Sistematična in premišljena selekcija
07. 11. 2015
Ne spomnimo se, da bi kadarkoli v preteklosti festival odprlo delo iz sekcije Perspektive. Res je sicer, da je ta naloga tokrat zaupana domačemu favoritu sekcije, Družinskemu filmu v Pragi delujočega Olma Omerzuja, s čimer mu festival izreka zasluženo priznanje in nanj opozarja svoje občinstvo. A hkrati je to dejstvo še en nesporni dokaz, da prav ta sekcija iz leta v leto pridobiva veljavo.
Ne sicer v mednarodnem kontekstu, saj Liffu to preprečuje že dejstvo, da je festival festivalov, ne pa premiernih predvajanj filmskih del. Čeprav s tako usmeritvijo festivala tudi sama sekcija ne more pritegniti pozornosti mednarodne stroke, pa Perspektive s svojo premišljeno in vseskozi kakovostno selekcijo postajajo vse bolj zanimive za najširše občinstvo tako doma kot tudi v širši regiji. Iz leta v leto nam namreč ponujajo uravnovešen in tehten izbor novih avtorskih imen, mladih, nadarjenih ustvarjalcev s prvimi ali drugimi celovečernimi deli, s katerimi so navdušili občinstvo in stroko na najpomembnejših svetovnih festivalih. In prav sistematična ter vsestransko premišljena selekcija, ki ji nikoli nismo mogli očitati, da je postopek izbire zvedla na avtomatizem iskanja festivalskih zmagovalcev v svoji ciljni skupini, je tisto, kar Perspektive naredi tako zanimive. Tako na primer zdaj že tradicionalni deseterici filmov omogoči, da preseže meje svoje izvorne opredelitve. Da torej ni zgolj parada desetih mladih talentov, pač pa gledalcu hkrati omogoča tudi vpogled v razvoj avtorskega filma, v geografske premike centrov ustvarjalnega razcveta in ne nazadnje v pojav in zaton različnih trendov.
Prav s te perspektive začnimo tudi naš tokratni pregled programa Perspektiv na 26. Liffu. Že ob bežnem preletu letošnjih desetih imen in držav produkcije teh del se nam razkrije, da evropske kinematografije še najprej ustvarjalno prosperirajo, saj zadnja leta ustvarijo veliko večino v sekcijo uvrščenih del; takih je med letošnjimi naslovi kar sedem. No, prav tako že dlje časa trajajoča pa je žal tudi odsotnost del iz azijskega konca. Zato pa nas lahko razveseli nekakšna »vrnitev« argentinske kinematografije, ki se letos predstavlja z dvema produkcijama (pri tem je treba opozoriti na dejstvo, da je eno izmed teh posnel tam delujoči avstrijski režiser).
Preden se lotimo predstavitve posameznih del, se velja na hitro pomuditi še pri vzporednicah med izbrano deseterico, ki vzniknejo skozi razmislek o temah, ki jih dela obravnavajo. V tem pogledu bi letošnji izbor lahko razdelili na dve večji skupini. V prvi so dela, ki se posvečajo obravnavi pomena sodobne družine in dinamike odnosov med njenimi člani, ob tem pa se sprašujejo tudi po njeni opredelitvi in razmerju do širšega družbenega konteksta. Drugo skupino pa tvorijo dela, ki svoj razmislek usmerjajo k različnim oblikam razmerja med zgodovino in družbo, naj gre pri tem za odnos, ki ga ima družba do zgodovine, ali pa za spremembe, ki jih družba doživi ob prehodu skozi različna zgodovinska obdobja. A poglejmo si konkretneje, kako se posamezna dela lotijo določene teme.
Začnimo pri tokratnem domačem adutu, Družinskem filmu Olma Omerzuja, ki je svetovno premierno doživel nedavno v tekmovalnem programu festivala v španskem San Sebastianu. Kot mu priznavajo tudi tuji mediji, se Omerzu postopno in počasi, a tudi nezaustavljivo razvija v cineasta svetovnega formata, avtorja, ki premore prepoznaven slog in ki se iz filma v film posveča istim ali vsaj sorodnim temam. Tako bi zanj lahko rekli, da se v svojih delih usmerja predvsem k opazovanju razvoja odnosa med dvema ali več liki, pri čemer pa vanj od zunaj vedno poseže nekaj nepričakovanega, skoraj šokantnega. In tako je tudi tokrat, saj je Družinski film svojska zgodba o štiričlanski družini (starših in dveh otrocih), ki v nekem trenutku zaradi posega »od zunaj« nasilno razpade, nato pa jo »preživeli« poskušajo znova obnoviti in sestaviti. Omerzu je pojasnil, da ga je zanimalo predvsem raziskovanje pojava odtujenosti znotraj družine, ob tem pa se je hotel lotiti tudi razmisleka o vlogi, ki jo ima družina v današnji družbi, in o tem, kakšne vrednote predstavlja. Vsekakor je njegovo delo nadvse aktualno tudi v kontekstu domačega družbenega okolja, kjer se poskuša zacementirati in ohraniti tradicionalno pojmovanje družine.
O odnosih v družinskem krogu razmišlja tudi Američan Josh Mond – v svetu ameriškega neodvisnega filma se je uveljavil kot uspešen producent –, ki si je za svoj celovečerni prvenec z naslovom James White izbral diametralno nasprotno izhodišče. Zgodba o dvajset-in-nekaj letnem Jamesu se namreč začne z že razpadlo družino (umrli oče in odtujeni sin James), ki pa jo nato James – ko izve, da tudi njegova mati umira zaradi težke bolezni – poskuša znova sestaviti oziroma vsaj popraviti ali na novo zastaviti svoj odnos z mamo. A tisto, kar je zares fascinantnega v tem delu, niso avtorjevi razmisleki o družinskih odnosih, pač pa intenzivnost dogajanja in emocij, ki jo Mond pričara na vizualni ravni, zlasti s pogosto rabo ekstremno bližnjih posnetkov.
Z vidika idejnih zastavkov ter aktualnosti in tehtnosti v filmu obdelanih tem pa sta veliko zanimivejši naslednji dve deli: turški film Mustang režiserke Deniz Gamze Ergüven, s katerim je bila avtorica nagrajena tako na festivalu v Sarajevu kot tudi v Cannesu (nagrada Europa Cinemas) ter islandski film Ovna Gríumurja Hákonarsona, za katerega je avtor v Cannesu prejel nagrado sekcije Poseben pogled. V obeh delih se namreč zgodi neki minimalni premik: zdaj niso več odnosi med člani družine tisti, ki jih pretres nekaj »zunanjega«, pač pa so sami družinski člani pod neposrednim vplivom tistega, kar prihaja od zunaj – širšega družbenega konteksta. Pri tem je še posebej zanimivo delo turške avtorice, ki skozi zgodbo o petih osirotelih sestrah, za katere skrb prevzame njihova širša družina, tradiciji in vsemu tradicionalnemu močno zavezana stric in teta, spregovori o demonizaciji ženske spolnosti v tradicionalni turški družbi. Prej sproščeni in duhovno odprti družinski prostor se za dekleta spremeni v ječo, v jetniško celico, iz katere je treba pregnati vse elemente zahodne pop kulture, samo celico pa spremeniti v »prostor za vzrejo žena«. No, ob filmu Mustang moramo vendarle priznati tudi to, da delo vsaj z določene perspektive v spomin prikliče film Sofie Coppola Deviški samomori. Kar pa v ničemer ne zamaje dejstva, da se nam Deniz Gamze Ergüven z njim predstavlja kot ena najbolj zanimivih in drznih mladih turških avtoric.
Na čelo drugega sklopa filmov, tistega, ki tematizira različne oblike razmerja med zgodovino in družbo, pa bi lahko postavili film Pionirji heroji Rusinje Natalije Kudrjašove. Njena zgodba o treh mladih ljudeh, ki so bili vzgajani kot zadnji pionirji nekdanje Sovjetske zveze in so se osebnostno oblikovali ob naivnih predstavah o junakih ljudstva in o domoljubju kot vrlini, skratka ob mitih nekdanje sovjetske države, gledalcu ponudi vpogled v radikalne spremembe, ki jih je v zadnjih 25 letih doživela ruska družba. V podajanju svoje zgodbe avtorica uporablja številne preskoke med preteklostjo in sedanjostjo, kar v samo pripoved vnaša neko specifično tenzijo. Podobno pripovedno strukturo premore tudi argentinski film Projekt stoletja Carlosa M. Quintele – ta sledi zgodbi o vznesenem začetku gradnje jedrske elektrarne pod pokroviteljstvom sovjetskih prijateljev Kube in njenem neslavnem zaključku nekaj desetletij pozneje –, le da nas v njem ne vodi skozi različna časovna obdobja, pač pa ta predstavljajo trije moški liki različnih generacij. Vsak od njih je namreč predstavnik, agent nekega določenega obdobja v burni kubanski povojni zgodovini. Film je brez dvoma nadvse zanimivo delo, a vendarle se v določenim momentih zdi preveč specifičen za gledalca, ki ni dober poznavalec kubanske zgodovine in družbe.
Na koncu velja omeniti vsaj še dve, resnično posebni in izstopajoči deli. Prvo je bukolični dokumentarec malce pretencioznega naslova, a nadvse domiselno zasnovane vsebine, Stvarjenje smisla Simoneja Rapisarde Casanove. Ta nemudoma v spomin prikliče podobno zastavljeno delo Michelangela Frammartina z naslovom Štirikrat, a med ogledom filma bo gledalec opustil misel nanj, saj ga bo prevzela svojskost Casanovovega filma. Film namreč sledi brezčasnemu ritmu vsakodnevnega življenja nekega toskanskega pastirja, pri tem pa skozi pogovore, ki jih ima ta z različnimi drugimi liki, opozarja na ironičnega duha zgodovine (ta se izrazi predvsem skozi pogovor pastirja in nemškega kupca zemljišča, na katerem je pastir pasel).
Najbolj kompleksno in svojsko delo letošnjega izbora pa je gotovo madžarski film Savlov sin, celovečerni prvenec Lászla Nemesa, ki je v Cannesu osvojil tako veliko nagrado žirije, nagrado FIPRESCI in nagrado za tehnični dosežek (zvok). Savlov sin je eden najbolj osupljivih prvencev zadnjega desetletja, srhljiva zgodba o zaporniku v nacističnem koncentracijskem taborišču, ki mora sodelovati v skoraj industrijskem procesu odstranjevanja trupel ubitih sojetnikov. Je grozljivka in hkrati resen premislek o možnostih reprezentacije radikalnega zla, film, ki v spomin prikliče tako podobe filmov Bele Tarra kot tudi določene žanrske produkcije. Predvsem pa gre za delo, ki s specifičnim pristopom k oblikovanju filmske podobe doseže tako intenzivno silovitost, da je ogled tega filma že prav fizično-duhovna izkušnja. Izjemno in hkrati srhljivo. A kaj bi pravzaprav lahko bilo še boljše vabilo na ogled letošnjih Perspektiv?
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
