Samomor kot radikalna gesta upora
Z Lavertyjem, s katerim redno sodeluje vse od Carline pesmi (Carla’s Song) iz leta 1996 (to je že njun dvanajsti skupni projekt), sta znova ustvarila eno tistih mračnih in kompleksnih filmskih zgodb, kjer nosilni lik vedno izhaja iz surovega in neusmiljenega okolja britanskega proletariata, a se njegova intimna zgodba prek obravnave neke aktualne problematike vedno vpenja tudi v širši družbeni kontekst. A čeprav je res, da nad večino njunih zgodb moreče ždi temačna atmosfera, ki je največkrat posledica skrajnih bivanjskih razmer, iz katerih izhajajo njuni liki, pa ta dela vendarle nikoli niso bila pesimistično brezizhodni portreti proletariata in razmer, v katerih ta životari. Prej nasprotno: kljub njunemu vztrajnemu in brezkompromisnemu obravnavanju družbenih anomalij, tudi tistih najbolj kompleksnih in kontroverznih, iz njunih del vseskozi veje vera v »boljši jutri«, nekakšen optimizem, ki izvira iz njunega iskrenega in globokega humanizma, brezpogojnega zaupanja v tisto človeško, ki ga odkrivata v malih, preprostih ljudeh, predstavnikih delavskega razreda.
Nič drugače ni niti v njunem zadnjem delu, Irski poti, neposrednem obračunu s spornim »mednarodnim« vojaškim posredovanjem v Iraku. In čeprav se na prvi pogled zdi, da sta pri tem ubrala pristop, ki smo ga v filmskih izdelkih zadnjih nekaj let že videli, saj med drugim spregovorita tudi o tem, kako se vojna z vrnitvijo vojakov (pa naj se ti vrnejo sami ali jih v krsti pripeljejo drugi) širi na domača tla tistih držav, ki so se vključila v vojaško posredovanje – spomnimo se na primer filma V dolini smrti (In the Valley of Elah, 2007), nenazadnje pa tudi Bombne misije (The Hurt Locker, 2008) –, pa sta nam vendarle ponudila svež in izviren pogled na vojaško posredovanje v Iraku, ki ob tem nosi njun izrazito oseben pečat. Že samo izhodišče zgodbe, zaplet, ki sproži tek filmske zgodbe, se zdi tipično loach-lavertyjevski: na začetku imamo namreč izolirani incident, za katerega se sprva zdi, da zadeva le posameznika, padlega britanskega vojaka, predstavnika proletariata, in njegove najbližje, a nato se izkaže, da je njegova usoda vpeta v širši družbenopolitični kontekst iraške vojne. Smrt je postavljena v izhodišče: v film nas namreč vpelje prizor »vrnitve« britanskega vojaka, čigar ostanke v krsti pripeljejo pred družino in njegove najbližje prijatelje. A ta smrt vojaka, ki bi v »normalnih okoliščinah« sprožala patriotska čustva in padlega povzdignila v heroja, prične kmalu kazati vso svojo kontroverznost, ki postavi pod vprašaj ne samo moralnost in upravičenost mednarodnega vojaškega posredovanja v Iraku, pač pa tudi in predvsem spornost tistega, kar se v Iraku dogaja po »osvoboditvi«. Okoliščine, v katerih je umrl Frankie, prične kmalu razkrivati njegov prijatelj Fergus, tisti, ki je Frankieja tudi prepričal, da se je zaradi možnosti dobrega zaslužka pridružil zasebnim »varnostnim silam«, ki naj bi v »osvobojenem« Iraku pomagale ščititi interese Zahoda. Takrat se začne klasična politična srhljivka, v kateri Fergus delček za delčkom razkriva resnico o tem, zakaj je moral Frankie umreti. Preko tega razkrivanja okoliščin njegove smrti pa Loach in Laverty brezkompromisno pokažeta tudi na s krvjo nedolžnih Iračanov prepojeno geopolitično »igro«, ki so jo s svojim napadom začeli Američani, nato pa nadaljevale vse tiste zasebne varnostne službe, ki naj bi v Iraku zagotavljale mir in red. In pri tem do domnevnih »osvoboditeljev« nimata usmiljenja, saj nedvoumno pokažeta, da so jih vseskozi vodili le ekonomski interesi. Zato v trenutku, ko ti interesi postanejo ogroženi, žrtve lahko padajo tudi med samimi »osvoboditelji«. Nobenega dvoma namreč ni, da sta Loach in Laverty tudi navadne vojake, kakršna sta bila Frankie in Fergus, ki so povečini izhajali iz vrst pogrešljivega proletariata, videla kot žrtve. Kot žrtve političnih elit, ki so zlorabile in izdale njihovo zaupanje. Vseeno pa samomor s krivdo obremenjenega Fergusa, ki je v rokah »osvoboditeljev« postal morilski stroj in izgubil tisto, kar je bilo v njem človeškega, ni izraz obupa in nemoči, pač pa nasprotno: je ultimativno dejanje, radikalna gesta upora, s katero Fergus uniči morilca v sebi in, paradoksalno, potrdi svojo človeškost.
Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011