Terorist je sosedov Janez
Štirje levi (Four Lions). Režija Chris Morris. Velika Britanija, 2010, 97 min. Ljubljana, Kinodvor
19. 07. 2011
Veliki teroristični napad na Združene države septembra leta 2001 je dodobra spremenil podobo sveta, manj usodno – a zato še nič manj bombastično – pa tudi filmske podobe večinske, mainstream kinematografije. Najbolj radikalno transformacijo je seveda doživel filmski stereotip terorista: ta sedaj ni bil več doma na evropskem vzhodu (najpogosteje je prihajal iz Rusije oziroma ene izmed držav nekdanje Sovjetske zveze), temveč na Bližnjem vzhodu, iz ateista pa se je spreobrnil v islamskega fundamentalista. Hollywood se je pri tem še prav posebej potrudil, da je iz nove podobe terorista dosledno izbrisal vse sledi individualnega in človeškega: islamski fundamentalistični terorist je bil tako lahko le član neke večje enote, pravzaprav člen, sestavni del demonskega in brezhibno delujočega morilskega stroja, brez lastne zavesti, brez svobodne volje. Ob povedanem ne preseneča, da do danes v Hollywoodu še nihče ni posnel filma o islamski teroristični celici. Hollywoodski producenti namreč še najbolje vedo, da gre pri filmu za čustva, v filmski podobi pa je glavni vir čustev človeški obraz. Da bi islamskemu teroristu nadeli obraz, in to potem, ko so se tako potrudili, da bi ga očistili vsega človeškega – to pač ne gre.
»Štirje levi morda niso popolno filmsko delo, toda Morrisu moramo vseeno priznati, da si je upal iti tja, kamor si mnogi še pogledati ne upajo.«
Pa vendar si lahko v teh dneh v domačih kinodvoranah ogledamo tipični izdelek prevladujoče kinematografije, politično nekorektno komedijo Štirje levi, ki stori prav to – islamskim teroristom nadene človeški obraz. Za to drzno in tvegano potezo (vsaj glede na cilj prevladujoče kinematografije, ki ni ozaveščenost gledalca, temveč čim višji blagajniški izkupiček) se je odločil britanski televizijski satirik Chris Morris, za katerega so Štirje levi celovečerni kinematografski prvenec. Morris je v nasprotju s prevladujočim trendom demonizacije mudžahidov te skozi niz srhljivo-komičnih zapletov počlovečil in jih prikazal predvsem kot ljudi. Toda to ni storil zato, ker bi nam želel omogočiti razumevanje vzvodov za njihova dejanja, nam morda celo vzbuditi simpatijo do njih, pač pa v prvi vrsti zato, da razkrije vso absurdnost, protislovnost in nesmiselnost njihovega početja, ki izhajajo iz človeške narave in so vanjo ukoreninjene.
Morris je ob pripravah na film izvedel triletno raziskavo, katere cilj je bil izdelava profila povprečnega terorista. Pričakovano je ugotovil, da povprečni terorist ni zlobni in deviantni genij, pač pa bolj ali manj neinteligentni sosedov Janez, pardon, Omar, ki pred prijatelji sicer pridiga sveto vojno in zagovarja šeriatsko pravo (a tega še doma, v krogu svoje družine ni zmožen uveljaviti), ki gromi proti amerikanizaciji zahodne kulture in poziva k uničenju »cerkve McDonald'sa«, v svojem prostem času pa z veseljem zavije vanjo na slastni kingburger. In prav ta temeljna protislovnost njihovih dejanj, misli in občutij je osrednja tema Morrisovega dela. Občuti pa jo tudi gledalec, v katerem na primer Omarjev odnos s sinom, ki očeta občuduje, vzbuja tako nežnost kot tudi srh, ko mu Omar kot ideal vceplja idejo mučeništva. Štirje levi morda niso popolno filmsko delo, toda Morrisu moramo vseeno priznati, da si je upal iti tja, kamor si mnogi še pogledati ne upajo.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
