Novi rock – nova realnost?
07. 10. 2011
Z nastopom koroškega benda Zircus malo po osmi zvečer se je na drugi septembrski petek v Križanke vrnil znameniti Novi rock. Vrnil se je na svojo častitljivo trideseto obletnico in vrnil se je enajst let po malo manj častitljivem koncu. Vrnil se je v drugo in drugačno glasbeno in politično realnost –se vrnil, da bi si postavil spomenik ali da bi položil temeljni kamen prihodnosti? O tem, v kakšno realnost se je vrnil Novi rock, nemara še najbolje govori zgodba zapisovalca teh besed. Na koncert se je namreč odpravil s svojim kolegom in njegovim stricem, ki je v Ljubljano sicer prispel tudi s svojim sinom, ki pa ni šel na Novi Rock, temveč na Ritem mladosti v BTC.
Vrnitev je bila tega dne v Križankah res velikokrat uporabljena beseda: vrnili so se ponovno zbrani Otroci Socializma z izvrstno instrumentalno sekcijo in frontmanom Branetom Bitencem, a časa, o katerem je recitiral Bitenc, onkraj odra ni več čutiti. Na oder Križank so znova stopili tudi Buldogi, ki so nastopili že na prvem Novem rocku leta 1981, tokrat pa so predstavljali predvsem material z nove plošče. Nenazadnje pa so se v Križanke vrnili tudi mnogi obiskovalci in obiskovalke, med katerimi so se nekateri po toliko in toliko letih čudili, da se v Križankah pod oder pač ne nosi več osvežilnih napitkov. Dejstvo je, da ne publika ne nastopajoči niso pretirano ustrezali pojmu novega. Vendar pa v primeru nastopajočih to niti ni bil namen, pač pa je šlo za smeli poskus prereza sporočilnosti in izraza. V družbi starejših, ki so jih poleg Otrok Socializma in Buldogov dopolnili še Niet, so se na ta način znašli Zircus, Aktivna propaganda, Kvinton, Damir Avdić, Melodrom, N’oko in Dani Kavaš. Ni treba poudarjati širine žanrskega spektra, pri katerem gre za izrazito samosvoj ali izrazito zainteresiran glasbeni pristop. V tem smislu velja izpostaviti nastop bosanskega »psiha« Damirja Avdića, ki s svojim solističnim glasbenim performansom ni le na novo izumil punk-kantavtorsko formo, temveč je tudi eksplicitno premeril novi čas in novi prostor postsocialistične realnosti. Na ta način so tako Avdić kakor tudi ostali nastopajoči, ki v prevladujoči festivalski paradigmi niso vajeni velikih dogodkov, temveč intimnih klubskih vzdušij, (alter)kulturni javnosti posredno zastavili vprašanje, kako sploh premeriti samo zgodovino Novega rocka? Vprašanje, ki odgovora ne išče v preteklosti, marveč v prihodnosti.
1981‒2000
Novega rocka seveda ne moremo misliti mimo punka (in novega vala), ki v poznih sedemdesetih onstran železne zavese ni artikuliral le novega glasbenega izraza in nove antihegemonske (kontra- ali subkulturne) drže, ampak tudi potrebo po novem festivalskem formatu. Tega je 3. in 4. septembra 1981 v Križankah oznanil novi festival z novim imenom –Novi rock. Ne samo, da je Novi rock, ki ga je z asistenco Radia Ljubljana v pogon spravil in ga vseskozi tudi vzdrževal Igor Vidmar, na enem mestu in v dveh večerih zgostil nastalo glasbeno alternativo, temveč je vzpostavil tudi institucijo, ki je bila v naslednjih dvajsetih letih zmožna generirati in afirmirati nove in nastajajoče rockovske forme, pa tudi spremljajoče subkulture in estetike. Igor Bašin - BIGor, glasbeni publicist in kritik, v knjigi Novi rock: rockovski festival v Križankah 1981–2000 (Subkulturni azil, Maribor, 2006) zapiše, da se festival nikoli ni odpovedal »primarnemu, osnovnemu in izvornemu smotru, tj. kontinuiranemu, organiziranemu in vsebinsko osmišljenemu spodbujanju izvirne domače rockovske glasbe s poudarkom na nekonvencionalnem, glasbeno-tekstovno inovativnem in zavzetem, nekonformističnem odnosu do družbene stvarnosti«. Smisel in pomen festivala namreč ni bila pasivna reprezentacija obstoječe popularne glasbe, pač pa aktivna produkcija in investicija v še ne-obstoječo (z)godbo. Za potrditev trditve je dovolj že, če pregledate seznam vseh nastopajočih, ki ne predstavlja le zgoščene zgodovine slovenske alternativne (rock) scene, pač pa tudi sidrišče tistega, kar je Gregor Tomc imenoval druga Slovenija.
Zato je imel Novi rock pomembno socializacijsko funkcijo tako za izvajalce kakor za poslušalce in celotno neodvisno glasbeno sceno s produkcijo, distribucijo, mediji in koncertnimi prizorišči vred. Medtem ko je današnja festivalska logika – če tu izvzamemo usmerjene festivale tipa Metalcamp in Punkrock holiday – temu pogosto diametralno nasprotna: festivali so le servis enim in istim bendom obstoječe pop-rock scene (Dan D, Big Foot Mama, Kreslin itn.), zato niso sposobni niti generirati niti posegati v kakršnokoli glasbeno sceno v pravem pomenu besede.
In če se danes zdi samoumevno, da je festival postavljen v Križanke, na začetku seveda ni bilo tako, zato je Novi rock, ki sta ga do leta 1984 organizirala Radio Študent in Radio Ljubljana, pozneje pa Radio Študent in ŠKUC, s tem, ko je prestopil prag Križank, prestopil tudi prag getoizacije in marginalizacije alternativne kulture – korak, ki ni ostal brez odziva, saj se mu je tu in tam celo očitalo institucionalizacijo in mainstreamovstvo. A ta očitek je le ponovil osnovno poanto festivala, ki je skušala alternativni glasbeni produkciji zagotoviti mesto v samem medijskem in koncertnem centru, ne da bi bila s tem centrom tudi že spodkopana. Na neki način je bila to zmaga protesta, ki so ga popularne kulture usmerile proti okosteneli visoki kulturi. Ne bomo pretiravali, če zapišemo, da je na ta način alternativna kultura zelo jasno stopila onstran hierarhizacije kulturnega izraza na visoko in nizko kulturo (ki se je pozneje premestila in vzpostavila na nov način). Da je temu tako, govori že dejstvo, da popularna glasba v zgodovinskih in glasbenih učbenikih še vedno zavzema neznatno mesto skoraj naključnega pojava.
Dve nadaljevanji z drugimi sredstvi
Vse do začetka devetdesetih je Novi rock funkcioniral na površju, medtem ko se je v undergroundu vzpostavila močna in izrazito potencialna alternativna scena, izhajajoča predvsem iz skupine FV 112/115. Kmalu po osamosvojitvi je festival zašel v krizo, ki se je v drugi polovici devetdesetih še poglobila in rezultirala v zadnjem Novem rocku 2000. Sledili sta dve nadaljevanji z drugimi sredstvi: kmalu presahli Novi novi rock, ki ga je organiziral ŠKUC, in Klubski maraton, ki ga prav te dni že enajstič organizira Radio Študent. Nobenega dvoma ni, da je danes Klubski maraton eden izmed najpomembnejših dogodkov slovenske glasbene scene, ki z novo logiko in novim pristopom nadaljuje natanko to, kar je začel Novi rock – vzpodbuja samosvojo in avtonomno glasbeno produkcijo, ki pa ni več omejena na žanr rockovskih derivatov. Klubskemu maratonu v prid gre šteti predvsem to, da vzpostavlja drugačen organizacijski plan, ki se ne steka v center (festival), pač pa je razpršen v mrežo številnih lokalnih klubov, centrov ali koncertnih prizorišč.
Skozi prizmo Klubskega maratona lahko vidimo tudi vzroke za propad Novega rocka, ki jih je sicer več in jih lahko razdelimo v tri skupine (tisto o sporu med Vidmarjem in RŠ puščamo vnemar). Najprej je tu neodzivanje festivalske forme na novo glasbeno realnost, predvsem elektronsko glasbo in na zametke hip-hopa, vštric tega pa neodzivanje na novo post-subkulturno realnost, ki jo je utelesila Metelkova mesto. Sledijo strukturni razlogi – privatizacija/ komercializacija medijskega prostora ter širitev možnosti za organizacijo koncertne dejavnosti, ki so spremenili samo paradigmo, znotraj katere lahko danes deluje novo-rockovski festival ali izvirni medijski program. V zadnjih desetih letih ali več so namreč popularno glasbo vztrajno izrivali iz medijskega prostora –in to ne le z vdorom komercialnih radijskih postaj, temveč tudi na javni televiziji z ukinitvijo glasbenih oddaj Sobotna noč, Videospotnice in (sicer ponovno vrnjena) Aritmija – v »prime-time« terminu pa je že več let nosilna glasbena oddaja Na zdravje!.
2011
Vprašanja, ki si jih danes lahko zastavlja Novi rock, niso le glasbene, temveč predvsem politično- zgodovinske narave. A ne gre za vprašanja več ali celo boljše zgodovine, pač pa za vprašanja drugačne zgodovine, ki v punku in drugih subkulturnih ali celo civilnodružbenih pojavih ne bo videla prvo brcanje pozneje rojene zgodbe o vzpostavitvi države – ki zamrzne vsako alternativno politiko – temveč možnost vzpostavitve drugačnega odnosa do lastnega časa, ki se lahko na pretekle izkušnje naslanja le tako, da jih ponavlja na neki svoj, drugačen način. Z drugimi besedami, zgodovino alternativne kulture, ki se seveda ni končala, pač pa transformirala v nove in nove – znova marginalizirane – oblike, je treba depolitizirati, da bi jo lahko ponovno politizirali.
In če naj letošnji Novi rock ne ostane predvsem spomenik preteklemu, temveč temeljni kamen prihodnjemu, potem seveda ne more mimo tistega, kar je nastalo v enajstih letih, odkar je zaprl svoja vrata. To so številni novi glasbeni izrazi, razpršeno koncertno drobovje po vsej Sloveniji, položaj popularne glasbe v medijih in tudi (nova) cinična ideologija. Vsekakor je osrednji glasbeni dogodek, ki bi bil zmožen zagotoviti večjo odmevnost in prepoznavnost nove in nastajajoče popularne godbe, več kot potreben. A časi so res drugačni: morebitnih prenosov resda ne bo treba več cenzorsko prekinjati in organizatorjem tudi ne bo več treba zbirati besedil skladb ter jih nositi v odobritev državnim uradnikom, bodo pa zato (in so že) nekomercialni in izvirni medijski ali širše kulturni pristopi ostali brez pomoči tiste, za katero so se nekoč vsi borili – demokratične države.
Pogledi, št. 19, 28. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
