Slabo podkovani dobri nameni
Prelomnica. Scenarij in režija Mišo Šušak. Slovenija, 2012, 110 min. Kolosej Ljubljana
24. 01. 2013
Čeprav se domača filmska produkcija konstantno sooča s težavami sistemske narave, ki so velika cokla njenega razvoja, pa vseeno ni mogoče spregledati, da v zadnjem času postaja bolj samozavestna. Zdi se, da je prav ta val pridobljene samozavesti v kinodvorane pljusknil tudi »novi« slovenski celovečerec Prelomnica. Njegov pogumni nastop nedvomno pozdravljam, a se ob tem vendarle tudi sprašujem, ali je samozavest v tem primeru upravičena in ali morda ne bi bilo na mestu malo več (samo)kritičnosti.
Konec lanskega leta smo bili v domačih kinodvoranah priče prizoru, kakršnega si še pred desetletjem skorajda ni bilo mogoče zamisliti: v različnih kinodvoranah po mestu so se namreč skoraj sočasno predvajali kar štirje slovenski filmi: Šanghaj, Nahrani me z besedami, Jaz sem Janez Janša in Mlada noč. A nikar ne mislite, da je pri tem šlo za naključno posledico kaosa v planskem razporedu prikazovalcev. Skorajda prepričan sem, da se ne prikazovalci ne distributerji ne avtorji niso kaj dosti ukvarjali z mislijo na druge slovenske filme v kinodvoranah. Slovenski film preprosto ima svoje občinstvo in kot se je v zadnjih letih že večkrat izkazalo, je lahko to tudi zelo številčno. K njegovi priljubljenosti svoj skromni delež prispevajo tudi t. i. neodvisni projekti, ki nastanejo mimo uradnih produkcijskih kanalov in gledalce privabljajo tako s svojo nekonvencionalnostjo kot, denimo, tudi z naslonitvijo na priljubljene hollywoodske vzorce. Takšna sta bila Tu pa tam Mitje Okorna, gangsterska komedija iz Kransterdama, ter pogojno V petek zvečer Danijela Srake (vendarle je dobil minimalno podporo uradnih filmskih ustanov), ki se je oprl na žanr najstniške komedije.
Čeprav tovrstni filmi praviloma nastajajo v pogojih amaterske ali polprofesionalne produkcije ter ob minimalnem, pogosto celo ničnem proračunu, pa to še ne pomeni, da ne premorejo določene kvalitete, pa naj gre za drznost izraza, svežino, morda celo pripovedni talent, ali pa preprosto ujamejo neki trend v popularni kulturi. V nacionalno filmsko krajino s tem vnašajo tudi produkcijsko raznovrstnost. A kaj ko največkrat tudi to ni dovolj, da bi si izborili možnost predstavitve pred občinstvom. Morda je prav ta negotovost, ali bo po zaključeni produkciji tak film sploh lahko ugledal temo kinodvoran in s tem opravil še najpomembnejši preizkus, tisti pred občinstvom, največja težava tovrstnih projektov. Tu so največkrat res prepuščeni samim sebi, saj jim bo brez namenskih sredstev za promocijo le redko kateri distributer ali prikazovalec sploh namenil kaj pozornosti.
»Prelomnica žal ni projekt, ki bi si zasluži priti pred občinstvo. Je slab, nedomišljen film, s scenarijem na ravni srednješolske fantazije ter povsem nekritičnim prenašanjem vzorcev ameriškega filma in ameriške urbane kulture v slovenski film. «
Zato se do določene mere strinjam z Andrejem Novakom, direktorjem distribucije pri Karantanija Cinemas, ki pravi, da so distribucijo Prelomnice podprli z namenom, da »bi s tem dali signal vsem ostalim mladim avtorjem, ki so pripravljeni žrtvovati svoje popoldneve in vikende, da s prijatelji posnamejo no-budget film in si kljub pomanjkanju sredstev lahko obetajo možnosti, da predstavijo svoj izdelek tudi širši publiki. Prepričani smo, da aktivacija večjega nabora talentov zagotovo posledično vodi v dvig kvalitete celotne filmske branže in ne le avtorjev, hkrati pa bi tako dvignili tudi popularnost slovenskega filma in pokrivali tiste potrebe občinstva, ki jih filmski sklad ne uspe ali pa ni zainteresiran.« A če delim njegovo prepričanje, da bi tudi tovrstnim projektom veljalo na nekako omogočiti, da stopijo pred občinstvo, in se strinjam, ko pravi, da lahko ti koristijo celotni filmski branži, pa sem ob tem vendarle tudi prepričan, da določena selekcija preprosto mora biti opravljena že pred srečanjem z občinstvom in da ne gre nekritično podpreti kar vseh tovrstnih projektov.
Prelomnica žal ni projekt, ki bi si zasluži priti pred občinstvo. Ne zaradi tega, ker ekipi ne bi priznal entuziazma in predanosti. Preprosto zato, ker gre za slab, nedomišljen film, s scenarijem na ravni srednješolske fantazije ter povsem nekritičnim in neutemeljenim prenašanjem vzorcev ameriškega filma in ameriške urbane kulture v slovenski film ter slovensko družbeno okolje. Zgodba o dveh bratih iz razpadle družine, ki se poskuša znova sestaviti, a so travme preteklih dogodkov vanjo zarezale pregloboke rane, prinaša smešno plitke in v pretirani stereotipizaciji že prav karikirane like ter porazno režijo, ki očitno ne ve niti to, kaj je subjektivni pogled, v zasnovi prizorov pa niza le kliše za klišejem. Zato se bojim, da bo v izhodišču morda res benevolentna gesta distributerja (Karantanija Cinemas) in prikazovalca (Kolosej), ki sta Prelomnici omogočila, da se predstavi najširšemu občinstvu, slovenski filmski produkciji prej škodila kot koristila. Od nje pa žal tudi občinstvo ne bo imelo prav veliko.
Pogledi, let. 4, št. 2, 23. januar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
