Revolt nevidnih
Po Filipu Robarju Dorinu, ki že od osemdesetih let dalje kot eden redkih slovenskih cineastov kontinuirano in z vso resnostjo kritično pristopa k različnim družbenim anomalijam, od pojavov ksenofobije in nacionalizma do težkih socialnih razmer, v katerih živijo »tujci« (z izjemo Ovnov in mamutov predvsem v formi dokumentarnega filma), slovenski film ne pozna ustvarjalca, ki bi se prek svojega dela opredeljeval do aktualnih problemov naše družbene stvarnosti. Seveda, imeli smo posamezna dela, ki so stopila po tej poti, na primer Kruh in mleko (2001) Jana Cvitkoviča ter Delo osvobaja (2005) in Slovenka (2009) Damjana Kozoleta. A pri prvem je šlo predvsem za usodo posameznika, prek katere je Cvitkovič pristopil k »večnemu«, brezčasnemu problemu slovenske družbe, alkoholizmu, pri Kozoletu pa se nismo mogli znebiti občutka, da gre prej za obravnavo neke druge, ne slovenske družbene realnosti. Tako je Zupaničev televizijski film – ki v vseh pogledih, od strogo produkcijskega do estetskega, presega okvire klasične televizijske produkcije in bi si že samo zaradi tega zaslužil povečavo ter s tem možnost kinematografske distribucije – Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine prvi slovenski film po resnično mnogih letih, ki je svoj pogled brezkompromisno usmeril ne samo v družbeni tukaj in zdaj, pač pa tudi v zbegano dušo malega človeka, ki ta trenutek živi in se po svojih najboljših močeh z njim tudi sooča.
Zmaga tako pripoveduje zgodbo o varilcu Maksu Bigcu (morda bi v njegovem imenu lahko iskali asociacijo na izraz »bizgec«, saj je Maks v resnici malce zaletav, tak, ki se problema loti, ne da bi prej zares razmislil, česa se loteva), zaposlenem v tovarni Motokovin, ki ji grozi stečaj. Maks je prepričan, da gre tovarni v resnici kar dobro (vsekakor dovolj, da bi preživela) in da za stečajem stojijo vodilni, konkretno direktor tovarne Gorazd Zajelšnik, ki se hoče z zaprtjem tovarne finančno okoristiti. Zato se nekega večera odpravi z doma, ugrabi direktorja in se z njim zapre v tovarno, nato pa v večerni kontaktni radijski oddaji zahteva, da odgovorni za razmere v državi in s tem posredno za stanje v »njegovi« tovarni, prisluhnejo njegovim zahtevam in preprečijo stečaj tovarne, sicer bo razstrelil tovarno ter z njo še sebe in direktorja. Prek Maksove zgodbe je Zupaniču uspelo ujeti občutek eksistencialne stiske, tesnobnosti, porojene iz razraščajoče se družbene in ekonomske negotovosti, ki pesti našo družbo, občutek, ki prežema vse številnejše posameznike in na katerega se ti različno odzivajo: ali s pogreznjenjem v apatijo ali pa, sicer redko, z dejanjem, ki je znak revolta. Maksovo dejanje se na prvi pogled sicer zdi skrajno, pretirano, tudi v ožjem kontekstu slovenske družbene patologije, znotraj katere sicer poznamo občasne pokole s sekiro v družinskih krogih, tako ekstremnih in eksplozivnih dejanj, še posebej če so usmerjena v širše družbeno tkivo, pa ne. A tega seveda ne gre jemati dobesedno, kot prispodoba pa nadvse učinkovito predstavi obupni poskus posameznika v stiski, ki si želi, da bi bil preprosto le slišan. In ne le to: znotraj Zupaničeve narativne logike ne deluje tuje, karikirano, kar je nedvomno tudi zasluga njegove premišljene in umirjene režije. Zupaničeva družbena senzibilnost, njegov izostreni čut za aktualnost in relevantnost družbenih anomalij, ki jih obravnava, tako redko viden (da je skoraj neobstoječ) znotraj sodobne slovenske filmske produkcije, pa pride v filmu še večkrat do izraza. Že s samo umestitvijo dogajanja v Maribor (ne pa v kakšno filmsko bolj atraktivno okolje) opozarja tudi na vse številnejše zgodbe o neuspehu, o propadu nekdanjih paradnih konjev industrije v tej regiji, na gospodarsko pešanje teh krajev. Ostro in brez usmiljenja pa razgali tudi nadvse problematično in celo sporno vlogo, ki jo v sedanjih, družbeno zaostrenih razmerah odigrajo mediji.
Zaradi vsega tega je resnično težko razumeti odločitev slovenske nacionalne televizije, da Zupaničevem filmu – ki je ne samo iskreni poklon malemu človeku in izraz solidarnosti ob njegovi eksistencialni stiski, ki jo doživlja v teh, družbeno in gospodarsko zaostrenih časih, pač pa tudi osupljivo posrečeno filmsko delo, sočna črna komedija, ki nam pripoveduje aktualno in družbeno relevantno zgodbo – prek kinematografske distribucije ne omogoči stika z najširšim občinstvom.
Pogledi, št. 23, 23. november 2011