Mladi v svetu pomnoženih podob
03. 02. 2016
Če je bilo pri domačih ponudnikih avdiovizualnih vsebin še do nedavnega resnično težko najti izdelke, ki bi bili primerni za mlade generacije – o »vzgoji« njihovega pogleda se je razmišljalo le na margini – pa je danes položaj občutno drugačen.
Ponudba »posebnih programov za najmlajše in mladostnike«, vpeljanih z namenom »vzgajanja pogleda«, je res obsežna. Še veliko bolj pa razveseljuje dejstvo, da se za nagovor teh generacij odloča tudi vse več domačih filmskih ustvarjalcev. Tako stanje na domačem dvorišču nam razkrije že bežen prelet tega: po eni strani se sicer zdi, da je med domačimi ponudniki avdiovizualnih vsebin težje najti tiste, ki programov za otroke in mladostnike nimajo, kot pa obratno, po drugi pa bi v okviru zadnje filmske letine kar težko spregledali številna filmska in televizijska dela, ki prvenstveno nagovarjajo mlado občinstvo. Tako se zdi, da je zavest o tem, kako je treba »vzgajati« in spremljati pogled mladih generacij (a ga pri tem ne omejevati in na silo usmerjati), končno prodrla v vse družbene pore.
Skrbno izbrani, sestavljeni in zasnovani programi za najmlajše in mladostnike so zlasti danes, ko živimo v dobi mnoštva podob – te v kaotični, fragmentarni in pogosto fetišizirani obliki agresivno vstopajo tako v naše dojemanje samih sebe kot tudi sveta okrog nas – resnično pomembni. Zavedati se namreč moramo, da so se mlade generacije v tem svetu pomnoženih podob rodile in da v njem odraščajo, zato jim predstavlja neko bližnje, skorajda domače okolje, v katerem so še posebej ranljivi, saj nimajo razvitih obrambnih mehanizmov in do njega običajno ne zavzamejo distance. In čeprav so taki programi več kot dobrodošli, pravzaprav nujni, moramo vendarle paziti, da se ne izmaknejo kritični presoji.
Potreba po njihovem nadzoru ali vsaj skrbi za ohranjanje njihove kakovosti in strokovnosti je močno izstopila prav v zadnjem času, ko spremljamo nekakšno inflacijo »filmskih programov za otroke in mladostnike«. Odkar se je tudi država odločila podpreti tovrstno dejavnost in ji podeliti namenska sredstva, se je število ponudnikov močno povečalo. Čeprav je bila širitev tovrstne ponudbe brez dvoma tudi eden ciljev državne pomoči, pa si gotovo nihče ni želel takega padca v kakovosti in strokovni pripravljenosti, kakršnemu smo lahko priča. Tako nam danes kot »filmski program za otroke in mladostnike« žal vse prepogosto ponujajo le skupek z bolj ali manj srečno roko (ne pa strokovno ali umetniško utemeljeno) izbranih filmskih naslovov, v katerih nastopajo mladi ljudje ali pa obravnavajo za mlade zanimivo temo. Očitno je torej, da je padec kakovosti predvsem posledica oddaljevanja oziroma opuščanja izvornega koncepta tovrstne ponudbe, ki nam ga je še v pionirskih časih ponudil Kinodvor in nam ga ob manjših popravkih ponuja še danes. Ta pa predvideva ne le skrbno premišljen izbor filmov, ki nagovarjajo mlade, temveč tudi spremljevalne materiale, v katerih so dela temeljito in predvsem celovito predstavljena in postavljena v neki kontekst, ter končno tudi neposredni nagovor mladega občinstva s strani strokovno usposobljene osebe.
Resnici na ljubo je treba priznati, da tak koncept zahteva določena sredstva. A z nekaj inventivnosti ter predvsem volje in pomoči domačih filmskih ustvarjalcev je kakovosten program za otroke in mladostnike mogoče pripraviti tudi ob skromnejših sredstvih. Kot nam je povedala Petra Slatinšek, ki v Kinodvoru opravlja vlogo vodje programa filmske vzgoje in Kinobalona, se je pri njih že večkrat izkazalo, da je za mlade še najpomembnejši osebni stik, ki ga po projekciji razvijejo z osebo, ki jim film predstavi, pa naj gre za strokovnjaka z določenega področja ali filmskega ustvarjalca. Zlasti izkušnja srečanja s slednjimi je za mlade nekaj posebnega. In prav zato so se v Kinodvoru odločili, da bodo pri oblikovanju filmskega programa za otroke in mladostnike prav posebno pozornost namenili domači filmski produkciji.
Tako je dejstvo, da nam je zadnja letina domače filmske produkcije prinesla celo vrsto raznolikih filmskih del, ki prvenstveno nagovarjajo mlado občinstvo – omenimo lahko številna dela, od celovečernih igranih filmov, kakršna sta Utrip ljubezni Borisa Petkoviča ter Julija in alfa Romeo Blaža Završnika, prek srednjemetražnih produkcij, kot je Všečkana Dražena Štadra, pa vse do kratkih animacij, kakršno je na primer delo Jerneja Žmitka in »veterana« Borisa Dolenca Cipercoper – razveselilo tudi njih. Ne le zaradi možnosti srečanj z ustvarjalci, skozi katera je mladim še najlažje približati neko filmsko delo, temveč tudi zato, ker se lahko z ustvarjalci del podajo v iskanje novih, drugačnih načinov, kako mladim ponuditi film. Tako so s prej omenjenim Draženom Štaderjem, avtorjem filma Všečkana, izvedli prav poseben eksperiment, saj so občinstvu neko filmsko delo prvič ponudili »na zahtevo« (on demand). Odziv je presenetil vse, saj si je film poleg dveh projekcij v veliki dvorani na ta način »priboril« še naslednjih 11 v mali, med katerimi je bilo kar pet razprodanih.
Dela domačih ustvarjalcev pa seveda lahko v okviru tovrstnih programov ponudijo še veliko več kot le osebno srečanje z ustvarjalci. Krasen primerek takega dela je film Peter Peter, kratka animacija Katarine Nikolov, ki jo bodo premierno predvajali 6. februarja v dvorani Slovenske kinoteke, nato pa bo začela pot po domačih kinodvoranah. Na prvi pogled preprosta zgodbica o fantu, nad katerega se med igro na igrišču brez pravega povoda spravijo sovrstniki – zaradi česar se ta v joku umakne domov, kjer mu mama ne ponudi le tolažbe, pač pa ga z zgodbico o Petru Klepcu poduči tudi o tem, da se je včasih treba postaviti sam zase – je čudovit primer dela, ki mlade nagovori v njihovem jeziku, jih pri tem na duhovit način seznani z nekaterimi vrednotami, opozori na nekatere zanje pomembne probleme, vse skupaj pa začini s prepletom tradicije in sodobne urbane kulture. Avtorica nam zgodbo poda v pristni rap maniri, prek te poulične poezije, ki na poseben način kuje svoje rime, pri tem pa snov domiselno črpa tudi iz domače literarne tradicije. Način, kako je avtorica izkoristila ves izrazni potencial rapa, tj. sodobne oblike urbane kulture, prek katere mladi načenjajo tako družbeno relevantne kot tudi osebnoizpovedne teme, in ga spojila s tradicijo ljudskega pripovedništva, je naravnost osupljiv. Predvsem pa nam na najlepši možni način razkrije ves potencial, ki bi ga v okviru filmskih programov za otroke in mladostnike lahko udejanjila domača filmska produkcija.
Izjemnega pomena filmov, ki nagovarjajo otroke in mladostnike, se seveda povsem jasno zaveda tudi Jožko Rutar, direktor Slovenskega filmskega centra. Čeprav institucija, ki jo vodi, nima razpisa, ki bi bil eksplicitno namenjen le tovrstnim delom, pa njihovi produkciji vseeno namenjajo posebno pozornost. Na primer tako, da vstopijo v produkcijo otroškega oziroma mladinskega dela, ki si je realizacijo zagotovil na razpisu RTV Slovenija (ta je delno namenjen prav tovrstni produkciji) in mu s tem omogočijo, da vstopi tudi v kinematografe (sicer bi bilo njegovo predvajanje omejeno na televizijo). Na drugi strani pa tudi tako, da javno predvajanje poskušajo zagotoviti tudi kratki formi – s posebnimi dogodki, kot je Noč kratkega filma, ali pa prek lastnega kanala Vimeo, kjer bodo javno predvajali izbrana kratka dela – v kateri se udejanja velik del domače produkcije za otroke in mladostnike.
Z domiselnim pristopom in predvsem s sodelovanjem med različnimi partnerji, ki imajo iste cilje, se očitno lahko veliko doseže, tudi na področju posebnih programskih sklopov, namenjenih mladim. Nov dokaz tega je še sveža televizijska produkcija, niz 15-minutnih dokumentarnih oddaj z naslovom Kdo si pa ti?, s katerimi avtorica, že omenjena Katarina Nikolov, mladim iz različnih kulturnih okolij omogoči, da se predstavijo, s tem pa posredno sodelujejo v razbijanju predsodkov in nacionalnih stereotipov, ki dušijo in zastrupljajo naš čas. Domiselno, pogumno ter predvsem družbeno odgovorno in aktualno.
Pogledi, let. 7, št. 2, 27. januar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
