Motovunski filmski festival 2015
Na hribčku med filmi tudi televizija
Motovunski filmski festival letos praznuje polnoletnost in v sedemnajstih letih je čarobno okolje istrske notranjosti, zven korakov po tlakovanih ulicah mesteca na vrhu hriba in sproščeno vzdušje, ki vlada med predvajanjem kakovostnih filmov, filmofilom z obeh strani Dragonje docela priraslo k srcu. Da o vragolijah, ki se dogajajo v šotorišču pod hribom, sploh ne govorimo. In da se obiskovalci motovunskega filmskega festivala zanj odločajo vsaj malo tudi zaradi prizorišča in ne le zaradi sporeda, najbrž dokazuje tudi dejstvo, da se je predprodaja vstopnic za festivalske projekcija začela, še preden je bil znan letošnji program. Tudi zdaj, ko so program obelodanili na svoji spletni strani, ta vsebuje samo naslove filmov, urnik pa bo znan naknadno, so povedali organizatorji. Paketi vstopnic v predprodaji vseeno veselo kopnijo …
Oblast in Most
Bolj se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake, je uvodni del predstavitve sklenil Mirković. Toda v nadaljevanju je postalo jasno, da Motovun in njegova ekipa še zdaleč ne bodo zaspali na lovorikah, temveč so najstniškim letom primerno inovativni in drzni: letos so v program prvič uvrstili tudi televizijske serije. »Vrata jim nismo odprli ravno na stežaj, pa vendar. V produkciji TV-serij se zadnje čase dogaja ogromno stvari in mislim, da je prav, da si jo pobliže pogledamo,« je razložil direktor festivala. Selektorji programa so pod drobnogled vzeli dve danski seriji (Oblast in Most) ter eno britansko (Ripper Street). »Nadaljevanke si delijo usodo z dokumentarci, še ne tako dolgo nazaj se ti niso mogli prebiti skozi festivalsko selekcijo, zdaj ko jim je uspelo prebiti led, jim sledijo še serije.«
Poleg glavnega filmskega programa so na tiskovni konferenci izpostavili še sekcijo Brutalni Francozi (retrospektiva filmov najbolj skrajnih francoskih režiserjev, kot so Léo Carax, Gaspar Noé, François Ozon …), Dvajset let po Dogmi (v kateri se bodo spraševali, ali so danski filmski ustvarjalci, združeni pod tem imenom, res vtisnili tak pečat evropski filmski umetnosti) in Bog, pomagaj (izbor dokumentarcev o verskem fanatizmu z vseh koncev sveta; med slednjimi Mirković z velikim ponosom navede Going Clear režiserja Alexa Gibneyja).
Kaj dodajajo Kosovcem v kokakolo
Sicer pa se zdi, da so bili selektorji letos precej mačehovski do tega, kar se danes imenuje »regija«, nadaljuje Mirković in s tem namiguje na razmeroma nizko število hrvaških, slovenskih, srbskih … filmov v motovunskem programu. »Ampak včasih je pač tako, s filmom je kot z vinom, letnik je eno leto dober, naslednje pač ne.« Edini hrvaški predstavnik je Zenit (Zvizdan) režiserja Daliborja Matanića, ki je letos dobil nagrado žirije v sekciji Poseben pogled na festivalu v Cannesu. »No, to je skoraj naš hišni proizvod,« se pošali Mirković, »Matanić je soavtor špice prve izdaje motovunskega festivala, dekle, ki igra v Zvizdanu eno od glavnih vlog, pa je leta 2012 pri nas na blagajni prodajalo filmske vstopnice.« Edino območje nekdanje Jugoslavije, ki ga je Mirković omenil kot izjemno dinamično na filmskem področju, je po zastopanosti s filmi – Kosovo. »Zdi se, da se tam neka dogaja, da je tamkaj živečim nekdo nekaj vrgel v kokakolo.«
Polnoletnost z zvijačo
Od spremljevalnega dogajanja na »hribu filmov« je Mirković omenil še novost: »Ker je Motovunski filmski festival dopolnil osemnajst let, to pa je tudi starost, pri kateri se lahko poročiš brez privolitve staršev, smo organizirali 'noč motovunskih porok', kjer bo mogoče skočiti v zakon, poročil pa vas bo Elvis osebno,« je skrivnostno napovedal. Pogled v novinarsko gradivo ne razkrije, ali je šlo za metaforo ali šalo, pač pa tam piše, da je letošnja izdaja Motovunskega filmskega festivala v resnici sedemnajsta in ne osemnajsta. Kaj zdaj, kdo je tu nor? »Leta 2010 smo preskočili trinajsti festival in takoj prešli na številko štirinajst, da bi se izognili nesreči in zli usodi. Tako smo do polnoletnosti prišli z zvijačo, a naj to ostane naša mala skrivnost,« piše v Press Info. Hm, saj je jasno, da dva lahko obdržita skrivnost le, če je eden mrtev. Pa tudi preživeli ne sme biti novinar …
V Motovunu bo na ogled fotografska razstava portretov najvidnejših igralcev francoskega filma od Catherine Deneuve do Charlotte Gainsbourg (v svoj objektiv jih je lovila predlani preminula fotografka Kate Barry, sicer hči Jane Birkin in skladatelja Johna Barryja), razlegala se bo glasba srbskih Repetitor in francoskih The Joke (velika gostota Francozov in francoskega na »hribu filmov« je posledica tega, da prav zdaj na Hrvaškem poteka veliki festival Francije na Hrvaškem pod imenom Rendez-vous).
V Portorož s kolesom
Že pred 25. julijem, ki je uradni začetek Motovunskega filmskega festivala (traja do 29. julija, še več podatkov pa je na spletni strani www.motovunfilmfestival.com), bodo potekale tri delavnice za filmske profesionalce, ena od njih v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom. Njegov direktor Jožko Rutar je predstavil vsebino delavnic ter dodal, da Festival slovenskega filma v Portorožu letos praznuje osemnajst let, zato sta se slavljenca sklenila povezati s kolesarskimi izleti. V času motovunskega festivala se bo dalo z bicikli popeljati do Portoroža, septembra, ko bodo filmski projektorji brneli v Avditoriju, pa bo od tam mogoče prikolesariti na Motovun (ali vsaj do vznožja hriba). Zastavlja se le vprašanje, katero obletnico v resnici obhaja FSF …