Pravljica z napačnim koncem
Ne vem, kdo ali kaj je sprožilo tisto množično prenagljeno publiciteto, je pa šlo za lep primer medijskega stampeda, ki marsikaj pove o načinu delovanja naših javnih občil. Knjiga je zdaj med nami čisto zares, povsem otipljiva, dovolj elegantna, z množico reprodukcij v črno-beli tehniki. Je primeren poklon véliki osebnosti naše kulture in še precej več od tega.
Smo v decembrskem času vsakršnih pravljic in antipravljic, zato začnimo s pravljico tudi mi. V zgodnjih petdesetih letih dvajsetega stoletja, v obdobju, ko še niso bile povsem zalizane rane druge svetovne vojne in so si ljudje želeli novega, boljšega sveta, se je v Sloveniji, z gozdovi porasli deželi, uveljavil mlad mož, ki je imel rad les in ga je znal lepo oblikovati. Predmete iz lesa je izdeloval že njegov ded, oče je bil mizar, naš mož pa je stopil še korak naprej in tradicijo nadgradil. Doštudiral je arhitekturo, potem pa se poln mladostnega elana, kot vodja razvoja in oblikovalske službe, zaposlil v domači tovarni pohištva z dolgo tradicijo in dobro usposobljenimi delavci in strokovnjaki. Imel je izjemen občutek za oblikovanje, bil pa je tudi domiseln inovator in ustvarjalec, ki je pri svojem delu upošteval vse korake na poti pohištva, od njegovega osnutka do prodajnega salona. Zavedal se je, da mora biti izdelek uporaben, prilagojen dimenzijam domov, primeren za transport in da je ob tem treba varčno uporabljati material in proizvajati množično; vse to pripelje do nižanja stroškov. Stoli, sistemsko pohištvo in preostale stvari, ki jih je oblikoval, so bili ljudem všeč in cenili so njihovo uporabnost, v tovarni pa so jih znali kakovostno izdelati. Ker je našemu možu uspelo k sodelovanju pritegniti tudi kolege, zagnano pa je tudi izobraževal mlade oblikovalce, je oblikovanje pohištva v Sloveniji doseglo vrhunsko raven, o tem pa niso pričali le njegovi izdelki, ampak tudi dosežki njegovih kolegov in učencev. Njihovo kakovost so potrjevali številna priznanja na mednarodnih sejmih in razstavah pohištva in oblikovanja ter odlični prodajni dosežki tovarne, ki se je kmalu povezala s še nekaj drugimi v deželi. Uspešno in vsestransko plodno sodelovanje med oblikovalsko stroko in industrijo je, ob domači surovinski bazi, pripeljalo do široke mednarodne uveljavitve slovenskega oblikovanja in pohištvene industrije, ki je postala zelo pomembna igralka na svetovnem trgu, kjer je z njo zmoglo tekmovati kvečjemu kako skandinavsko podjetje. Odpor Skandinavcev je popustil v osemdesetih, ko je osrednje slovensko pohištveno podjetje prevzelo švedsko Ikeo in dokončno uveljavilo svoj primat na tem področju …
No, tole pravzaprav ni čisto prava pravljica, saj naj bi bile pravljice izmišljene, ta pa je skoraj v celoti resnična, le nekaj dejstev je malce optimistično prirejenih, a niti to pravzaprav ne bi bilo potrebno, če … Če zgodba o Niku Kralju, tovarni Stol, Kamnik, naši oblikovalski stroki, pohištveni industriji … ne bi bila tako žalostno značilna, z obetavnim začetkom in pričakovanim koncem, pa tu ne gre toliko za našega slovečega oblikovalca kot za širšo zgodbo. Kralj je namreč s svojim življenjem napisal resnično zgodbo o uspehu, uveljavil se je kot oblikovalec, postal v svetovnem merilu eden največjih na svojem področju, uspešno je soustvarjal poglavje o industrijski proizvodnji svojih stvaritev, bil vpliven pedagog, dobitnik mnogih domačih in tujih priznanj, nosilec številnih funkcij, avtoriteta, referenca …
Tudi širša zgodba je pravzaprav nekaj časa potekala odlično. Kralj si je, z mentaliteto zmagovalca, ki jo je najbrž prinesel iz sodelovanja v uspešnem odporu proti medvojnim zavojevalcem, zastavil preprost cilj »dohiteti svetovni razvoj in preiti v vodstvo«, in da je bil pri tem uspešen, priča tudi mnenje švedskega arhitekta, profesorja Berglunda, ki je leta 1960 zapisal, da bo takratna Jugoslavija (pri tem je bila mišljena predvsem Slovenija) z več Kralji in tovarnami kmalu postala vodilna evropska pohištvena dežela. Zakaj se to ni zgodilo?
Pri izobraževanju oblikovalcev se je zataknilo zaradi real-politike, notranjih nesoglasij, financ …, »B smer«, specializirani študij oblikovanja na Fakulteti za arhitekturo, so odpravili že dve leti po ustanovitvi. Ambicioznost industrije pa je, kot kaže, postala žrtev dogovorne ekonomije in prevladujočega položaja na takratnem velikem jugoslovanskem trgu, na katerem je lahko prodala skoraj vse. In zakaj bi se trudili z nekakšnim dizajnom, če so lahko prodajali nedomiselne regale in jedilne kote …
Ko danes pri nas povprečen kupec pohištva zasliši besedo dizajn, se prime za denarnico in pobegne drugam. Lepo in praktično oblikovano pohištvo velja v naših logih večinoma za nekaj, kar je namenjeno in dostopno »zahtevnejšim«, a vedno ni bilo tako. Izjemno pomembna lastnost pohištva, ki ga je oblikoval Niko Kralj, je bila njegova dostopnost najširšemu krogu uporabnikov, to je značilno tudi za precejšen segment skandinavskega oblikovanja. Pri svojem snovanju je upošteval tako likovna kot družboslovna, tehnološka in ekonomska spoznanja, zdi pa se, da se ga je držalo tudi nekaj tiste zgodnje modernistične utopičnosti, želje ustvariti svet, poln dostojnih in primerno opremljenih tipskih bivališč za slehernika, hotenje, katerega nezaželeni stranski učinek je uniformiranost, ki sem jo sam izkusil kot uporabnik Kraljevega mladinskega programa Mozaik. Imel sem lepo, živahno belo-zeleno pohištvo, izbrali smo elemente, ki so sobo primerno zapolnili, ustrezali mojim mladim potrebam, in bil sem nadvse zadovoljen, dokler ni dobil enake sobe tudi prijatelj. Ni bila sicer povsem enaka, elementi so bili drugi, sestav prilagojen njegovemu prostoru, a vendar, moj čut za individualnost je bil prizadet, tisto pohištvo je v hipu nekaj izgubilo, četudi se ga še vedno rad spominjam. Razen pantov, ki so se znali zlomiti, pa tudi sestaviti ga ni bilo povsem lahko, saj je skoraj neizbežno manjkal kak zatič, vijak …, a takšna je bila pač v tistem obdobju socialistična industrijska realnost, ki je ne bi zmoglo spremeniti niti sto Kraljev.
Eden njegovih kolegov v knjigi omenja, kako žalostno je, da Kraljevih stolov, njegovih paradnih stvaritev, ne najdemo v tujih knjižnih pregledih, in res je tako. Prelistamo na primer Taschnovo bukvico 1000 stolov, polno bolj ali manj kultnih primerkov svoje vrste, a v njej ni niti enega Kraljevega, četudi bi si vsaj dva, njegov znameniti Rex in 4455 Kralj, to zaslužila. Tako je zato, ker se prej zapisana pravljica ni zgodila v celoti oziroma se je v stvarnosti končala z napačnim koncem, ker smo imeli priložnost in tudi Kralja, ki pa je nekako ostal brez kraljestva ali pa je kraljeval na manjšem področju, kot bi lahko. Slišim, da so rexi priljubljeni pri naših intelektualcih, in ni težko ugotoviti, zakaj. So zelo oprijemljiv, uporaben in lep dokaz, da tudi mi zmoremo najboljše, vrhunsko, so utelešenje upanja, da se kaka slovenska pravljica kdaj utegne uresničiti tudi zunaj športnih prizorišč. In k temu upanju bo seveda pripomogla tudi ta tehtna in hkrati človeško topla monografija o delu našega Nika Kralja.
Pogledi, december 2010