Palček na ramenih velikanov
Polni pepelniki, rahlo zanemarjeni mladeniči z revolucionarnim žarom v očeh, temačni prostori s pridihom subverzivnosti in konspirativnosti. Če bi takšne prizore, kakršnih je v dokumentarcu Wikiuporniki kar nekaj, uzrli v filmu z datumom nastanka v osemdesetih ali kakšno leto pozneje, vsekakor pa pred začetkom informacijske dobe, potem ne bi bilo treba ugibati več kot enkrat, o katerem družbenem pojavu teče beseda: Brigate Rosse, Baader-Meinhof ali podobna radikalna levičarska gibanja. Ker pa so kadre posneli lani in so jih prvi gledalci videli decembra 2010 (odtlej pa, kot pritiče vsebini, je dokumentarec zlahka dosegljiv tudi na internetu), so novodobni revolucionarji spletni uporniki, ki si prizadevajo sneti svet s tečajev z objavo tajnih dokumentov. In brez žrtev – z izjemo kredibilnosti nekaterih organizacij, kot je recimo ameriško zunanje ministrstvo, katerega ugled je bil že prej marsikje okrnjen ... Da o diplomaciji in diplomatih ne govorimo; ti so se po zaslugi depeš State Departmenta, ki sodijo med one z najbolj škandalozno odmevnostjo, razkrili kot tračarska združba zlobnih ljudi, ki hodijo po svetu, jedo in pijejo in o tem poročajo svojim nadrejenim – tako nekako jih je označila dr. Sandra Bašić Hrvatin na okrogli mizi, ki je sledila premiernemu predvajanju dokumentarca.
O WikiLeaksu in njegovem protagonistu, Julianu Assangeu, vsi že vemo vse. Ali vsaj dovolj, da nam dokumentarec ne more postreči več z ničimer novim, ne s podrobnostmi iz njegovega življenja ne z novimi razsežnostmi etičnih dilem, ki jih tako razkrivanje povzroča. Morda pa vendarle? Assangeova življenjska zgodba je prvovrstno blago tako za dokumentarce kot za igrane filme, je na okrogli mizi poudaril tudi častni gost, režiser Bosse Lundquist, ki je med drugim priznal, da za Assangea in WikiLeaks ni slišal, dokler mu niso ponudili, da bi o njem snemal film. Po začetnem srečanju z Assangeom si je najprej nekaj časa prizadeval priti do dna, ali je njegov sogovornik res nor ali se samo dela, kmalu pa se s tem ni več ubadal, ker se je odločil, da bo film posnel v vsakem primeru – zavoljo zgodbe, ki da je, resnična ali ne, imenitna. Toda dokumentarec iz mamljivo bogatih izhodišč ne izpelje zgodbe, kakršno bi lahko. Morda bi jo, če bi imel na voljo malce več časa; švedski izdelek je nastal v vsega nekaj mesecih, začeli so jeseni 2010 in končali decembra.
Najplemenitejša oznaka, ki bi jo dokumentarcu lahko nadeli, je »izvrsten protivojni film«. Tako ga je poimenoval dr. Mirko Cigler s slovenskega zunanjega ministrstva, še eden od razpravljavcev v okrogli mizi pod vodstvom dr. Janeza Šušteršiča, in to zaradi brutalno realističnega posnetka streljanja civilistov na bagdadskih ulicah, ki je priplaval na površje v svežnju zaupnih dokumentov ameriške vojske v Iraku. V navalu zlobe pa bi filmu lahko pritaknili tudi kaj tako nizkotnega, kot je »propaganda«. Protagonisti in snov so predstavljeni dokaj nekritično, spor med Julianom Assangeom in Danielom Domscheit-Bergom, ki ni zanemarljiv in je eden redkih elementov zgodbe, ki še ni medijsko izkoriščen preko vseh meja dobrega okusa, je zgolj omenjen. Za negledalce in tiste, ki za Daniela Domscheit-Berga (prej Daniela Schmidta) še niso slišali: gre za (nekdanjega) Assangeovega sodelavca, ki je navdušen nad možnostmi za prekrojevanje družbe, kakršne ponuja WikiLeaks, v službi dal odpoved in se povsem posvetil razkrivanju zaupnih dokumentov. Potem pa sta se njuni poti nepreklicno razšli, Domscheit-Berg je v kamero mirno povedal, da se Assange »obnaša kot kak cesar ali lastnik sužnjev«. Do septembra 2010 je opravljal naloge WikiLeaksovega tiskovnega predstavnika (potem je to funkcijo prevzel islandski novinar – in Islandija v dokumentarcu nasploh igra pomembno vlogo), januarja letos pa je šel na svoje z OpenLeaks.
Drugo razodetje, ki ga doživi gledalec, je, da informacijski uporniki, znani tudi kot hekerji, ne ustrezajo (vedno) stereotipu zamaščenega, očalastega asocialnega genija, ki ne čuti potrebe, da bi svoje dosežke v virtualnem svetu delil s komerkoli zunaj svojega stanovanja, kjer dobršen del preživi prilepljen ob računalnik. Spletni revolucionarji, ki so se kalili z WikiLeaksom, so precej zadovoljni, če ujamejo svojih petnajst minut slave. Vsaj njihov kolovodja: Assange že na začetku dokumentarca razloži, kako WikiLeaks danes »nadzoruje 120 tajnih služb«.
Naj Assangeova izjava drži ali ne, nič ne spremeni dejstva, da tudi WikiLeaks ni vsemogočen sam po sebi, temveč se mora, kakor je lepo ubesedil že francoski srednjeveški modrec Bernard de Chartres, »kot palček zavihteti na ramena velikanov, naših prednikov« (nanos gigantium humeris insidentes). V primeru WikiLeaksa to pomeni, da bi lahko na svoji spletni strani, eni od brezštevilnih v globočinah interneta, objavil karkoli, pa tega ne bi nihče niti povohal, če ne bi bil opozorjen. In kdo je pri opozarjanju učinkovitejši kot že utečena omrežja – javna občila? Navsezadnje so največji sveženj tajnih dokumentov razkrili v dogovoru z največjimi medijskimi hišami. Česa drugega kot takšnih rahlo samovšečnih ugotovitev izpod prstov novinarke niti ne gre pričakovati. Podobnega mnenja je tudi Ervin Hladnik Milharčič, ki se je okrogle mize udeležil kot predstavnik sedme sile. »WikiLeaks? Meni je ta fenomen zelo všeč. Ne vem, zakaj bi spravljal ob kruh medije,« je začel svoj ekspoze v značilnem dobrodušno zafrkljivem slogu. Potem ga je podprl s primerom: WikiLeaks lahko funkcionira le kot eno od orodij za preverjanje dejstev, v diplomatskih depešah je tako dobil potrditev za sum, da je bil podpis Vilniuške izjave za Slovenijo predpogoj za vstop v Nato.
Preobilje informacij na spletu in s tem povezana spregledanost je bila ena od kosti, ki jo je pred Vuka Ćosića, spletnega strokovnjaka, vrgel povezovalec okrogle mize. »Ne obstaja fenomen viška informacij, obstajajo samo slabi filtri,« je Ćosić razblinil vse dvome in v trikotniku politika-gospodarstvo-javnost kot enega ključnih problemov izpostavil dejstvo, da je znotraj njega transparentnost večkrat enosmerna. WikiLeaks je zato enkratna priložnost za vpogled v delovanje sistema.
Najpozneje z repliko dr. Andraža Terška, ustavnega pravnika, se je razprava okrogle mize pomaknila na področje slovenske politike, kar je bila spričo bližajočih se volitev povsem pričakovana smer. WikiLeaks je zadnji dokaz, da v naši družbi obstaja imunski sistem, je prepričan Teršek. WikiLeaks je jedro svobodnega izražanja, vsebina, ki jo objavljajo, pa je nedotakljiva. Iz tega neizogibno izhaja, da State Department nima pravice do zasebnosti. »Perverzno je trditi, da je šokantnost takih informacij argument, da se jih lahko skrije pred javnostjo. Velja ravno obratno!« je bil neomajen Teršek. Živimo v sistemu, v katerem je temeljno vezivo nezaupanje, edini učinkoviti nadzornik pa so mediji. Nadalje je okrcal Slovence, ki da niso pripravljeni tvegati in se spustiti v politiko novih ljudi; ter se izrekel za reformo političnega sistema, ki bi omogočala udejstvovanje političnim skupinam namesto strankam. Terškov poziv k večji politični angažiranosti je lepo zaokrožilo Šušteršičevo vprašanje o okoliščinah, v katerih je nastajala nova islandska ustava, pri kateri so državljani mogli sodelovati tudi preko Facebooka, Twitterja idr: »Vseh 300 tisoč Islandcev je skupaj pisalo ustavo, Andraž, kako ti to zveni?«
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011