Odkritje: dokumentaristka Jasna Krajinovič
Kakšna so torej dela avtorice, ki je slovenski filmski esteblišment kar noče sprejeti za svojo?
Čeprav se je Jasna Krajinovič odločila, da po zaključenem študiju ostane v Belgiji ter tam živi in ustvarja, pa se je prav z vsemi tremi dosedanjimi filmi vrnila v »domače« okolje. V tematskem pogledu so namreč prav vsi trije dokumentarci vezani na širši geografski in duhovni prostor njenega nekdanjega doma, oziroma natančneje, dveh nekdanjih domovin, Slovenije in Jugoslavije. S prvencem Saja in Mira, izgubljene sanje? (2002), s katerim se je odpravila v Bosno in Hercegovino, ter s svojim drugim »televizijskim celovečercem« Sestri (2006), posnetim na Kosovu, se je režiserka namreč posredno lotila zadnjega balkanskega vojnega konflikta oziroma posledic, s katerimi so se nekaj let po vojni soočali tamkaj živeči ljudje. S svojim prvim »pravim« celovečercem, Damjanovo sobo, pa se je odpravila v celjski zapor za mladostnike.
Prav v njenem pristopu k obravnavanim temam, v načinu, kako zastavi problemsko polje, izhodiščni okvir, ter nato gledalčevo pozornost korakoma vodi v ne povsem pričakovano smer, pa lahko najdemo tudi eno izmed značilnih avtorskih potez njenega opusa. V prav vseh delih je namreč v izhodišče postavila širši družbeni problem: v filmu Saja in Mira, izgubljene sanje? je bilo to vprašanje razseljenih oseb, tistih, ki jim je vojna odvzela dom, tisti fizični prostor, ki ga režiserka prikaže kot središče njihove osebnosti; v Sestrah je to problematika protipehotnih min, ki neusmiljeno kosijo med civilnim prebivalstvom še dolgo po vojni, hkrati pa je njihovo odstranjevanje eno redkih plačanih del; v Damjanovi sobi pa mladostniško prestopništvo oziroma stanje duha med tistimi mladimi, ki težje najdejo svoje mesto v družbi. A prav v vseh se režiserka nato preusmeri v izrazito osebni, intimni portret osebe, ki ji sledi in tega privede do nekakšnega vrhunca v trenutku, ko se oseba pred kamero povsem spontano »razkrije«: ko se prej komaj premikajoča se starka Saja energično požene proti mestu, kjer je stal njen dom, in prične vročično razlagati, kako so bili razporejeni prostori v njem, dokler svoje glave ne položi na travnata tla, tja, kjer je imela posteljo, in molče obleži; ko pričneta sestri pripovedovati o dnevu, ko je med odstranjevanjem min ena izmed njih doživela usodo mnogih Kosovcev in v eksploziji izgubila nogo, ter pri tem pred kamero podoživita bolečino tistega dne; ko Damjan v neustavljivem toku besed opiše srhljivi trenutek, ko je sovrstniku vzel življenje in si s tem svojega za vedno zaznamoval. Emotivna intenzivnost, ki jo v opisanih trenutkih dosežejo njena dela, je osupljiva in v dokumentarnih filmih le redko videna. Če k temu dodamo še režiserkin resnično izjemni občutek za ritem in vse bolj kompleksne narativne strukture, ki prav v Damjanovi sobi pridejo še posebej do izraza, vidimo, da je slovenska kinematografija z Jasno Krajinovič pridobila ogromno – izjemno dokumentaristko z izostrenim družbenim čutom. A kaj, ko se zdi, da je ta, vsaj njen uradni del, noče sprejeti …
Pogledi, št. 6, 9. marec 2011.