Orisana pot umetnice
Meta Grgurevič, Urša Vidic: V zavetrju časa, Lutkovno gledališče Ljubljana
28. 06. 2016
Gledališke predelave romanov (zlasti klasičnih) so pogosto bolj ali manj odrsko povzemanje, obnavljanje vsebine, zadnje čase celo citiranje (pogosto je na primer branje daljših pasaž postavljane proze), pri čemer se dogaja, da je distanca med literarnim in gledališkim delom minimalna, delež izvirnega umetniškega dela pa relativno majhen. V projektu Mete Grgurevič in Urše Vidic V zavetju časa, ki je nastal po romanu Virginie Woolf K svetilniku (v slovenščini je izšel v prevodu Rape Šuklje), se dogaja ravno nasprotno; zdi se, da je odnos do romana, oziroma bolje, njegova vloga v projektu ali celo »za« projekt skorajda (zgolj) intimna, da se vzpostavlja v ozadju projekta ter je manj na voljo gledalcu.
Projekt je vsebinsko in interpretacijsko namreč povsem odprt; če gledalec ni prebral romana K svetilniku, si lahko po občutku ustvari celostno podobo performansa, ki je sicer zavezan skrajni fragmentarnosti in se osredotoča na detajle, podobe, utrinke nekih doživljanj, atmosfer, tem, motivov …, ki pa so trajni, vztrajni; to so trenutki, ki ostanejo zasidrani v spominu in se vedno znova pojavljajo, vedno znova priplavajo na površje.
Performans uvaja potovanje po kratkem hodniku, pot med bazenčki z vodo, nad katerimi nihajo goreče žarnice, kar je estetsko močna in prepričljiva podoba, ki jo je mogoče – morda vzvratno, po koncu performansa – »brati« kot potovanje med morskimi čermi, kot pot k svetilniku, o katerem pa se v nevihti, ko se ladja ziba na valovih, zdi, da se premika, da niha in grozi, da se bo zvrnil. To podobo lahko na metaforični ravni razumemo kot pot iskanja, neodločnosti, omahovanja, ampak tudi poguma ob premagovanju ovir; to podobo lahko – ali pa ne – povežemo s slikarko Lily iz romana K svetilniku, ki se podaja na nevarno pot odkrivanja svojega umetniškega potenciala oziroma se – hkrati – znajde v položaju, ko je kot umetnica »ogrožena« že zato, ker je ženska.
Podobno lahko samosvoje, z lastnim notranjim občutkom in/ali intuitivnim uvidom, interpretiramo tudi druge podobe v performansu; na primer vrtečo se obleko, ki se pojavi za steklom, to sprva deluje kot zrcalo, tkanje ali pa pisalni stroj, ki »tipka sam od sebe«.
Tisto, kar se vzpostavlja v nekoliko tesnejši navezavi na roman, je položaj ženske; ženske kot matere, umetnice, pisateljice … in kot subjekta nekega časa; glasba, luč in atmosfera kažejo žensko v skrajnih, tesnobnih točkah njenega bivanja, v času nevarnosti: v času, ko se mora šele vzpostaviti in hkrati tega ne more, ker vselej trči ob družbo, ki jo postavlja pred nove in nove ovire, ko jo skuša zakoličiti v vlogi, ki ji jo pripisuje, a si je ona ni sama izbrala, kot si, denimo, ni sama izbrala življenja v času vojne, ko nebo preletavajo bombniki.
Performans še zlasti oriše pot umetnice; tu je pisalni stroj, ki piše sam – aluzija na Virginio Woolf, tu so likovne instalacije, v katerih lahko bralec romana »prepozna« Lily, hkrati pa avtorici projekta; naposled sta tu tudi gib in glas (Nataša Živković); v tem smislu je projekt podoba ženske umetnice, ustvarjalke, kakor se kaže od Virginie Woolf do danes.
Elementi, na drugi strani, kot je razrast drevesa iz ženske dlani, ali skrajno učinkovit prizor, v katerem se performerka boža z »otroško« ročico po obrazu in laseh, kot da je mati, ki pestuje nevidnega otroka, nagovarjajo z intimnostjo ter odpirajo vprašanje bivanja v družini in – konkretneje – vloge ženske v družinskem okolju.
Projekt z detajli vsekakor očara, hkrati pa se je težko znebiti občutka, da je lahko intimnost navezave na roman morda tudi nekoliko moteča; če gledalec performansa ni bral romana, se prav lahko zgodi, da bo projekt nekako zdrsel mimo njega in se mu njegova večpomenskost ne bo odkrila. Morda bi veljalo na nekaj mestih nekoliko jasneje, bolj trdno povezati performans in instalacije.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
