Premiki v svetu dela
Kako izjemni so vsi ti dosežki, zgovorno priča tudi razmišljanje enega izmed italijanskih novinarjev neposredno po rimski premieri Fasulovega celovečernega prvenca. Branko Završan, zanj takrat še povsem »neznani balkanski igralec«, ga je namreč tako silovito navdušil – navdušenje nad Završanovim nastopom je bilo pravzaprav vseprisotno in vse do zadnjega (do trenutka, ko je postalo jasno, da je TIR prejel glavno festivalsko nagrado in s tem izgubil možnost, da bi osvojil katero ostalih nagrad) je veljal za glavnega favorita za najboljšega igralca –, da je o njem in o kinematografiji, iz katere izhaja, hotel izvedeti vse. Ko je dojel, da tako suveren, karizmatičen in študiozen igralec (Završan se je namreč polne tri mesece posvečal le osvajanju spretnosti vožnje s prikoličarji ter spoznavanju sveta kamionarjev) prihaja iz države, ki letno v povprečju posname le pet celovečernih del, celotni proračun za nacionalno filmsko produkcijo pa znaša toliko, kot je proračun povprečnega evropskega nizkoproračunskega filma (nekaj več kot 3 milijone evrov), je začel razmišljati nekako takole: italijanska kinematografija ima Čudež v Milanu (Miracolo a Milano) Vittoria de Sice, francoski je Aki Kaurismäki podaril Čudež v Le Havru (tak je bil italijanski prevod filma Le Havre), v slovenski pa je čudež že to, da filme sploh še snemajo!
A TIR ni slovenski, temveč italijanski film, pa čeprav v njem govorijo predvsem slovensko in hrvaško. In čeprav je režiser Fausulo do svojega nastopa na rimskem festivalu tudi v kontekstu italijanske kinematografije veljal za bolj ali manj neznanega in neuveljavljenega avtorja, čigar opus je premogel le en dokumentarni celovečerec ter nekaj kratkih del, pa je po ogledu njegovega prvenca jasno, da Fasulo še kako dobro pozna zgodovinski kontekst italijanskega filma, znotraj tega pa še prav posebej bogato tradicijo družbenokritičnega in politično-provokativnega filma. Ter da se prekleto dobro zaveda družbene realnosti obmejne pokrajine, njegove rodne Furlanije. TIR je torej delo, ki povzema, ustvarjalno preoblikuje in nadaljuje tradicijo italijanskega angažiranega igranega filma, v poskusu prve, najširše opredelitve pa ga lahko označimo tudi za delo o mejah in o prečenju mej. Ob študioznem pristopu k proučevanju sveta tovornjakarjev, ki sta ga ubrala tako Završan kot Fasulo, ter ob minuciozni poustvaritvi tega v filmski podobi, malce površni gledalec namreč zlahka dobi občutek, da TIR poskuša preseči meje zvrsti, da iz polja igranega stopa v polje dokumentarnega.
A to je le iluzija, ki se razblini takrat, ko ugotovimo, da Fasulo skoraj z vsakim kadrom daje gledalcu vedeti, da mu pripoveduje zgodbo. Zgodbo o Branku, učitelju slovenskega jezika in pripadniku slovenske manjšine na Reki, ki se zaradi ekonomskih razlogov odloči postati voznik tovornjaka-prikoličarja pri neki italijanski firmi. Zgodbo, ki je vseskozi striktno realistično podana, toda tudi fiktivna in skonstruirana, pa čeprav zato nič manj resnična. V njenem središču je sicer kritični premislek o današnjem svetu dela, o izginjanju nekaterih in vzniku drugih vrednot, o drugačnem vrednotenju dela, ne nazadnje pa tudi o vse bolj brezpravnem položaju delavca v njem, toda hkrati se Fasulo dotakne še številnih drugih tem: od vznika nacionalizma, ki je posledica občutka ekonomsko-eksistencialne ogroženosti posameznikov, novih oblik delavskih migracij, pa vse do odnosa oče – sin. Fasulo se z že prav neverjetno lucidnostjo duha ter občutkom tako za družbeno kot intimno dimenzijo kritično zazre v svojo dobo, v aktualni trenutek družbenega okolja, iz katerega izhaja ter ustvari delo, ki navdušuje tudi na slogovno-izvedbeni ravni.
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014