Ne popkorn, vizionarsko delo
02. 01. 2016
Ne zgodi se prav pogosto, da bi hollywoodskemu visokoproračunskemu spektaklu ob njegovem prihodu v kinodvorane namenili toliko pozornosti. Toda Vojna zvezd, ki iz »galaksije tam daleč« prihaja v svojem sedmem utelešenju, delu Sila se prebuja, pravzaprav nikoli ni bila samo to: le eden izmed blockbusterjev.
Že rodila se je namreč kot uresničenje sanj mladega in ambicioznega cineasta, kmalu zatem postala pravcati fenomen sodobne pop kulture in spotoma še spremenila svet, v katerega je vstopila.
To, leta 1977 mukoma rojeno filmsko delo takrat 33-letnega Georgea Lucasa (ki je lani dopolnil sedemdeset let) danes velja za eno temeljnih in hkrati prelomnih filmskih del, za stvaritev, katere pomen in vpliv mnogi primerjajo s tistim, ki ga je imel legendarni album Beatlesov Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band. Ob svojem nastopu naj bi namreč oba ustvarila enega tistih univerzalnih, združevalnih trenutkov v zgodovini popularne kulture, ko se je zdelo, da »cel svet« govori samo še o njiju: leta 1967 je ob izidu omenjenega albuma zavladalo »poletje ljubezni« (no, vsaj na severni polobli), leta 1977 pa je cel svet zrl proti »galaksiji tam daleč« in razpravljal o dogajanju v njej. Na posledice tega silovitega in markantnega vstopa v svet pa lahko še danes naletimo skoraj na vsakem koraku. Vojna zvezd svojega globokega pečata namreč ni vtisnila le na področju filma, prav tako ne zgolj na širšem polju industrije množične zabave: njen vpliv je še vedno mogoče razbrati tudi v našem vsakdanjem življenju, v besednjaku mladih in manj mladih, v znanosti in ne nazadnje celo v politiki. V tem pogledu je več kot zgovoren podatek, da se je v Veliki Britaniji še ob popisu leta 2001 kar 390.000 ljudi opredelilo za pripadnike »jedijevske« vere, kar je pomenilo, da so Jediji četrta najštevilnejša veroizpoved Združenega kraljestva. O še vedno osupljivo veliki priljubljenosti franšize pa govori tudi dejstvo, da je priznani izdelovalec navigacijskih naprav, družba TomTom, okrog leta 2010 trgu ponudil tudi napravo, ki navodila posreduje z glasovi likov iz franšize.
Perfektna Lucasova »receptura«
Vse tiste, ki na Lucasovo stvaritev gledajo izrazito podcenjevalno in v njej vidijo le infantilno vesoljsko sago, ki skoraj izključno nagovarja le deško domišljijo (pa vendar ji nekako uspe nagovoriti kar najširše občinstvo), fante med šestim in dvaindvajsetim letom starosti (to naj bi bila tudi dejansko tista demografska skupina, ki so jo ustvarjalci že v samem izhodišču izbrali kot ciljno), seveda najbolj bega dejstvo, da si nikakor ne znajo pojasniti, kako je takemu delu sploh uspelo doseči tako široko, raznovrstno in množično občinstvo, se tako globoko usidrati v kolektivno družbeno zavest. Odgovor iščejo predvsem v Lucasovi filmski »recepturi«, ki pa nam pravzaprav ne razkrije nič presenetljivega: Vojna zvezd je dejansko malce naivna vesoljska pustolovščina s precej konvencionalnim zapletom in prej kot ne okorno tipskimi liki (pri katerih izstopa bahavi in samovšečni značaj), opremljena z v ničemer zares izstopajočo klasično simfonično, vojaško-koračniško začinjeno glasbeno spremljavo (delo izkušenega Johna Williamsa), a tudi z za tisti čas še nadvse neobičajnim, skoraj modernim smislom za humor (ta je skoraj »intelektualističen«, s težnjo po samonanašalnosti). Ta je resda predstavljal nekakšno »novost«. Ker pa se je ob njem kar težko znebiti občutka, da ne gre za vnaprej zamišljeni in načrtovani element dela, temveč prej naključno posledico dejstva, da je čisto vsako duhovičenje, ki prihaja iz ust Harrisona Forda (skoraj nemogoče je spregledati, da na njegovem obrazu kraljuje tisti kričeče prazni in boleče topi pogled), slišati izrazito »intelektualistično«, mu težko pripišemo kaj več kot status kuriozitete.
V Vojni zvezd pa tudi sicer ni bilo prav veliko »novosti«, ne na produkcijski in promocijski ne na idejno-duhovni in formalno-pripovedni ravni. Agatino Balio, akademik z univerze v Wisconsinu, ki se je v svojem delu posvečal predvsem različnim vidikom delovanja filmske industrije in proučevanju njene zgodovine, je celo prepričan, da Vojna zvezd ne v pogledu žanrske zasnove ne z vidika marketinške strategije ni ponudila pomembnejših novosti. Res je sicer, da se je koncept serializacije (od remakov do trilogijske zasnove) takrat šele porajal in da je bila Vojna zvezd med prvimi, ki ga je uporabila. A to je tudi vse, saj je primat na primer pripadel produkcijski hiši United Artist, ki je koncept serializacije že kar nekaj let prej udejanjila z nizom filmov o Jamesu Bondu. Vojna zvezd prav tako ni bila prvi hollywoodski filmski projekt, ki je bil plasiran kot »dogodek«, skratka kot nekaj, kar se je razširilo daleč onkraj okvirov klasične filmske predstave. V tem pogledu sta jo »prehitela« tako Boter (The Godfather, 1972) Francisa Forda Coppole kot tudi Žrelo (Jaws, 1975) Stevena Spielberga. In končno, Lucasu ne moremo pripisati niti tega, da je »iznašel« sodobni blockbuster, programirano uspešnico, saj smo tega poznali že vsaj od legendarnega dela Victorja Fleminga, epske kostumske drame V vrtincu (Gone With the Wind, 1939).
Preprosti slehernik – vrhunski heroj
Tudi na ravni vsebine, osnovnega zapleta zgodbe in likov, ki jo vodijo, je Vojna zvezd občinstvu ponudila samo tisto, kar je to že bolj ali manj poznalo. Lahko bi torej rekli, da se je Lucas držal preverjenega recepta: znani obrazi in preprost zaplet, na ravni forme pa hoja po različnih, a že uhojenih poteh. Tako lahko v Vojni zvezd prepoznamo elemente številnih, dodobra preverjenih žanrov, od klasične znanstvene fantastike, prek elementov vojnega in samurajskega filma (celo vesterna), pa vse do družinske in (v manjši meri) romantične drame. V ta pretežno konvencionalni, po svoje pa vendar tudi malce nepričakovani in inovativni formalni okvir (z vidika prepletanja žanrov, saj gre Lucasu priznati, da je njegov žanrski koktajl domiselno in drzno premešan), je Lucas vpel povprečnemu gledalcu dobro znane like (vitez, princesa, zlobni »čarovnik«, ostareli modrec ...), ki so mu hkrati prinašali prepoznavni vrednostni sistem. »Novo«, morda celo malce nenavadno (vsaj za tak tip mainstream filma) je bilo le to, da jih je umestil globoko v vesolje, med nezemljane in robote (predvsem prvi so bili povečini še izrazito antropocentrično zasnovani, a hkrati je Lucas ponudil tudi nekaj nadvse zanimivih odmikov od te perspektive), vse skupaj pa povezal z mistično energijo, ki ji pravijo »sila«.
A pred gledalcem se je še vedno odvijala predvsem dobro znana zgodba, ki se ga je dotikala tudi srčno: preprosti slehernik (mladenič iz družine kmetov) se izkaže za heroja, saj iz rok zlobnega generala (no, pravzaprav le ene, saj je druga protetični nadomestek) in osrčja imperija zla reši nedolžno mladenko. Duhovno globino bi tu iskali zaman. Bolj verjetno se zdi celo to, da bi pri tem nasedli v plitvini. Še posebno močno je bil o tem prepričan ameriški kritik Vincent Canby, ki je v svoji oceni filma, objavljeni v New York Timesu neposredno po premieri filma, zapisal enega najbolj ostrih komentarjev na to temo. »Prepričan« je bil namreč, da bi kljub epski dolžini filma njegovo »preprosto« zgodbo lahko zapisali na šivankinem ušesu, pri tem pa bi nam ostalo še toliko prostora, da bi lahko nadaljevali s prepisom celotnega Svetega pisma.
Čeprav je res, da sta pri Lucasu zgodba in zaplet poenostavljena, izrazito elementarna in preprosta, pa se zdi Canbyjeva kritika vendarle preostra in ne povsem upravičena. V delu je namreč mogoče odkriti indice, ki pričajo o tem, da se je Lucas zanjo povsem zavestno odločil in da jo je hkrati znal tudi nadvse domiselno uporabiti, saj je na njej zasnoval preprosto, a tudi izvirno mitologijo, s katero je uspešno nagovoril resnično široko, že prav impresivno številno in raznoliko množico gledalcev. O tem ni dvoma in to so Lucasu pripravljeni priznati tudi njegovi kritiki, ki pa ob tem vendarle opozarjajo še na nekaj: na to, da mu kljub tej elementarnosti in poenostavljenosti zgodbe ni uspelo podati jasnega, nedvoumnega in konsistentnega »sporočila«. In ker je Lucas v Vojni zvezd spregovoril tudi o »političnih« temah, o grožnjah, ki pretijo Republiki in njeni »demokratični ureditvi«, predvsem o Imperiju zla, tiranski diktaturi, ki si hoče podrediti Republiko in njene svobodne prebivalce, je bila v času, ko je Lucasovo delo nastalo – v obdobju, ko je bila hladna vojna še kako živa –, zahteva po jasnem »sporočilu« še toliko glasneje in jasneje izražena.
Vsak najde svoje sporočilo
Kakšno je torej »sporočilo« Vojne zvezd? Prek motivacije, ki vodi like (v njihovem razmišljanju in delovanju), nam ponuja nekakšen »pop budizem«, kot ga je v svojem spletnem zapisu o filmu iz leta 2005, naslovljenem Revenge of Global Finance – pravzaprav komentarju na Lucasovo pojasnilo o motivaciji likov, podano v nekem intervjuju –, opredelil Slavoj Žižek, na ravni »političnega« pa naj bi se njegova misel izgubila ali vsaj zabrisala kar v lastni množitvi in nekonsistentnosti. Na tem mestu pa nam Žižek plasira enega svojih nepričakovanih, iskrivo domiselnih obratov: prav namreč, da vse to še zdaleč ni slabost Vojne zvezd, temveč prav njena prednost. Vojne zvezd namreč ne vidi kot enoznačne pripovedi z jasnim, nedvoumnim političnim sporočilom, temveč prej kot izpraznjen okvir, prazno pripovedno formo, ki jo lahko zapolnimo s številnimi, tudi nasprotujočimi si »sporočili«. In prav tu leži poglavitni razlog tako silovitega uspeha, ki ga je doživela ta Lucasova vesoljska saga, saj v njej skoraj vsakdo lahko razbere »sebi ustrezno« sporočilo.
Seveda pa to še zdaleč ni edini razlog gigantskega uspeha, ki ga Vojna zvezd doseže že v svojem prvem udejanjenju, pozneje pa ga še večkrat preseže. O razsežnosti tega uspeha veliko pove podatek, da je bil proračun filma tudi za tiste čase izrazito skromnih 11 milijonov dolarjev, kljub omejeni začetni distribuciji – film so predvajali v zgolj 32 dvoranah po ZDA (danes pa ima film distribucijsko premiero sočasno v več kot 2000 dvoranah) – pa je na nacionalni ravni že kmalu presegel 300 milijonov dolarjev, na globalni pa se je številka ustavila pri 798 milijonih. Produkcijska hiša 20th Century Fox, katere najvišji letni zaslužek je do takrat segel le do v tem pogledu skromnih 37 milijonov dolarjev, se še zdaleč ni zavedala, kaj ima v rokah. Tako so na primer v strahu pred konkurenco – ki jo je tisto poletje predstavljal predvsem film Smokey in razbojnik Hala Needhama – prestavili začetek distribucijskega predvajanja Vojne zvezd. Nasprotno pa so se izjemnega potenciala tega dela nemudoma zavedeli nekateri posamezniki. Tako je na primer Gary Arnold, kritik Washington Posta, v svojem zapisu po premieri filma razkril zgodbo svojih dveh prijateljev, zaposlenih v eni finančnih družb na Wall Streetu, ki sta le nekaj minut po ogledu filma svojemu borznemu posredniku naročila nakup delnic produkcijske hiše, saj sta slutila, da jima bo film prinesel velik dobiček. No, velikost tega je vendarle presenetila tudi njiju.
Vrhunska zvočna kreacija
Med razlogi za uspeh Vojne zvezd nadvse visoko kotira predvsem avdiovizualna podoba filma. V tem pogledu je Lucas s svojim filmom naredil gigantski korak naprej, saj je posebne učinke pripeljal na povsem novo, do takrat le stežka zamisljivo raven, na področju reprodukcije zvoka pa je vpeljal novo, kakovostnejšo tehnologijo – zvočniško zasnovo THX. Pri tem je zanimivo tudi to, da se je Ben Burtt, tisti, ki je bil pri Vojni zvezd odgovoren za zvok, v zgodovino vpisal kot sploh prvi filmski »oblikovalec zvoka«! Njegov prispevek je bil resnično izjemen, saj v zvočni podobi filma zlahka razberemo silovitost in prodornost njegovega genija, prav tako pa tudi inovativni in vseskozi izrazito ustvarjalni pristop. O tem priča na primer že samo dejstvo, da se je v nasprotju s pričakovanjem večine, hkrati pa seveda tudi vse dotedanje prakse na tem področju, v znanstvenofantastično delo namesto elektronskih zvokov in takrat nadvse priljubljenega theremina odločil vključiti organske, naravne zvoke. A da bi razliko lahko korektno zaznali tudi gledalci, sta morala z Lucasom zasnovati še nov standard za zvočno opremo dvoran, prej omenjeni THX, ki je v paru z dolby stereom zvočno izkušnjo filmske predstave pripeljal na povsem novo raven.
No, vseeno pa je bil največji, že kar zgodovinski preboj narejen drugje – na področju posebnih učinkov. Ker je Lucas kmalu ugotovil, da se z obstoječo tehnologijo preprosto ne bo dalo udejanjiti njegove ambiciozne vizije vizualnih učinkov, se je odločil, da bo ustanovil lastno podjetje. Tako se je leta 1975 v peklensko vročih skladiščnih prostorih za letališčem Van Nuys, sredi kalifornijske doline San Fernardo Valley, rodila legenda: družba Industrial Light and Magic, ki je kmalu spremenila tok filmske zgodovine. Lucas je okrog sebe zbral približno 40 mladih ljudi (starih med 25 in 26 let), povečini še študentov ali faliranih študentov, ki pa so premogli vizijo in neomejeno domišljijo. Z njimi si je zadal ambiciozen cilj – prenoviti filmske posebne učinke. In to jim je že z Vojno zvezd tudi dejansko uspelo.
Če so bili prej posebni učinki v znanstveni fantastiki izrazito primitivni in je bilo kar težko spregledati, da se namesto dejanskih vesoljskih ladij gleda le kartonaste modele, namesto zunajzemeljskih bitij pa ljudi v nerodnih kostumih, pa so z vstopom Lucasovega podjetja ti izrazito pridobili na realizmu. Še več, uspelo jim je uresničiti celo Lucasovo izvorno željo – da bi dogajanje v vesolju in bitke lahko prikazal z izrazito intimne perspektive, od blizu, tako, kot so to počeli takrat priljubljeni vojni filmi. Tu pa se dosežki podjetja ILM še zdaleč ne končajo. Povsem na novo so zasnovali tudi tehnologijo za snemanje filmov, od kamer (na primer legendarna kamera Dykstraflex) do osvetljave in modelov. In končno: filmske posebne učinke so popeljali na pot digitalizacije. Tako ne preseneča, da se je prav pod okriljem ILM rodila še ena legenda, Pixar. Tista produkcijska hiša torej, ki je v produkcijo animiranega filma prinesla magijo.
Družbeni fenomen
Ob vsem tem je že lažje razumeti siloviti uspeh Vojne zvezd. Ta je Lucasu in njegovim sodelavcem, predvsem tistim iz produkcijske hiše Fox, hkrati omogočil tudi to, da so iz Vojne zvezd ustvarili izdelek, ki je daleč presegel svoje izhodiščne filmske meje. Ne samo, da so zgodba in liki nenadoma postali nadvse uspešno tržno blago, v kakršni koli obliki so se že pojavili na trgu; Vojna zvezd je postala svojski družbeni fenomen, z vplivom, ki je segal od vsakdanjega življenja do politike. Spomnimo se samo Reaganove strateške obrambne iniciative, predstavljene leta 1983 in nemudoma poimenovane »Vojna zvezd«. Kar je bila verjetno posledica enega njegovih govorov, v katerih je Sovjetsko zvezo označil za »Imperij zla«. Hkrati pa tudi sam svet postaja vse bolj podoben tistemu, ki nam ga je pred skoraj štiridesetimi leti prvi razkril prav Lucas: od tega, da tam videne tehnologije (od bionske roke do dvonožnih vojnih oklepnikov) vstopajo v naše življenje, do načina reprodukcije podob (tu imam v mislih predvsem holografske oživitve posameznih zvezdnikov, ki s svojim modrikastim sijem nezgrešljivo spominjajo na tiste iz Vojne zvezd).
Vse to je Lucasu uspelo v času, ko so celo v ameriškem, hollywoodskem filmu prevladovale resne, realistične drame, kakršni sta bili na primer Taksist in Serpico. Zato preprosto ni ne prav ne pravično, da njegovo Vojno zvezd odpravimo z oznako popkorn vesoljske sage. Naj nam je všeč ali ne, dejstvo je, da je Lucas z njo ustvaril vizionarsko in za zgodovino filma prelomno delo.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
