Maščevanje po coenovsko
Med domačo kritiško srenjo sta dokončno prodrla že s svojim tretjim celovečercem, z Millerjevim križiščem (Miller's Crossing, 1990), enim njunih najbolj mračnih, a tudi najbolj fascinantnih del. Z Bartonom Finkom (1991), v katerem sta svoj posebni občutek za bizarno na eni strani in sočno satiro na drugi pripeljala do prvega nespornega vrhunca, je bil njun status kritiških ljubljencev dokončno zacementiran. S Fargom (1996), tem "spektaklom" estetiziranega nasilja na ozadju zasnežene pokrajine, pa so ju sprejele tudi najširše množice. Vesolje, ki sta ga kasneje dopolnila z deli, kot so Veliki Lebowski (The Big Lebowski, 1998), Kdo je tu nor (O Brother, Where Art Thou?, 2000), Morilci stare gospe (The Ladykillers, 2004) in Ni prostora za starce (No Country for Old Men, 2007), je tako kljub svoji izjemni žanrski in tematski raznolikosti postalo prepoznavno mnogim. Nenazadnje tudi zato, ker tako kot vsak avtorski opus, vreden svojega imena, premore določene konstante, prepoznavne poteze. Ena najbolj tipičnih se tako zdi njuna skoraj etnografska poustvaritev okolja, v katerega umestita svojo zgodbo, pa naj gre za tipično urbano okolje velemest, na primer Los Angelesa v Velikem Lebowskem, kjer folkloro predstavljajo vsakodnevni, z absurdom prepojeni obredi, kot so nakupovanje v velikih nakupovalnih centrih, visenje v lokalih in igranje bowlinga, za podeželsko okolje Mississippija v obdobju po veliki depresiji, kakršnega sta tako pikolovsko poustvarila v filmu Kdo je tu nor, ali pa celo za fiktivno okolje, ki je natančna preslikava sveta romanov Dashiella Hammetta, kakršnega smo lahko gledali v Millerjevem križišču. Vsako teh okolij je natančno poustvarjeno tako glede vsakdanje rutine življenja ter zunanjega videza krajine in ljudi, ki jo naseljujejo, kot celo dikcije in besednjaka, ki ju za svoja prevzamejo liki.
Nespregledljivi stalnici njunega avtorskega opusa sta tudi bizarnost, ki se lepi predvsem na like, ter satirični podton, ki z vsebinske ravni pogosto preide na formalno, še posebej takrat, ko se brata Coen poigravata z žanrskimi tipi in stereotipi.
Večji del teh stalnic, prepoznavnih potez avtorskega podpisa, sta brata Coen prenesla tudi v svoje najnovejše delo, njun prvi "pravi" vestern z za ta žanr skoraj udarnim naslovom – Pravi pogum. A če je že naslov pravšnji, pa je mnoge presenetilo dejstvo, da sta si za svoj prvi izlet v deželo "velike meje" izbrala remake manj pomembnega dela Henryja Hathawaya (mnogi bi se ga verjetno prej spomnili, če bi ga označili za film "enookega" Johna Wayna), istoimenskega filma iz leta 1969. A kot pravita sama, svojega dela nista zasnovala kot remake Hathawayevega filma, temveč kot novo branje istoimenskega romana Charlesa Portisa. In res nas Pravi pogum še zdaleč ne povabi v etično črno-beli svet filmov Johna Wayna, kjer je vsakdo že skoraj vnaprej vedel, kdo je dober in kdo hudoben, kdo je na strani zakona in kdo ga krši, pač pa je ta veliko bližji svetu Eastwoodovih vesternov, kjer je ta ločnica vsaj zabrisana, če že ne povsem odstranjena. Pravi pogum se loti za vestern tipične teme maščevanja, a to je nato skoraj vse, kar prevzame od klasičnega vesterna. Tako brata Coen že v prvem prizoru, kjer spoznamo "Roosterja" Cogburna (odigra ga skoraj neprepoznavni in ponovno odlični Jeff Bridges), nekakšnega uradno priznanega lovca na glave (ponaša se s tipično šerifovsko zvezdo), torej tistega, ki bo lovil zlikovce in morilce, ta lik demistificirata, saj nam ga predstavita na kraju, kamor se še cesar odpravi sam. Nenazadnje pa je tudi oseba, ki bo maščevanje izpeljala, le 14-letno dekle Mattie. A če je tej Hathaway v skladu z duhom časa – konec šestdesetih let – naložil breme ženske emancipacije, pa sta brata Coen z njeno odločnostjo, s katero je stopala v svet, ki je bil rezerviran za moške, in njeno skoraj idealizirano predstavo o pravu in zakonih ustvarjala predvsem komične učinke. Ti se nadaljujejo tudi preko odnosa med Cogburnom in Leboefom, drugim, snobovskim lovcem na glave, ki je pravo nasprotje prvega. Toda brata Coen te komične momente nevtralizirata z osrednjo pripovedno linijo filma, ki sledi sprva pokroviteljskemu, sčasoma pa vse bolj očetovskemu odnosu Cogburna do male Mattie. Pravega poguma gotovo ne bomo šteli za enega boljših filmov bratov Coen, a vseeno gre za delo, ki premore dovolj sočne bizarnosti, nenavadnega humorja in predvsem tiste, zanju tako tipične minuciozne poustvaritve nekega okolja, da bo obveljalo za tipično coenovsko delo.
(V Pogledih, ki izidejo 23. februarja 2011.)