Scena v odlični maratonski formi
15. 12. 2012
Na Metelkovi se ne zgodi ravno pogosto, da vam varnostnik na pragu kluba pred oči pod pravim kotom postavi iztegnjeno dlan. In potem čakate, kdaj bo šlo pet ljudi ven, da bo lahko vstopilo pet drugih. Dogajalo se je na finalnem krogu Klubskega maratona Radia Študent, glasbene turneje v enajstih letih in enaindvajsetih etapah.
Klubski maraton pa danes ni več zgolj turneja, še manj eden izmed naborov neuveljavljenih bendov in izvajalcev; je predvsem institucija, brez katere si domače alternativne glasbene scene ni mogoče zamisliti. Kot pravi N’toko, multifunkcionalni glasbenik in glas novomeškega kolektiva Moveknowledgement, s katerim je nastopil na prvem Maratonu leta 2001: »Če pogledamo nazaj, imamo ogromno bendov, za katere smo prvič slišali na Klubskem maratonu, tudi mi smo bili eni izmed tistih, za katere razen lokalnih krogov ni vedel nihče. Tisti, ki izbirajo nastopajoče, so vedno imeli težko delo, a so vselej prepoznali tisto najboljše, kar se je pojavilo v Sloveniji v zadnjih letih.« Prav zares ni pretirano zapisati, da danes na sceni skorajda ni uveljavljenega glasbenega imena – če izvzamemo tiste pred letom 2000 – ki ne bi v zadnjem desetletju nastopilo na odru Klubskega maratona. Kar seveda ne pomeni zgolj tega, da komisija, ki prek javnega natečaja izbere šest zmagovalcev – v povprečju se prijavi med 50 in 70, letos pa kar 99 izvajalcev –, dobro opravlja svojo selektorsko vlogo, temveč pomeni, da Maraton skupaj z Radiem Študent (RŠ) tako rekoč vzpostavlja merila, v okviru katerih lahko nekdo na sceni pridobi določeno vrednost, kdo drug pa ne.
Na vprašanje, ali v tem smislu maraton za mlade glasbene kreativce predstavlja neke vrste odskočno desko, Peter Cerar, basist nojz tria Nikki Louder, ki so maratonski krog dobesedno odžgali pred štirimi leti, odgovarja, da niti ne. »Bolj je pomembno, da bend – večinoma so to sveži bendi – dobi možnost preigravanja v različnih klubih, ki je sicer mogoče ne bi. Ker za vse poskrbi RŠ, je sodelovanje z organizatorji, ki zna včasih biti mukotrpno, olajšano, pa tudi medijsko je dobro podprto, zato si bendi, ki so udeleženi na Maratonu, pridobijo nek renome, vsaj pri organizatorjih koncertov in vodjih mladinskih klubov, ki se pomena Maratona zavedajo.«
Da Klubski maraton rešuje večni problem pridobivanja odrske kilometrine, meni tudi Ivian Kan Mujezinović, basist in vokalist letošnjih novovalovsko in rockovsko obarvanih maratoncev Čao Portorož. »Pomembno je, da v finalu nisi bend, ki je iz prostora za vaje potisnjen pred tristo ljudi, ampak si se pripravljal, kalil na odru ob publiki, nadgrajeval samega sebe. To je stvar, ki je v našem prostoru nujna, s tem pridobiš kilometrino, kajti če se kot neznan bend organiziraš sam, je skoraj nemogoče nastopiti koncertu.« Tudi zato Klubski maraton ni le institucija, ki vsako leto (potem ko s festivalskih dreves odpade listje) pobere in zapakira sveže plodove neodvisne in nepoznane produkcije (vsak izvajalec v studiu Radia Študent posname dve pesmi, ki izideta na kompilaciji), temveč predstavlja pomemben faktor kohezije in družbene reprodukcije klubske scene.
Začetki Klubskega maratona segajo na pogorišče Novega rocka, osrednjega rockovskega festivalskega dogodka med letoma 1981 in 2001, ki sta ga organizirala – če izpustimo začetno vlogo tedanjega Radia Ljubljana – Radio Študent in ŠKUC. In če je Novi rock z v več pomenih centralizirano formo v novi kulturni in glasbeni realnosti izgubil smisel, potem je Klubski maraton nastopil natanko kot naravni refleks na nov habitus rizomatične klubske scene, katere počasna eksplozija skozi devetdeseta traja še danes, ko imamo širom države v kvantitativnem smislu bogato in razpredeno klubsko mrežo. Vozlišča te mreže so na eni strani sestavljena iz popolnoma samoniklih klubov, na drugi strani pa iz pravno-formalno čistih, pa tudi sicer sterilnih mladinskih centrov. Poleg zaznave pomembnosti lokalnih prizorišč se pri Klubskem maratonu zdi pomembna tudi zaznava heterogenega glasbenega izraza, ki se v zadnjih letih kaže tako v izraziti žanrski diverziteti kakor v posamičnih primerih eklekticizma in multižanrskih odvodov.
To in takšno diverziteto ima Maraton tako ali drugače vpisano že v samo izhodišče, čemur je pritrdil tudi izbor šesterice, ki je v petek, 9. novembra 2012, končala etapo, izpeljano po enaindvajsetih klubih. Tako smo poleg Čao Portorož v ušesa spustili tudi The Kojn s izrazitim punkerskim in mestoma nojzerskim hrupom, jazzovsko obarvan Rok Zalokar Trio, elektronskega producenta Tima Chinala, eklektične Trus! z močnim ženskim vokalom ter Foe Spre Glass Om, ki s fuzijo hipnotične triphopovske elektronike (ta tu in tam preide v trde tehno bite in masovne kitarske rife) predstavljajo tisti del sodobne glasbene produkcije, ki se zaveda pomembnosti elektronskih matric in ki je bila na maratonu v preteklih letih zastopana s tako različnimi imeni, kot so Spock Studios, Karmakoma, navsezadnje tudi It’s Everyone Else. Ker pa smisel in namen tega teksta ni recenzija in kritika, se postavlja vprašanje, kaj znotraj takšne diverzitete formira slovensko alternativno glasbeno sceno in ali sploh lahko govorimo o obstoju takšne scene?
Scena?
Če bi odgovorili konkretno, bi bilo smiselno opraviti genealoško analizo, ki bi na eni strani trenutno klubsko sceno postavila v kontinuiteto z nastankom alternativne klubske scene v osemdesetih, na drugi pa poudarila diskontinuiteto; sodobne glasbene produkcije, vezane na klubsko sceno, pač ne gre meriti s koncepti in praksami nekega drugega in drugačnega časa. Če pa bi odgovorili splošno, bi bilo smiselno govoriti o tem, zakaj sploh govorimo o (klubski) sceni in ne o čem drugem. To se vpraša tudi Will Straw, teoretik popularno-glasbenih študij, ki koncept »scene« predstavi kot določeno kulturno polje, znotraj katerega delujeta tako produkcija kakor potrošnja glasbe, vsako takšno polje pa ima tudi neko sebi lastno logiko, ki veže posameznike in kolektive kot pripadnike te scene. Temu velja dodati, da se scena v veliki meri nanaša na določeno prostorsko infrastrukturo – klub. Bistveno pa je, da se scena ne vzpostavlja preprosto kot izraz subkulture ali geografskega konteksta, pač pa se vzpostavlja z različnimi strategijami in gravitira okoli različnih institucij. Tako so lahko scene tudi heterogene, spletene iz različnih žanrov, izrazov, stilov in okusov, kar velja tudi za domačo alternativno sceno, kolikor se ta formira skozi različne lokalne variacije (omenimo rodovitnost prekmurske scene, katere predstavniki statistično gledano prednjačijo tudi na Maratonu), okrog neodvisnih založb (God Bless This Mess, Cheap Tune Records, Založba Radia Študent in Moonlee) ter nazadnje okrog Radia Študent in Klubskega maratona.
Skratka, sceno lahko označimo za določeno platformo, znotraj katere različne glasbene prakse in različni izvajalci razvijejo svoj potencial. Z drugimi besedami, ko govorimo o glasbi, o njeni produkciji, distribuciji, potrošnji, o pomenu glasbe nasploh, nam scena predstavlja zelo pomemben koncept, v realnosti pa infrastrukturo, ki pogojuje vrednost in pomen glasbe, ki se pojavi znotraj nje. Prav v takšnem smislu lahko naposled govorimo o slovenski alternativni glasbeni sceni, znotraj katere tečejo različni glasbeni tokovi, ki kažejo na moč, zrelost, predvsem pa izrazno vitalnost scene, ki sicer črpa iz posameznih žarišč, medtem ko so druga prepuščena ničelni produkciji in slabemu obisku koncertov. Tu pa dominantnih problemov, s katerimi se sooča slovenska alternativna glasbena scena, ne gre izražati le v ekonomskih terminih, temveč tudi v razmerah mladinske politike, ki je mladinske centre ponekod oddaljila od subkulturne kreative, predvsem pa se problem alternativne glasbene scene kaže v medijski krajini, ki ima poleg informacijske tudi izobraževalno funkcijo. Z izjemo Radia Študent namreč ni ne elektronskega ne tiskanega medija, ki bi resno pokrival popularno in alternativno glasbo.
Čas bi že bil, da se prevpraša/dekonstruira tudi monolitni koncept alternative, s katerim se danes znotraj scene, o kateri tudi v tem članku govorimo kot alternativni, še vedno veliko operira. Šele tako bi lahko reartikulirali tudi problem političnega efekta – v najširšem pomenu besede –, ki ga proizvede ta in takšna glasbena scena. Naposled so to teoretična vprašanja: ko govorimo o alternativi, predpostavimo dialektično razmerje alternativa–mainstream, ki se potem nadgradi v visoko–popularno, pa v fiksne identitete in železne kontradikcije, ki prečijo družbo. Kaj pa če bi govorili o hibridih enega, drugega in tretjega, o sklopih in razmerjih prehodnih koalicij, o silah, ki fiksirajo, in o silah, ki bežijo, da bi ustvarile novo?
Kakorkoli že pa si brez Klubskega maratona takšnega razmišljanja na domači glasbeni sceni ne moremo predstavljati.
Pogledi, št. 22, 28. november 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
