Politična (samo)zavest mlajše generacije
06. 10. 2010
Mladi so imeli v zgodovini političnega delovanja pomembno, kdaj pa kdaj celo odločilno vlogo. Lahko bi dejali, da v zadnjem stoletju nobeno pomembno politično gibanje ali stranka ni nastala brez posebnega mladinskega odreda, ki pa ni bil vselej namenjen samo novačenju novih članov, marveč tudi grajenju mladinske politike in politične zavesti odraščajočih generacij. Na drugi strani pa so mlade generacije pogosto tudi same nastopile kot nosilke liberalnih, emancipacijskih, revolucionarnih pa tudi totalitarnih ter fundamentalističnih idej. Tovrstne ideje, ki so praviloma prestopale gole generacijske interese ter posegale po celovitih družbenih spremembah, so imele kljub morebitnim porazom v veliko primerih dolgotrajne politične vplive. Slovenija ni nobena izjema, saj zgodovina mladinskih gibanj na Slovenskem sega v predvojna leta avtonomnih mladinskih organizacij Prosvete in Preporoda, komunističnega SKOJ-a, kasnejše Zveze socialistične mladine Slovenije, predvsem pa subkulturnih/subpolitičnih gibanj, ki so bila v osemdesetih pravzaprav prvi akterji demokratizacije javnega prostora. Vendar pa se tu zgodovina tudi ustavi.
Še dve leti pred osamosvojitvijo je Gregor Tomc v svoji knjigi Druga Slovenija zapisal, da je temeljna ovira nadaljnjega razvoja mladinske subpolitike enostrankarski politični sistem, ki ni bil sposoben spoštovati temeljnih načel politične demokracije. Dandanes imamo večstrankarski sistem, paleto strankarskih podmladkov, avtonomno študentsko in dijaško organizacijo, študentske klube, urad za mladino, mladinski svet, razvejeno mrežo lokalnih mladinskih centrov, a vendar se generacije, ki nas z osemdesetimi povezuje le letnica rojstva ali pa še to ne, utapljamo v oznakah politične pasivnosti, pozasebljenosti in splošne apatije. Je treba za razlago poseči po nekakšni generacijski psihologiji, ki bo pokazala, da smo si za vse krivi sami, da v polju številnih in raznovrstnih možnosti ne prepoznamo svoje – še več: da mladi ne zmoremo sami misliti svoje prihodnosti? Ali bo treba končno postaviti nasprotno hipotezo in pokazati, da več strank še ne pomeni več interesov ali artikulacije družbenih antagonizmov, znotraj katerih živimo? In da demokracija v ustavi še ne pomeni demokracije v praksi in da je bolj kot mladina pasivna politika sama.
Diagnoza mladinskih organizacij
Politika se danes vse bolj kaže kot posebna vrsta upravljanja različnih resursov in ne kot premišljevanje ter produciranje idej ali konceptov, ki bi intervenirali v obstoječe družbeno tkivo ter proizvedli spremembe, ki se ne dotikajo samo vladajoče generacije. Generacijska perspektiva je v politiki izvzeta celo do te mere, da se stranke ob volitvah niti ne trudijo naslavljati mladih, saj njihovi glasovi ne pomenijo zadostnega volilnega izkupička. Delitev strankarskega polja na »partizane« in »domobrance«, ki je v Sloveniji še vedno temeljna ideološka cepitev, pa ni nič drugega kot zastor za razredne in generacijske konflikte, ki v sedanji politični artikulaciji popolnoma umanjkajo.
Tudi druge formacije, ki naj bi predstavljale interese mlajših generacij, se kažejo le kot slaba preslikava takšnega stanja: strankarski podmladki v stilu »mladost je norost« prevzemajo umazan posel izgovarjanja neizrekljivih strankarskih pozicij, pa Študentska organizacija Slovenije že zaradi svoje predstavniške in hierarhične forme organiziranja predstavlja le odsev državne strukture, ki je popolnoma izgubila stik z bazo – življenjem in interesi študentske populacije. Da samostojna Slovenija dejansko nima politike mladih, pove tudi primerjava s prejšnjim enopartijskim režimom, kjer se je takšna politika udejanjala z Zvezo socialistične mladine, ki je – četudi je bila strukturno in ideološko podrejena Zvezi komunistov – v odločilnih trenutkih demokratizacije in vzpostavljanja alternativne kulture oziroma politike prevzela novo vlogo.
Od politične participacije v ustaljenem pomenu besede ostane tako le še gol skelet z imenom »vključevanje mladih v družbo«, ki nastopa kot osrednje vodilo evropske, s tem pa tudi slovenske mladinske politike. Številne nevladne organizacije in mladinski centri sicer predstavljajo bogat izrazni poligon za javno delovanje, vendar se tudi tu politično delovanje v pravem pomenu besede praviloma izmika, če ne celo zakriva. Poudarjanje vključevanja na raznovrstnih interesnih področjih zgreši namreč ravno to, da so bili mladi v zadnjih dveh desetletjih izključeni iz delitve družbene moči, s tem pa tudi svojega vpliva na skupno prihodnost.
Nove generacije, novi boji
Vse torej kaže, da se bodo morale mlade generacije znotraj strukturne izključenosti in odsotnosti mladinske politike politizirati same. In če je prihodnost negotova, preteklost ni. Zgodovina namreč kaže, da so pretekla mladinska gibanja svojo političnost vzpostavila ravno tam, kjer so s svojim delovanjem naslovila obstoječe družbene konflikte, ki jih je vladajoča politika ideološko ter tudi praktično zatirala. Pogosto so takšna gibanja označena tudi kot subkulturna, to pomeni, da niso gojila eksplicitne politične drže v ožjem pomenu. Ravno s tem pa so pokazala na razumevanje političnega delovanja zunaj obstoječega institucionalnega okvira. Gre za mišljenje politike kot zmožnosti alternativnega vzpostavljanja družbenih odnosov, ki se navsezadnje lahko iz zamejene skupine prenesejo tudi na občo raven.
Premakniti se s točke nič politične pasivnosti tako ne pomeni napotiti se k volilnemu pultu in z oddajo svojega glasu oddati tudi svojo moč, marveč poskusiti politizirati ravno to pasivno stanje samo. Kako? Morda se med sprehodom po fakulteti ustaviti na študentskem plenumu in tam poskusiti premisliti hierarhične odnose na univerzi. Morda. A eno je gotovo: vsaka generacija mora svoj boj zastaviti na novo in v svojem lastnem interesu.
pogledi, št. 19, 28. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
