»To ni komunizem, to je dobra družba«
03. 08. 2016
V Kinodvoru smo bili v petek zvečer gledalci predpremierne projekcije njegovega filma Koga napasti zdaj prek živega prenosa povezani z Michaelom Moorom v ZDA, v to občestvo pa so bili skupaj z nami vključeni še gledalci vseh devetih držav, v katerih je bil posnet film in je bila hkratna predprojekcija.
Michael Moore se razglaša za levičarja in že to je dovolj, da je trn v peti ameriškim konservativcem. Tudi vsem levičarjem ni pri srcu zaradi svojega včasih preveč lahkotnega, premalo intelektualnega in populističnega pristopa k obravnavanim temam, nekaterim ljudem pa je preprosto zoprn zaradi samovšečnosti in provokativnosti.
Ne glede na vse je najbolj znan in eden najsposobnejših avtorjev dokumentarnih filmov. Posnel je tudi igrani film, Canadian Bacon, leta 1995, zaslovel pa z dokumentarcema Bovling za Columbine in Fahrenheit 9/11, ki je postal najuspešnejši dokumentarec vseh časov, obenem je okronal Moora za najbolj kontroverznega režiserja. V filmih rad izpostavlja krut ameriški kapitalizem in mu postavlja za vzor bolj človeške, socialne družbe.
V prejšnjih filmih, ki sodijo v žanr družbene in politične satire, se je Moore ukvarjal z ameriškimi posebnostmi, kot so obsedenost z orožjem, vojna proti terorizmu, zdravstveni sistem, finančna kriza. Kritiziral je kapitalizem, neoliberalizem, globalizacijo, korporacije, ameriške politike.
Najbolj komičen
Njegov zadnji film Koga napasti zdaj (Where to Invade Next), bolj komičen od drugih, je dokumentarni, vendar ima tudi nekaj zaigranih prizorov. Film je satira na ameriške invazionistične težnje. Kakor pravi Moore, se ZDA podajajo v nesmiselne vojne zaradi ekonomskih koristi, na primer nafte, v katerih nenehno izgubljajo. Tako je to pot na udaru ameriška zunanja politika, film pa opozarja tudi na to, da velik del ameriških struktur moči in gospodarstva temelji na vojaški industriji.
Film se začne z domišljijsko sceno, v kateri Pentagon povabi Moora na posvet. Na sestanku se pojavi v vojaški opravi in svetuje naslednje ameriške invazije, in to v države, v katerih bi bilo resnično vredno kaj ukrasti, vse kaj drugega kot nafto.
Pri Pahorju in Svetliku
Moore se nato z ameriško zastavo osvajalsko poda v devet držav, iz katerih bi v ZDA odnesel posamezne prakse socialne države, ki so bile kot zamisli večinoma rojene v Ameriki, a tam niso naletele na plodna tla, ponekod drugod pa so. V teh državah se pogovarja z različnimi ljudmi, od šolarjev do ministrov, formalno najvišje rangiran človek, ki je Moora sprejel, je bil slovenski predsednik države Borut Pahor, poleg njega se je v sedečem položaju pred kamero namestil Pahorjev celotni kabinet in še kdo.
Režiser Michael Moore na obisku pri predsedniku države Borutu Pahorju. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Predsednik Borut Pahor, če sodimo po posnetku, ni povedal nič takega, kar bi se zdelo Mooru vredno vzeti s sabo v Ameriko, pravzaprav sploh ni povedal nič. Je pa bila Mooru očitno všeč standardna drža Pahorjevih sklenjenih rok, saj jo je sam, še v predsedniški palači, posnemal. In avtor filma je ironično – mogoče zato, ker je skoraj ves čas ironičen –, pohvalil, da se mu je uspelo prebiti celo do samega predsednika države.
Veliko dlje se je pomudil pri nekdanji islandski predsednici, ki je imela na primer veliko povedati o tem, kako so si ženske izborile enakost v tej najbolj feministični državi na svetu. Moore se je v Sloveniji nekoliko zadržal tudi pri rektorju ljubljanske univerze Ivanu Svetliku, s katerim se je še bolj kot s Pahorjem trudil s hudomušnostjo in sproščenostjo, a tovrstnega odziva mu iz slovenskega sogovornika ni uspelo izvabiti.
Brez duha, s katerim šarmirajo sogovorniki iz Italije, Portugalske ... in še prav posebej sogovornica iz Islandije, bi bil film kljub Moorovi hudomušnosti in zabavnosti dolgočasen, tako pa tudi po zaslugi nastopajočih pri gledalcih vzbudi nemalo smeha. Moore skozi navidezno filmsko komedijo kritizira ameriške institucije, posebej izobraževanje, sodstvo, kaznovalno politiko itd.
Kaj je Moore našel v Sloveniji, kar bi vzel s sabo v ZDA? S filmsko ekipo je bil v Sloveniji aprila lani, njegov krajevni menedžer pa je bil novinar Mladine Borut Mekina. Slovenijo predstavi kot čarobno deželo, kjer so doma mitološka bitja, študentje brez dolgov. Univerzitetni študij je večinoma brezplačen, medtem ko so mladi ob koncu študija v ZDA večinoma zadolženi za 20.000, 30.000 ali celo 100.000 dolarjev. Nekateri Američani si doma ne morejo privoščiti študija, zato pridejo v Slovenijo, kjer je, kot je dejal Moore, srednja šola zahtevnejša od univerze v ZDA.
Finski otroci se igrajo
Na Finskem Moore zastavi vprašanje, zakaj so njihovi učenci na mednarodnih testiranjih najboljši na svetu, nekoč pa so bile njihove šole enako zanič, kot so ameriške. Predvsem so na šolah ukinili standardizirane teste za ugotavljanje znanja (obkroževanje pravilnega odgovora med več možnimi), ki jih je slovenski šolski sistem uveljavil v enaki meri kot ameriški. Pa vendar na mednarodnih preverjanjih znanja, ki so prav tako standardizirana, Finci dosegajo najboljše rezultate. Finski šolarji ne delajo domačih nalog, šole dopuščajo otrokom, da so otroci, da se po pouku igrajo, družijo z vrstniki, ukvarjajo s športom, glasbo, berejo.
Na Finskem imajo najkrajši šolski dan v zahodnem svetu in najkrajše šolsko leto, mlajši otroci preživijo v šoli 20 ur na teden. Možgani se morajo spočiti, da so lahko učinkoviti, je njihova filozofija, otroke je treba naučiti, da so srečni in izpolnjeni. Vse šole so enakovredne, nobena ni boljša od drugih, otroci hodijo v šolo v domačem okolišu, skoraj vse so javne, v istih šolah so bogati in revni otroci. V ZDA je zasebna šola korporacija za služenje denarja, kar se je pri nas začelo z zasebnimi fakultetami in se utegne razširiti tudi na nižje ravni.
Odlična hrana
Moora je očarala tudi osnovna šola v manjšem kraju v Normandiji, kjer otrokom strežejo za kosilo odlično hrano s štirimi hodi, nad katero bedi tudi župan. Otroke na šoli, kjer ni nobenega avtomata s hrano in pijačo, učijo tudi civilizirano jesti, zato jedo s porcelanastih krožnikov. To je javna šola v enem najrevnejših predelov, v kateri za primerjavo Moore otrokom pokaže fotografijo brezobličnega, zdrizastega obroka iz ene od ameriških šol. Francoski otroci nejeverno strmijo v fotografijo, češ, ali je to res hrana. Pri tem kuhar v javni šoli v Franciji za obrok porabi manj denarja kot v ZDA in povprečen Francoz plačuje le malo višje davke od Američana, le da gredo davki slednjega v večji meri za vojsko.
V Franciji imajo v šolah tudi spolno vzgojo, učence poučujejo o kontracepciji, medtem ko je v ZDA govoriti otrokom o spolnosti in kontracepciji nezaslišano, namesto tega pridigajo o vzdržnosti. Rezultat: stopnja najstniških nosečnosti je v ZDA dvakrat višja kot v Franciji.
Kot bi se pravkar ljubili
V Italiji se Moore navduši nad tem, da ljudje vedno delujejo, kot da so se pravkar ljubili. Ugotovi, da je to zato, ker imajo delavci osem tednov plačanega dopusta, še dvanajst dni imajo prostih zaradi državnih praznikov, petnajst dni plačanega dopusta pa dobijo, ko se poročijo. Imajo pet mesecev porodniškega dopusta, edini državi brez njega sta Papua Nova Gvineja, ker si ga ne more privoščiti, in Amerika, dodaja Moore.
Moore je ves čas duhovit. Ko gre v tovarni motorjev Ducati v prijetno menzo, komentira, da nikoli ni videl toliko odraslih moških jesti zelenjavo brez prisile.
Moore v svojem dokmumentarnem filmu iz leta 2009 z naslovom Capitalism: A Love Story. Foto: promocijsko gradivo
Delo je delo
V Nemčiji obišče delavce v tovarni svinčnikov (!), ki po življenjskem standardu pripadajo srednjemu razredu. V tem podjetju v Nürnbergu je v nadzornem odboru 50 odstotkov predstavnikov delavcev, beseda delavcev ima veliko težo, pripoveduje vodstveni kader. Službo končajo ob 14.30, delodajalec v Nemčiji ne sme biti v stiku z delavcem med dopustom, prepovedano je pošiljanje elektronske pošte zunaj delovnega časa. Nemška delavka, če je v stresu, dobi zdravniški recept za tri tedne bivanja v toplicah.
Moore je na Norveškem obiskal zapor, v katerem zaporniki prebivajo v majhnih hišicah ob jezeru, na voljo imajo glasbeni studio, lovijo ribe, berejo in – imajo ključe svojih zaporniških prostorov.
V Islandiji se je pogovarjal s tožilcem, ki je po finančnem zlomu leta 2008 spravil za zapahe večino bankirjev. Le ena banka ni propadla in to je vodila ženska. Ko jo Moore vpraša, zakaj, mu odvrne: »Ker smo se odločili, da ne bomo kupovali ničesar, česar ne razumemo.« V podjetjih in politiki veljajo kvote, tako da je v upravah in parlamentu približno polovica žensk. V Islandiji so prepričani, in Moore se s tem strinja, da so družbe, v katerih je na vplivnih položajih več žensk, uspešnejše.
Moora v Tuniziji fascinira to, da je v ustavi zapisana enakopravnost žensk, da imajo brezplačne klinike za ženske, brezplačno kontracepciijo, tudi kondome, in brezplačen abortus.
Michael Moore v filmu ne prikaže resnične Evrope, ampak izbira dejstva, ki mu gredo v propagandistični koncept. Kanec takšne Evrope je morda v Nemčiji, na Norveškem, Islandiji, Finskem ... V Sloveniji je ni. Tu v podjetjih, šolstvu in zdravstvu vse bolj uveljavljamo in občutimo ameriški sistem, tisti, ki ga Moore kritizira in zaradi katerega se je podal v Evropo »ukrast« rešitve za Ameriko.
Kar je našel in posnel, je bolj nekaj, kar smo nekoč imeli, a smo dopustili, da nam je spolzelo iz rok. To ni komunizem, kakor pravi Mooru ena od sogovornic v Islandiji, državi, ki so jo po finančnem zlomu tako uspešno postavili na noge, in kar je mogoče treba reči Američanu (ne Michaelu Mooru), to je dobra družba. Film je duhovit, gledljiv, poučen in po svoje tudi krut, ker nam daje vedeti, kako bi lahko in morali živeti.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Problemi:
|
20.10.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
