Malomeščanska psihoterapija
Nova prijateljica (Une nouvelle amie). Režija François Ozon. Francija, 2014, 108 min. Kinodvor, Ljubljana
09. 09. 2015
Kaj je skupnega temam umora, incesta, želje po trženju lastnega telesa, soočenja z gotovo smrtjo, samomora, razkrivanja in prekrivanja spolne identitete, samomora? No, med drugim morda tudi to, da se sredi njih najpogosteje znajde tisti nepričakovani, največkrat nevidni in na videz povsem »normalni« posameznik, slehernik iz soseščine. In da se je vseh tu omenjenih, ter mnogih drugih, prek svojih filmskih del lotil francoski cineast François Ozon, za katerega je »soseščina«, v katero upira svoj prodorni pogled, tista pretežno malomeščanska francoska predmestna pokrajina. In tudi tokrat je tako: Nova prijateljica, že petnajsti Ozonov celovečerec, nam znova razkriva vso pestrost laži, krink in prevar, v katerih se med prebijanjem skozi svoj običajni vsakdan utapljajo posamezniki iz francoske malomeščanske predmestne skupnosti. Ker pa se v igro kmalu vplete tudi eros, saj nam Ozon skozi »svojo« zgodbo spregovori predvsem o odkrivanju, prekrivanju in razkrivanju spolnih identitet, se kmalu pojavijo tudi prve žrtve. A to je bilo glede na vir, iz katerega je Ozon črpal svojo zgodbo, pravzaprav pričakovati.
Ozonova Nova prijateljica je namreč nastala kot rezultat njegovega branja istoimenske kratke zgodbe Ruth Rendell, pri čemer pa si je, prav tako povsem pričakovano, Ozon privoščil nekaj ustvarjalske svobode. Umor, ki je ključen del pisateljičine zgodbe, se v njegovi namreč udejanji zgolj na simbolni ravni, kar pa tej ne odvzame prav nič zanimivosti in dramatične napetosti. V njegovem pristopu k temi transvestije pa lahko, vsaj če ga postavimo v kontekst mainstream filma (kjer so zaradi okoliščin liki povečini prisiljeni vanj), prepoznamo celo nekaj drznosti in družbene subverzije, saj povsem odkrito spregovori o želji po življenju »v obleki« drugega spola in pri tem kritično ošvrkne sprenevedanje malomeščanske večine, ki te želje niti videti noče.
»Ozon se še enkrat izkaže kot izvrsten pripovednik, ki obvlada razvijanje zgodb v nadvse raznovrstnih formalnih, žanrskih okvirih, in z raznolikimi tematskimi zastavki.«
Novo prijateljico bi bilo morda celo bolje označiti kot zgodbo o prekriti homoseksualnosti, v katero pa nato povsem enakovredno vstopi tema transvestije, saj Ozon pred gledalcem najprej razvije zgodbo o tesnem, globokem, a tudi ne do konca iskrenem prijateljstvu med Claire in Lauro. Ti sta bili najboljši prijateljici že od otroških let, toda prava podoba njunega razmerja se gledalcu razkrije šele po Clairini smrti, in sicer skozi temo transvestije, ki je vpeljana z razkritjem dejstva, da se Clairin mož David rad preoblači v žensko. A to je le del resnice, kot je le del resnice to, da je Laura le Clairina najboljša prijateljica. Ozon nam postopno razkriva, kako se ti dve »ranjeni duši« začneta postopno osvobajati svojih predsodkov, družbeno naloženega sramu in lastnih inhibicij, s tem pa med njima pride do transferja: Laura v »preoblečenem« Davidu prepozna svojo izgubljeno, edino pravo ljubezen, Claire, David pa s tem dobi osebo, ki ga končno sprejme za to, kar v resnici je – ženska. A njuna igra zamenjave vlog, ki je le nadaljevanje njune nepripravljenosti, da se soočita z realnostjo, namreč tega, da si Laura prizna homoseksualno usmerjenost, David pa da se končno odloči javno razkriti svojo željo po tem, da bi bil ženska, se brutalno zaključi, ko mednju stopi »realno« – Davidov trdi tič. Takrat se Laura v primežu malomeščanske groze odloči ubiti tako lezbijko v sebi kot tudi žensko v Davidu. A »umor« ji uspe le delno – pri njej sami, ki se odloči za življenje v zanikanju. David pa se po tem, ko okreva po tem »poskusu umora« (pravzaprav prometni nesreči, ki si jo je nakopal zaradi vznemirjenja ob njenem dejanju), sam pogumno odloči, da bo ubil laž, v kateri je doslej živel, da se bo rešil tega malomeščanskega zapora in zaživel svobodno v telesu ženske.
Ozon se tako še enkrat izkaže kot izvrsten pripovednik, ki obvlada razvijanje zgodb v nadvse raznovrstnih formalnih, žanrskih okvirih, in z raznolikimi tematskimi zastavki. Ob tem pa tudi kot specializirani psihoterapevt za (francoski) malomeščanski živelj.
Pogledi, let. 6, št. 17, 9. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
