Perspektive
Od individualnega k družbenemu
Pa lanski izvrstni letini, ki je pokazala nekaj izjemnih filmov in nas utrdila v prepričanju, da se lahko slovenski avtorski film kljub krajši krizi povsem enakovredno kosa z ostalimi izbranimi deli in da je še vedno v samem središču svetovnih tokov, smo kar s strahom pričakovali letošnji izbor. Redkokdaj se namreč zgodi, da je produkcija po svoji silovitosti in prepričljivosti tako konstantna, še manj pogosto pa je v tej konstantnosti soudeležen tudi slovenski film. A pregled letošnje bere je na naše veliko presenečenje potrdil oboje! Ponovno je pred nami kakovostno izenačena in glede pristopov raznovrstna selekcija desetih celovečercev, ki pa je tokrat geografsko bolj osredotočena na stari kontinent. Iz Evrope namreč prihaja kar šest od desetih filmov, trije so nastali v Južni Ameriki in eden v Združenih državah. A ta geografska razporeditev nam pravzaprav govori le to, kar nekaj časa že vemo: da so evropske kinematografije trenutno na ustvarjalnem vrhuncu, da se ta pri južnoameriških mehča, medtem ko je pri Američanih prisotna kontinuiteta. Pravzaprav je v tem izboru z geografskega vidika presenečenje le eno – da v njem ni nobenega filma iz Azije. In tako, kot je bilo že lani, se je med filmi edine tekmovalne sekcije festivala ponovno znašlo tudi slovensko delo. Še bolj zanimiva in presenetljiva kot geografska razporeditev je razdelitev po spolih. Resnično se ne spomnim, kdaj je bila ta tako izenačena kot letos, saj so kar polovico tekmovalnih filmov podpisale avtorice.
Če se ozrem še na tematsko pokrajino, ki jo ponuja letošnja deseterica, lahko ugotovim, da sestavlja eno med njimi ponovno družina. A če je bila lani ta največkrat predstavljena prek perspektive posameznika, ki se poskuša znajti sredi temeljno disfunkcionalne družine in jo želi zakrpati ali pa od nje zbeži, lahko letos opazimo, da večina filmov usmerja pogled od družine k širši družbeni okolici, pa naj bo ta generacijsko omejena, kot na primer pri francoskem filmu Pobalinka (Tomboy, 2011), ali pa vseobsegajoča, kot pri kolumbijskem filmu Vsi vaši mrtveci (Todos tus muertos, 2011). Toda tudi tisti filmi, ki svojo zgodbo podajajo skozi perspektivo ene osebe, kot na primer nizozemsko-belgijski 22. maj (22 Mei, 2010), tekom filma ta pogled razširijo na širše družbeno okolje. Ob tem pa premore večina filmov še en skupni imenovalec: kritični pogled, ki motri družbo sredi očitne krize vrednot.
V tem pogledu sta še posebej siloviti dve deli, 22. maj belgijskega cineasta Koena Mortierja, ki smo ga pri nas že spoznali prek njegovega prvenca Ex bobnar (Ex Drummer, 2007), ter Vsi vaši mrtveci Kolumbijca Carlosa Morena. Mortier v 22. maju, filmu o varnostniku nakupovalnega centra, ki nekega dopoldneva postane žrtev bombnega napada neznanca, a ga kot eden redkih preživi, na prvi pogled sicer pripoveduje predvsem zgodbo o usodi posameznika in njegovih odločitvah. Film je namreč nekakšna rekonstrukcija trenutkov pred eksplozijo, v katerih je varnostnik naletel na različne ljudi, ter trenutka, v katerem so ti umrli. A Mortier prav preko spominskih flashbackov, v katerih sestavlja portrete ubitih ljudi, tke družbeno tkivo, prepleteno z odgovornostjo posameznikov, starševstvom, ljubeznijo in delom, ki pa ga nato dejanje nezadovoljnega posameznika brutalno razpara na koščke. Mortierjev film, ki mu daje pečat sprana fotografija in hipnotični ritem spominskih rekonstrukcij, je silovita in izvirna kritika razdiralne moči posameznika, pa naj je ta terorist ali politik. S politiko, a tokrat v njeni kolektivni podobi vladajoče oblasti, se ukvarja tudi drzno in brezkompromisno kritično kolumbijsko delo Vsi vaši mrtveci. Moreno je posnel nekakšno satiro o lokalnih volitvah, ki pa bo zaradi svoje srhljivosti le redko komu privabila nasmeh na usta. V njej sledimo zgodbi preprostega kmeta, Salvadorja, ki na volilno nedeljo sredi svojega koruznega polja odkrije grmado trupel. V državi, v kateri je izvrševalec množičnih pobojev lahko le država oziroma oblast, se Salvador znajde sredi hude dileme, saj ne ve, ali naj o poboju spregovori ali ne. Vsi vaši mrtvi je neposredno družbenokritično delo, ki pa kljub poudarjeno lokalni zgodbi ne govori toliko o Kolumbiji sami, kot o vsesplošni krizi vrednot, ki je zajela družbo na sploh.
Posebno pozornost velja nameniti tudi dvema generacijskima filmoma. Prvi je slovenski Izlet, celovečerni prvenec Nejca Gazvode, ki spregovori o ponovnem snidenju treh mladih prijateljev. To srečanje je umeščeno nekako v zaključek njihovih mladostniških let, v trenutek, ko se poslavljajo od mladostniške brezskrbnosti in se pripravljajo na vstop v svet, kjer mora vsakdo prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Takrat se njihovo prijateljstvo znajde na hudi preizkušnji, saj na dan pridejo okostnjaki preteklosti, ki postavijo pod vprašaj vse, v kar so do takrat verjeli. Gazvoda je posnel prepričljivo in aktualno delo, s katerim se je na neki način poklonil generaciji, s katero je študiral. Mladostnik oziroma mladostnica je prav tako v središču mehiškega filma Naprej, Alicia (Vete más lejos Alicia, 2010). Režiserka Elisa Miller pripoveduje zgodbo o 19-letni Mehičanki, ki se odpravi od doma v upanju, da bo uspela uresničiti svoje sanje, a se zatem sredi tuje dežele zave, da vendarle ni sanjala pravih sanj. Avtorici je uspelo s posebnim stilističnim pristopom – protagonistka spremlja dogajanje skozi digitalno kamero – ter umestitvijo glavne junakinje v tuje, hladno okolje argentinskega juga prepričljivo pokazati razblinjenje njenih sanj in vstop v svet, v katerem bo morala redefinirati lastno identiteto.
Za konec velja omeniti še dve izjemni deli. Nenavadno, skoraj bizarno delo Grkinje Athine Rachel Tsangari Attenberg (2010), zgodbo o odraščanju, ki sledi trendu poudarjene absurdnosti, ki ga lahko opažamo v mladem grškem filmu, hkrati pa prevzema tudi njegovo militantno držo v odnosu do sodobne grške družbe. Ter morda najbolj kompleksno in celovito delo sekcije, avstrijski prvenec Marie Kreutzer z naslovom Brez očeta, ki je brutalno silovita družinska drama – obračun z generacijo očetov.
IZBOR:
Brez očeta (Die Vaterlosen), r. Marie Kreutzer, Avstrija 2011, 104 min.
Attenberg (Attenberg), r. Athina Rachel Tsangari, Grčija 2010, 95 min.
Vsi vaši mrtveci (Todos tus muertos), r. Carlos Moreno, Kolumbija 2010, 88 min.
Izlet, r. Nejc Gazvoda, Slovenija 2011, 85 min.