Superjunaki v masovni produkciji
18. 05. 2015
Stripovski superjunaki so bili vedno del kinematografskega in televizijskega sveta, največji med njimi pa se v obliki remakov in nadaljevanj vračajo vsakih nekaj let. Logično, saj so namenjeni najširši populaciji, kjer so v ospredju mladi (in) moški, ki se Marvelove univerze ter sveta junakov iz DC Comics nikakor ne nasitijo. Filmski studii so se v zlato jamo Marvela (Iron Man, Hulk, Thor, Captain America, X-Men ...) ter DC Comics (Batman, Superman, Wonder Woman, Green Arrow ...) z vsemi štirimi zagrebli v zadnjih 15 letih. V tem času so jih sproducirali toliko, da se postavlja vprašanje, ali bo do skrajnosti napihnjen balon enkrat tudi počil, po drugi strani pa v prid njihovi proizvodnji velja omeniti dejstvo, da tako Marvel kot DC Comics ponujata izjemno število superjunakov, med katerimi večina od njih sploh še ni bila ekranizirana.
Z izjemo Batmanove trilogije Vitez teme v režiji Christopherja Nolana, pogojno pa tudi nekaterih primerov iz franšize Možje X v režiji Bryana Singerja, ki sta svoje superjunake zastavila temačnejše in jih aktualizirala ter umestila v okvir današnje družbe in njenih problemov, filmi o superjunakih funkcionirajo po istem principu: veliko akcijskih prizorov, v katerih padajo pesti, stavbe in včasih celo mesta, obilica posebnih učinkov, karizmatični in težko premagljivi negativec, občasni humorni vložki in zmerni dramski zapleti, da v filmih kaj zase lahko najde tudi starejša populacija, ter seveda za odtenek romantike za dekleta.
Formula, ki meša znanstveno fantastiko, fantazijo, akcijo in včasih tudi komedijo, deluje, dvorane so (vsaj po svetu) polne, studii imajo dobiček, gledalci pa za dobri dve uri odklopijo in se prepustijo svetu, v katerem je mogoče vse in v katerem dobro na koncu vedno premaga zlo. Presenečenj ni, so samo predvidljivi zapleti in všečni protagonist, ki ima vedno tudi kakšno hibo ali razvado, da se z njim pač lažje poistovetimo. Filmski studii, med katerimi imajo, kar se tiče superjunakov, primat Disney, Fox, Sony in Warner Bros., so vrednost Marvela in DC Comics že dodobra izkoristili, finančni uspeh filmov pa so kalile le redke izjeme, kot so Catwoman, Daredevil, Elektra in Zelena svetilka. A tu se masovna proizvodnja šele zares začenja, do leta 2020 naj bi namreč v kinematografe prišlo več kot 40 filmov, ki temeljijo na stripovskih junakih založb Marvel in DC Comics, največji kos superherojske pogače pa si bosta razdelila Iron Man (Marvel) in Batman (DC), ki se že ali se še bosta širila tudi v svetove drugih superjunakov.
Ob vsem tem je pravzaprav presenetljivo, da televizija superjunake, ki se v približno 12 ali celo več kot 20 epizodah na sezono v nasprotju z dveurnim filmom res lahko lepo razvijajo, začenja na veliko izkoriščati šele zdaj. Res je, da so tudi televizije v preteklosti producirale igrane in animirane serije, ki so svoje junake in zgodbe črpale iz Marvela ali DC Comics, a pravi čas za Marvelove in DC-superjunake v TV-serijah je prišel šele s trendom, ki ga je leta 2012 na televiziji The CW začela serija Arrow. Milijarder in superjunak, v stripovskem svetu znan kot Green Arrow, ki negativce preganja z lokom in puščico, je leta 2014 sprožil še spin off serijo Flash, v kateri se proti zlim silam s hitrostjo 74 metrov na sekundo bori Flash, v istem letu pa je nastala tudi serija Gotham, ki zgodbo gradi na likih iz Batmanovega sveta. Marvel na drugi strani pospešeno gradi svet agentov organizacije Shield, ki jo gledalci Maščevalcev dobro poznajo tudi iz filmskih franšiz. Tako je televizija ABC leta 2013 začela predvajati serijo Agents of Shield in letos še njen spin off Agent Carter, ki temelji na liku povojne agentke Peggy Carter in je postavljena v štirideseta leta prejšnjega stoletja, za konec pa je na Netflix kot češnja na vrhu torte prišla še serija Daredevil.
Ta v nasprotju s filmsko različico iz leta 2003, v kateri je Daredevila igral novi Batman Ben Affleck, predstavlja vrhunec TV-serij o superjunakih. Medtem ko je Flash namenjen mladini, prav tako pa nič izvirnega ne predstavljata seriji Arrow in Agents of Shield, tega prav gotovo ne moremo reči za Daredevila, ki za televizijo pomeni to, kar je za filmsko platno pomenil Nolanov Batman. Krivični bomo, če ob tem ne bomo dodali, da se s svojo dozo temačnosti in izjemnega nasilja nad povprečje sicer sili povzpeti tudi Gotham, vendar pa se svojim likom v nasprotju z Netflixovo serijo ne posveča do te mere, da bi se nanje lahko navezali, poleg tega pa z množico likov, med katerimi so najzanimivejši antagonisti, deluje preveč kaotično, površno in senzacionalistično, povrh vsega pa mu manjka tudi karizmatični glavni junak, saj Batmana v seriji, ker je Bruce Wayne še otrok, sploh ni.
Daredevil je vse, kar si želi biti Gotham, obenem pa ima še vrsto drugih zanimivih karakteristik, zaradi katerih ni postal samo najboljši izdelek nove ere superherojskih TV-serij, ampak tudi ena od najzanimivejših serij letošnjega leta – tudi zato, ker se je namesto na mlade osredotočila na starejše gledalce ter tako že v izhodišču črtala balast, ki odvrača zrelejšo publiko. Lik Matta Murdocha, stripovskega junaka, ”rojenega” pri Marvelu leta 1964, ki je zaradi radioaktivnih snovi izgubil vid, a si okrepil druge čute, nato pa bil po smrti očeta in odhodu mame v varstvu slepega mojstra borilnih veščin ter se poleg študija prava izuril v bojevanju, je za Netflix priredil Drew Goddard. Scenarist in režiser enega od najizvirnejših hororjev zadnjih let Koča v gozdu (The Cabin in the Woods, 2012) pa je za uspeh serije, ki gradi na premisi, da tudi dobri morajo početi slabe stvari in da tudi slabi niso samo slabi, odgovoren ravno toliko kot vsi drugi ustvarjalci serije. Lik meditativnega in hkrati nasilnega Daredevila, ki se trudi ostati na pravi poti, je prepričljivo upodobil Charlie Cox, vlogo njegovega smrtnega sovražnika, ki ga v stripu zaznamujeta impozantna postava in brutalen značaj, pa Vincent D’Onforio, ki nerealno velikost omenjenega stripovskega lika uspešno nadomešča s svojo pojavo. Sprehodi kamer po strehah stavb ter mokrih in temnih ulicah newyorške Peklenske kuhinje (Hell’s Kitchen) se odlično ujemajo s stilizirano fotografijo Matthewa J. Lloyda, ki je metropolo odel v temačne barve, obe skupaj pa z izjemno koreografijo nadpovprečno dolgih in surovih borilnih prizorov, ki se v slogu starih dobrih kung fu filmov izogibajo posebnim učinkom. Daredevil je, kot sporoča serija, sicer res superjunak, a pušča kri tako kot vsi drugi, ta pa v seriji teče v potokih.
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
