MyAnna Buring, zvezda Razparačeve ulice
Televizija je v odlični kondiciji
29. 10. 2015
Poleg tega, da tudi igralci dobivamo več priložnosti za zanimive in dobro razvite like, imamo odlične mlade režiserje, ki imajo čudovito filmično senzibilnost in je ne izgubijo, ker si lahko privoščijo, da ostanejo ustvarjalni, vznemirljivi, zanimivi pripovedovalci zgodb na televiziji,« ugotavlja britanska igralka švedskih korenin MyAnna Buring, ki je poleg opaznih vlog na filmskem platnu – od grozljivke Spust (The Descent) in trilerja Kill List do vampirske sage Somrak: Jutranja zarja (The Twilight Saga: Breaking Dawn) – igrala tudi v vrsti TV-serij (Downton Abbey, Doctor Who, Banished, White Heat ...), največji uspeh in prepoznavnost pa dosegla z vlogo vodje bordela Long Susan v viktorijanski kriminalni drami Razparačeva ulica (Ripper Street, 2012–). Serijo britanske televizijske mreže BBC, ki so se ji na Otoku zaradi drage produkcije in upada gledalcev po dveh sezonah odpovedali kljub kritiškim uspehom in zvesti bazi oboževalcev, je kmalu po odločitvi BBC rešil Amazon in za svojo platformo videa na zahtevo produciral tretjo sezono. Veličastna vrnitev Razparačeve ulice, ki je bila najbolj gledana vsebina med serijami v Amazonovi videoponudbi za Veliko Britanijo, nato pa je bila na ogled tudi na BBC One, je Amazon spodbudila, da naroči še četrto in peto sezono in tako v naslednjih dveh letih zaokroži serijo.
Tretjo sezono Razparačeve ulice si je na Amazonu mogoče ogledati v režiserski različici, na BBC, kamor je prišla po premieri na Amazonu, pa v skrajšani obliki. Kaj to pomeni za serijo?
Na klasični televiziji obstajajo časovne omejitve, poleg tega pa na BBC vseeno veljajo določena pravila, kot je na primer dovoljenja količina krvi in nasilja. Brez dvoma pa je glavna časovna omejitev. Serija skupaj z reklamami ne sme trajati več kot eno uro in jo je zato treba skrajšati, čeprav bi včasih prišlo prav ravno tistih dodatnih pet minut, zaradi katerih si morda lahko dovoliš več časa za razvoj lika, zgodbe. Amazon in Netflix te časovne omejitve umikata.
Ali to pomeni, naj si serijo raje ogledamo na Amazonu?
Mislim, da je pomembna veščina tudi, kako skrajšati epizodo in ohraniti njen emocionalni naboj, torej dobra montaža, tako da se mi to ne zdi narobe. Včasih je stvari treba krajšati, vendar pa se mi še posebej pri Razparačevi ulici zdi zanimivo, kako so se serije lotili pri Amazonu. Osebno me zanimata obe različici, ki nas samo še dodatno opominjata, kdo in kaj vse je vpleteno v ustvarjanje serije in na koliko različnih načinov jo lahko narediš.
Razparačeva ulica ima osem epizod na sezono. Britanci praviloma posnamejo manj epizod na sezono kot Američani. Bi si jih sami želeli več?
Mislim, da je to odvisno od zgodbe. Če gre za zgodbo, ki potrebuje štiri dele, mora imeti štiri, če jih potrebuje 20, naj jih ima 20 – to bi moralo biti naše vodilo. V primeru serije Pogrešani sin (The Missing, 2014–) bi, če bi jo posneli z manj epizodami, imeli težave. Zgodbo bi sicer lahko povedali, a bi jo morali povedati drugače. Poleg tega pa, če imaš manj epizod, lahko naročiš več drugih serij.
Koliko scenarija je napisanega, ko začnete snemati serijo?
Različno. Igrala sem v serijah, kjer so se stvari spreminjale pet minut pred snemanjem, pri Razparačevi ulici pa sta zagotovo napisani prvi dve epizodi, pri čemer me ne bi presenetilo niti, če bi takrat že delali na scenariju za tretji, četrti in peti del.
Je v seriji veliko računalniške grafike?
Da, zlasti kar se tiče podobe Dublina ob koncu 19. stoletja, kjer je bilo v postprodukciji treba dodati veliko stvari. Moram pa povedati, da kostumi in izjemno natančno oblikovane sobe že sami dajejo avtentičen občutek, tako da svet Razparačeve ulice oživi takoj, ko stopiš na sceno.
Je Razparačeva ulica draga serija?
Da, vendar ne poznam točnih številk. Me pa po drugi strani preseneča, da je v zadnjih desetih letih vse treba posneti vedno hitreje in za vedno manj denarja, kar je po eni strani zelo žalostno in tvegano, po drugi pa lahko ustvari izzive za vse oddelke, ki najdejo neverjetne rešitve, da so jim kos. V Britaniji je tako, da ko televizija naroči novo sezono serije, mora biti ta posneta za manj denarja, kar je bizarno, saj boš v primeru uspeha serije hotel več denarja. Zdi se kot narobe obrnjen sistem nagrajevanja.
Igralci kaj sodelujete pri nastajanju scenarija?
Igralci sedemo s producenti in scenaristi, ki nam pojasnijo lok zgodbe, nato pa se pogovarjamo o razvoju lika ter sodelujemo s svojimi pripombami. Razparačeva ulica je ena od najbolje napisanih in strukturiranih serij, pri kateri sem sodelovala, kar samo priča o veščini njenih avtorjev; samo enkrat sem jih prosila, naj dodajo stavek, sicer pa gre za serijo, pri kateri ne bi spremenila niti besede. Pri nekaterih drugih serijah pa improviziramo in tudi marsikaj spremenimo, tako da je vse odvisno od projekta. Pri Razparačevi ulici, ki je na sporedu že tako dolgo, producenti in scenaristi ne poznajo dobro samo likov, ampak tudi igralce, tako da scenarije pišejo z mislijo na nas.
Vam je všeč, da se režiserji skozi posamezne epizode praviloma menjajo?
Tudi to se spreminja. Prvo sezono serije Peaky Blinders (2013–) sta na primer snemala dva režiserja, morda trije, drugo sezono pa je v celoti režiral Colm McCarthy, kar se vidi v njeni kohezivnosti. So pa plusi in minusi pri enem in drugem načinu, ker nov režiser včasih prinese nov pogled, novo energijo, kar je prav tako lahko super. Ugotavljam, da imamo – poleg tega, da za zanimive in dobro razvite like več priložnosti dobivamo tudi igralci – odlične mlade režiserje, ki imajo čudovito filmično senzibilnost in je ne izgubijo, ker imajo delo in si lahko privoščijo, da ostanejo ustvarjalni, vznemirljivi, zanimivi pripovedovalci zgodb na televiziji.
Kako gledate na TV-kritike, ki jih kritiki napišejo po epizodi ali dveh, medtem ko si bodo filme vedno ogledali do konca?
Nekatere serije se razvijejo počasi in bi bil morda potreben večji dialog med producenti in kritiki, pri čemer bi producenti opozorili, da gre za serijo, ki se bo zanetila počasi. Treba je imeti neko odgovornost. Kritiki morajo napisati kritiko in jim tega ne smeš zameriti, tako kot ima vsak pravico do svojega mnenja; moj edini problem pri tem je, kadar preberem nekaj, kar ni napisano za gledalce, ampak kritik poskuša impresionirati svoje kolege in zabavati prijatelje v baru, medtem ko jaz in gledalci tega ne razumemo. Vloga kritika je pomembna in lahko tudi vplivna, zato naj jo kritiki jemljejo resno. Ko svoje delo opravijo dobro (ne glede na to, kakšno mnenje imajo), pa mislim, da je kritika utemeljena.
Mislite, da ima gledalec zdaj na voljo že preveč dobrih TV-serij?
Dobrega ni nikoli preveč niti tega ne moreš ustaviti, ker bi bilo sicer potem tako, kot da bi rekli, dajmo posneti slabo serijo, da bo dobrim šlo dobro. Poleg tega je tako: če serijo zamudite na televiziji, si jo zdaj lahko ogledate na spletu. Kriva pota (Breaking Bad, 2008–2013) sem si na primer sama ogledala veliko po tem, ko je bila serija predvajana na televiziji. Televizija je danes v odlični kondiciji. Več je dobrih stvari, način, kako gledamo televizijo zdaj, pa pomeni samo to, da bomo v prihodnosti imeli veliko izbiro vsebin, po katerih bomo lahko segli.
Pred kratkim sem brala članek o tem, da gledalci zaradi izjemnega števila serij že težko sledijo vsem likom, ki jih spremljajo. Kaj menite o tem?
Mislim, da je vsak drugačen. Moja mama denimo bere deset knjig vzporedno, jaz pa lahko samo eno. Ljudi bi morali obravnavati tako, da so pametni, kot so le lahko, ne pa da so neumni, kot so le lahko. Če se vam zdi, da ne dobite dovolj od tistega, kar gledate, nehajte gledati vse drugo in se osredotočite na posamezno stvar. Ne moremo pa za to kriviti televizije. Ko smo imeli samo klasični televizijski sprejemnik, je večina ljudi gledala isto stvar, nato pa so se o njej pogovarjali v službi ali šoli in pri tem uporabljali isti jezik, izkušnjo, kot recimo to še vedno počnejo pri resničnostnih šovih. Sicer pa se ta izkušnja spreminja in bomo TV-vsebine v prihodnosti konzumirali tako kot literaturo. Morda niste prebrali Dostojevskega takrat kot drugi, ko ga boste, pa bo obstajal cel krog ljudi, ki so predani njegovemu pisanju in ga obožujejo, tako da boste lahko vedno delili svojo izkušnjo.
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
