Iva Krajnc. Tudi zgodba je tem krajem pisana na kožo: na začetku prve svetovne vojne iz odročne srbske vasi vpokličejo k vojakom ravnatelja lokalne šole. Svojo mlado, lepo ženo, Slovenko, zaupa v varstvo šolskemu hišniku, Albancu. Od tod naslov filma – besa namreč za Albance pomeni zaobljubo za ceno življenja. Do prepovedane ljubezni v tem filmu, ki se večinoma odvije za zidovi prazne šole in na grozeči panorami prihajajočega vojnega nasilja, tako ni daleč.
Božji možje
(Des hommes et des dieux), r. Xavier Beauvois. Francija 2010, 120 min. Kralji in kraljice.
Letošnji Cannes se je v tekmovalnem programu kar dvakrat dotaknil alžirsko-francoske »zgodbe«. Najprej v filmu v Franciji živečega alžirskega režiserja Rachida Bouchareba Hors la loi (Zunaj zakona), ki je zrelo in kritično do obeh strani tematiziral organiziran in oborožen boj za alžirsko neodvisnost s konca petdesetih let prejšnjega stoletja v Franciji. Potem pa še v filmu Božji možje, na koncu nagrajenem z veliko nagrado, ki je rekonstruiral dogodke iz leta 1996, ko je bil v Alžiriji boj med islamskimi skrajneži in skorumpirano vlado vzrok za ugrabitev in usmrtitev sedmih francoskih menihov iz samostana v gorah Magreba, ki so v slogi živeli z lokalnim muslimanskim prebivalstvom, skrbeli pa so tudi za žrtve vojne med skrajneži in vojsko. Njihova moralna dilema je bila, ali naj zaradi naraščajoče nevarnosti zapustijo samostan in se vrnejo v Francijo, ali naj ostanejo in pomagajo lokalnemu prebivalstvu. Beauvois se osredotoči na menihe, ki v podivjanem svetu ohranijo ljubezen do bližnjega, čeprav drugačnega. To pa jih tudi stane življenja.
Draquila
(Draquila – L'Italia che trema), r. Sabina Guzzanti. Italija 2010, 93 min. Predpremiere.
Dokumentarec, zaradi katerega je italijanski kulturni minister Sandro Bondi letos maja odpovedal svoj prihod v Cannes. Ta strahopetna gesta je imela svoj vzrok: Draquila v naslovu je namreč skovanka med imenom Drakula in imenom zgodovinskega mesteca Aquila, ki ga je aprila lani prizadejal katastrofalen potres, v katerem je umrlo 308 ljudi, 80.000 pa jih je ostalo brez domov. Italijanski premier Silvio Berlusconi je takrat doživljal eno najnižjih točk svoje priljubljenosti. A kot mačka, ki se vedno ujame na noge, je instinktivno dojel priložnost: zagnal je silovito populistično popotresno propagando, napovedal obnovo mesta, obljubil zgraditev novih stanovanj, v Aquilo simbolno že julija prestavil srečanje skupine G8 itn. Aquila je skratka postala središče njegove samopromocije, posledice te brezsramne zlorabe oblasti pa uničujoče: staro mestno jedro je postalo mesto duhov, tretjina brezdomcev, ki se je sicer že lani jeseni vselila v nova, opremljena stanovanja, se v njih počuti kot vsiljivi najemniki, mesto in preostale brezdomce v začasnem centru še vedno varuje vojska, gibanje je omejeno … novinarji pa so že zdavnaj zapustili prizorišče, razen seveda režimskih, ki posnamejo vsak Berlusconijev prihod. Guzzantijeva, ki je bila leta 2003 odpuščena z italijanske televizije, kjer je vodila uspešno politično satiro, se osredotoči na raziskavo vloge, ki jo ima v popotresni obnovi italijanska civilna zaščita. Režiserka pokaže, kako so že tako velika pooblastila civilne zaščite postala še obširnejša, s tem pa si je Berlusconi popolnoma odprl in z »zakonito« ograjo zavaroval območje, na katerem lahko zapravlja javni denar in ga namenja zasebnemu sektorju. Aquila je tako postala sprožilec še večje korupcije in mafijskih poslov. Čeprav se dokumentarec začne s satiričnimi toni v slogu kakega Michaela Moora, pa režiserka ne gradi filma na smešenju. Njen cilj je drugačen: opozoriti želi na popolno neinformiranost italijanske javnosti. Ali drugače: posledice, ki jih je v Aquili povzročilo brezpravje, so mogoče prav zato, ker mediji ne opravljajo svojega dela – nadzora oblasti.
Overjena kopija
(Copie Conforme), r. Abbas Kiarostami. Francija, Italija 2010, 106 min. Predpremiere.
Juliette Binoche, ki je letos v Cannesu za vlogo v tem filmu prejela nagrado za najboljšo žensko vlogo, je dejansko senzualna razsežnost tega prvega filma, ki ga je iranski maestro posnel zunaj svoje domovine in ki v opombi pod črto in skladno s svojim naslovom pravi, da je vsaka ljubezenska zgodba vedno znova izvirna ponovitev že tisočkrat odvite zgodbe pred njo, že nič kolikokrat spodletelega razmerja med moškim in žensko. Kiarostamijeva se začne nekega dopoldneva v malem toskanskem mestecu na predstavitvi knjige angleškega pisatelja (igra ga operni baritonist William Shimell) o izvirnikih in ponaredkih v umetnosti, kamor pride tudi Ona, torej Binocheva, sicer lastnica trgovine z antikami. Čez uro se že vozita proti mali vasici, kjer mu Ona pokaže več stoletij staro sliko, ki je znamenita kopija manj znanega izvirnika … Zdi se, da bi bila lahko odličen par. Sta se našla? Ali se bosta razšla? Film se sprehaja od ene uličice, uličnega vogala, spomenika, kavarne, trga do drugega. Vsako novo prizorišče stopnjuje napetosti med njima in ustvarja atmosfero, da tu nekaj ni prav, dokler nas režiser v prefinjenem suspenzu ne pripelje v malo podstrešno hotelsko sobico – na mesto »zločina« ... Eden najlepših Kiarostamijevih filmov, pa tudi filmov letošnjega Cannesa.
Perzijske rokerske mačke
(Kasi az gorbehaye irani khabar nadareh), r. Bahman Ghobadi. Iran 2009, 106 min. Panorama svetovnega filma.
Trije skuterji, ročna kamera in strah, da jih organi pregona ne razkrinkajo, so bili edini proračun tega hitrega, koloritnega in pretresljivega dokumentarno-fikcijskega filma večkrat nagrajenega iranskega režiserja Bahmana Ghobadija. Ko so film lani prikazali v Cannesu, je Ghobadiju zaradi tega ob vrnitvi v domovino grozil zapor, tik pred premiero filma pa so iz zapora, kjer je zaradi domnevnega vohunjenja za ZDA prestala štiri mesece od osemletne kazni, nepričakovano izpustili soscenaristko filma Roksano Saberi, sicer ameriško-iransko novinarko, med drugim sodelavko BBC in ameriškega National Public Radia.
Film postavi pod žaromete iranski glasbeni underground, z njim pa temo o iranski filmski in glasbeni cenzuri, ki se zdi za zahodne oči in ušesa, milo rečeno, absurdna, v Iranu pa je del vsakdanjika. Glavna protagonista sta resnični indijski glasbeni par. Zgodba spremlja Negarja Shaghaghija in Ashkan Koshanejad, mlada glasbenika, ki sta pravkar prišla iz zapora in želita sestaviti bend. Po glasbenem podzemlju sodobnega Teherana, ki vrvi od indie rocka, iranskega rapa, heavy metala in množice druge urbane, a zato tudi prepovedane glasbe, iščeta glasbenike. Obenem poskušata dobiti tudi vizume in potne liste, ki bi bendu omogočili zapustiti Iran. Ta misija je tako rekoč nemogoča: verska oblast že skoraj tri desetletja preganja vsako obliko zahodne popularne glasbe.
Film je bil posnet na resničnih prizoriščih, v globokih kleteh, na strehah zapuščenih hiš, celo v podeželskem hlevu, pač tam, kjer glasbenikom, ki jih oblast ne mara, uspe najti prostor za vaje in ilegalne koncerte. »To glasbo je mogoče igrati in poslušati samo v podzemlju. Tako je lahko tudi film o njej samo underground film,« je po premieri dejal režiser in pojasnil še naslov filma, ki se sicer v dobesednem prevodu sliši nekako kot Nihče ne pozna perzijskih mačk: »V Iranu, kot ste lahko videli v filmu, psov in mačk ni dovoljeno peljati v javnost ...«
Poezija
(Shi), r. Le Chang-dong. Južna Koreja 2010. Kralji in kraljice.
Šarmanten film o babici, ki poskuša napisati svojo prvo pesem, pri tem pa se spopada tako s starajočim se telesom in občasnimi izgubami spomina kot z brutalnim dejanjem, skupinskim posilstvom sošolke, svojega neodgovornega vnuka. Tako se šele v jeseni svojega življenja prvič sooči s temnimi stranmi sveta, ki jo obkroža, prek pisanja poezije pa začne spoznavati tudi male čarobnosti slehernikovega vsakdanjika. Poezija iz naslova filma je tako metafora za življenje, ki ne glede na vse nosi v sebi vedno tudi nekaj lepega. Film je letos v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij, ki ga je napisal režiser sam.
Stric Boonmee se spominja
(Loong Boonmee raleuk chat), r. Apichatpong Weerasethakul. Tajska, VB, Nemčija, Španija, Nizozemska 2010, 113 min. Predpremiere.
Letošnja zlata palma za tajskega režiserja težko izgovorljivega imena (Apičatpong Verasetakul) in film dolgega izvirnega naslova (Stric Boonmee, ki lahko prikliče svoja pretekla življenja) sta razdelila kritike po ostri črti na pol, pri tem pa je treba resnici na ljubo povedati, da je bilo tistih proti več od tistih za. A za filmske mojstrovine to ni nič nenavadnega. Še zlasti, če se začnejo s pogovorom za mizo sredi džungelske kolibe, v katerega se zapleteta duh Boonmmeejeve pokojne žene, ki pride na obisk k umirajočemu možu, in rdečeoki, z dlakami prekriti duh njegovega sina, nekje vmes pa smo priča ekstatičnemu srečanju, celo erotiki med govorečo ribo in starajočo se princeso. In še posebno, če gre za film, ki razume svet živih in mrtvih kot en sam brezčasni univerzum. Tisti, ki ste videli režiserjevo Tropsko bolezen (2004), prav tako prikazano na Liffu, lahko imate vsaj približno predstavo. Pa vendar ta duhovita surrealistična meditacija o reinkarnaciji, ki mimogrede navrže, da so nebesa gotovo precenjen »prostor« življenja po smrti, ni »le« spiritualno popotovanje po tukajšnjosti in zdajšnjosti, če seveda režiserjev koncept prostora in časa sploh prenese takšno opredelitev, ampak se tudi zelo subtilno dotakne političnih nemirov v režiserjevi domovini, to pa daje temu meditativnemu filmu še dodatno dimenzijo.
Še eno leto
(Another Year), r. Mike Leigh. Velika Britanija 2010, 129 min. Predpremiere.
Še eno leto je bil Leighov četrti film, ki se je potegoval za palmo, in če je morda s svojim prejšnjim filmom Kar brez skrbi (Happy-Go-Lucky, 2006) koga razočaral, je spet v popolni formi: umirjen, prizanesljiv in natančen opazovalec življenja, ki pač ni vedno enostavno, a gotovo ni skrito v velikih rešitvah, ampak malih, vsakdanjih dogodkih. Še eno leto na prvi pogled deluje kot film o ničemer. Pelje ga harmonični, preprosti par tik pred upokojitvijo, ona (Ruth Sheen) je psihoterapevtka, on inženir geologije (Jim Broadbent), imata odraslega, a nanju še navezanega sina, večino prostega časa skrbita za vrtiček z zelenjavo v londonskem predmestju ali pa gostita prijatelje, po njegovem mnenju (pre)večkrat njeno sodelavko, ločeno in obupano Mary (Lesley Manville), ki se nikakor ne more postaviti na noge. Film od pomladi do zime (kot bi hotel reči, kar boš sejal, bo žel) prisluškuje polzenju življenja prepletenih protagonistov, njegovemu ritmu in odtenkom, vonju, melosu in atmosferam, Leighu pa uspe nevsiljivo in enostavno ter z odlično igralsko zasedbo povedati zgodbo o preprostem slehernikovem vsakdanjiku, ki se izkaže za veliko in edino pravo zgodbo posameznikovega življenja.
Pogledi, 3. november 2010